Pozdravljeni,

zadnje case sem svoje odnose z ljudmi vzela bolj pod drobnogled ter prisla do spoznanja, da vecina znancev, kolegov, prijateljev v neki tocki z mano kar naenkrat preneha komunicirati in v vsaj 90% sploh ne poznam razloga.

Lahko se gre za prijateljice s srednje ali faksa, za kolege in kolegice, ki smo se spoznali in druzili preko kaksne aktivnosti. Lahko so to vecletna druzenja ali nekajmesecna. V nekem trenutku me ali odrezejo, kot da nikoli nisem obstajala ali pa iz danes na jutri odgovarjajo z enozloznicami, nimajo nikoli vec casa za se dobiti in tako seveda odnos pocasi umre.

Najvecji “hec” je, da v vecini primerov ne morem razvozljati, zakaj se to zgodi. Lahko zgolj ugibam, kajti kadar vprasam, nikoli nisem dobila odgovora. Pa sem drugace zelo tenkocutna oseba, imam izostreno oko za opazovanje odnosov med ljudmi in hitro vidm, ce je kaj narobe. A tukaj mi nikoli ne gre videti, da jim nekaj ni prav, saj sploh ni nobenega konflikta med nami in zaradi tega se manj razumem, kako je sploh mogoce, da se odnosi kar koncajo?

Kot si jaz to razlagam, ljudi nekaj zmoti kar sem rekla ali naredila, a nimajo toliko jajc, da bi to tudi povedali ter stvar skomunicirali, temvec se zgolj zaprejo in umaknejo.
Meni taksno obnasanje ni blizu, kajti z domacimi smo vedno imeli odprto komunikacijo, brez prikrivanja ali tihe uzaljenosti, kjer drugi sploh ne ve, kaj bi bil vzrok. Se tudi skregamo, si povemo, kaj nas muci in potem so odnosi naprej spet cisti in lepi.

Sama tako nikoli ne vem, kako reagirat, ko pride do tihih mas pri drugih ljudeh? Jih pustim samo na miru in je to to (konec nekajletnih odnosov) ali naj jih sprasujem, kaj je narobe, ceprav do sedaj se nikoli nisem dobila iskrenega odgovora ali sploh kaksnega odgovora.

Po pravici povedano se mi zdi precej otrocje, da se odrasle osebe tako obnasajo, mulasto, kot otroci.
Problem je tudi, ker se posledicno jaz potem ukvarjam s temi vprasanji, zakaj je do tega prislo, se dneve in tedne ter me to stane dosti energije.

Pozdravljeni.

Hvala za vaš prispevek. Medosebni odnosi so pogosto precej kompleksni, glede na to kar ste napisali, si zelo težko predstavljam kaj točno je tisti moment, ki prekine izmenjavo energije v vaših odnosih. Karkoli že je, bo potrebno prevzeti vsaj 50% odgovornosti za dogajanje. Vem, da se zdi nepošteno, kar sem napisal, ampak žal ne more biti drugače, saj ste samo vi tisti, ki v svojo bližino privlačite ljudi, ki potem nehajo komunicirati z vami. Strinjam se, da je prekinitev odnosa brez pojasnila ne-odrasla, toda vseeno vam priporočam, da se poglobite v vaš značaj in preverite kako tudi vi sami vplivate na tok dogodkov. Preverite ali delujete superiorno in vzvišeno, preveč ali premalo spontano, preveč ali premalo egocentrično, …

Ker prekinitve odnosov s prijatelji »nosite« v svoji podzavesti, se skušajte spomniti kakšen je bil vaš odnos s sošolci v vrtcu in osnovni šoli. Kaj je bilo tisto, kar vam je takrat preprečevalo, da bi imeli veš prijateljev? Če pa ste prijatelje imeli, bodite pozorni na točko, ko ste jih začeli izgubljati. Kaj se je zgodilo takrat? Ste imeli kakšno res dobro prijateljico / prijatelja, pa se je odnos nesrečno končal? Pomembne so vse prekinitve medosebnih odnosov z ljudmi, ki so vam nekoč bili blizu.

V pričakovanju vaših odgovorov vas lepo pozdravljam,

“Karkoli že je, bo potrebno prevzeti vsaj 50% odgovornosti za dogajanje”

Pardon, ampak to je grozno izhodišče. Kaj, če te nekdo posili, moraš tudi prevzeti 50% odgovornosti?

Odnosi v glavnem danes razpadajo, ker smo ljudje kot v reki. Če odnosov ne neguješ in to redno, jih pač ni več. Simple as that. Seveda je poglabljanje vase lahko tudi koristno, ampak enostavno ni res, da je to univerzalna rešitev. Ljudje imajo pač svoja življenja, so pod stresom in obveznosti jih vlečejo stran, gojenje globokih in trdnih odnosov v reali na žalost ni ravno največja vrednota, na žalost. In še preden se zavedaš, te že “povleče stran” od številnih ljudi s katerimi bi sicer rad prijateljeval, ampak je naporno, ker si je treba vzeti čas.

Dali ste ekstremen primer, ki zahteva nekoliko bolj poglobljeno razlago. Žal se spolne zlorabe in različne oblike nasilja dogajajo. Ko govorimo o tako ekstremnih oblikah, sama odgovornost za posilstvo ali drugo nasilje pripada napadalcu. Je pa je tukaj še en vidik, ki ga ne smemo spregledati. Ne glede na našo preteklost, smo kot odrasli odgovorni za našo realnost življenja. Žrtev, ki je bila več let trpinčena, najpogosteje nima virov, da bi prevzela odgovornost za svoje življenje, in bi napadalcu rekla NE, pobegnila ali kako drugače spremenila tok dogodkov. V takšnim primerih se mora vmešati ožja skupnost ali država. Žrtve katerega koli nasilja potrebujejo strokovno psihološko pomoč, saj je njihov občutek za lastne meje tako poškodovan, da praviloma vedno znova v svojo bližino privlačijo osebe, ki so do njih ponovno nasilne. Žrtev v tem primeru ne sme prevzeti odgovornosti za nasilje drugega, vendar pa mora postopoma prevzeti odgovornost za svoje življenje v sedanjosti, sposobnost reči NE, sposobnost pritegniti druge osebe v svoje življenje itn. Dokler tega ne naredi in iz svojega energetskega polja ne izbriše elemente žrtve, se ji bodo dogajali podobni dogodki ali pa bo trpela zaradi psihosomatskih težav.

Žal je življenje pogosto zelo kruto.

S tem zapisom ste napisali točno to, kar sem zapisal tudi jaz. Kdo je odgovoren za negovanje odnosov, za stres, za način, ki ga preživimo s prijatelji? Ali so res za vse to odgovorni samo drugi? Premislite? Ker, če so odgovorni samo drugi, potem lahko 24/7 s prstom kažemo drug na drugega? Ali ste prepričani, da noben prst ne bil usmerjen tudi v vas?

Vas pomislek je sicer logičen. Tudi pri terapiji je pogosto izziv ravno ta dilema: ne imeti občutka krivde (kar žrtve pogosto imajo) zaradi nasilja drugega, in imeti odgovornost do lastnega življenja in usode (kar žrtve pogosto nimajo).