Imel sem se za dosti pametnega nekoč, ampak sem bil vedno len in nisem naredil ničesar za šolo, skozi najstniška leta sem šel brez kakršnih koli skrbi saj sem imel svoje veselje, znal sem se zamotiti, bil sem flegma, srednjo šolo sem komaj zdelal, saj mi je bilo vseeno zanjo, družini pa lagal kako se trudim vendar nisem dovolj pameten, Izdelal sem jo nakoncu in si našel službo, ki me je veselila. Našel sem si super punco, ki mi je pomenila res vse, bil sem srečen z njo, vendar se je vse začelo obračati na slabše, skrbeti me je začelo, da jo bom izgubil izgubljati sem začel svojo osebnost. Moj najbolši kolega se je ubil, od takrat je šlo samo še navzdol, še vedno mi ni jasno zakaj je to naredil. Zaprl sem se vase, odvisen sem postal od tega da me ima nekdo rad, me spoštuje, mi zaupa. S tem sem tudi počasi začel izgubljati svojo sproščenost, zaupanje do svoje punce, zadnje leto sem samo še opazoval kako jo izgubljam. Izgubil sem večinoma vse kolege, vsi so odšli iz mojega življenja, postal sem socially awkward, v nobeni družbi več sproščen. S punco so se prepiri samo še stopnjevali, vedno so bili isti razlogi, vedno sem bil jezen nanjo čeprav ni naredila nič narobe, v glavi sem imel samo še to da bi jo rad pridobil nazaj, popolnoma sem izgubil sproščenost, nakoncu pa postal jezen ker sem videl da ni nič učinkovalo. Naredil sem veliko napak, nisem bil pošten do nje, šele sedaj mi je res žal zato… Nakoncu sva le končala. Sedaj pa sedim tukaj na bolniški,ker sem štor, imam težave s koncentracijo, strah pred izgubo službe, ne vem kaj naj počnem, izgubil sem ves veselje do vsake stvari, nobene stvari ne naredim do konca, nimam hobijev, prijateljev da bi mi stali ob strani. Še vedno pa sem povn jeze do vseh ljudi, ki so mi obrnili hrbet, ko sem jih potreboval, čeprav sem si sam kriv zato. Nekomu pač moraš zaupati ampak kako, če ti nakoncu vsi obrnejo hrbet?

Kaplja, hvala za pričevanje, V tvoji zgodbi sem se našel sam, kot da bi sam pisal, Vem da je mnogo bralcev šlo podobno pot, zato hvala ker si iskreno opisal svoje napake.
Jaz sem se tolažil z alkoholom in si uničil najlepša leta z njim, če poenostavim, sem se kr poročil s steklenico vina, saj mi je bila 10 let vedno zvesta, Ostal pa sem brez vseh prijateljev, skoraj brez družine.
Danes sem drugačen ker sem tej moriji naredil konec, pustil pijačo in našel skupino prijaznih ljudi, istomislečih z istim problemom in podobnimi iskušnjami.
Počasi se soočam s preteklostjo in pišem vse napake na papir, tako sem lahko samokritičen do sebe , saj spoznavam, da sem sam sebe zaničeval in uničeval, ker nisem videl to perspektivo ki jo imam danes.
Srečno