Ko ne veš kaj je ljubezen, ko te nikoli nobeden ni zares imela rad niti ti rekel da te ima rad, da si mu všeč, da mu je všeč nekaj na tebi, potem pa se iz vedrega neba pojavi oseba, ki ti reče da te želi imeti samo zase, da ji nekaj pomeniš….

In namesto da bi uživala v tem in končno doživela kaj lepega, se mi sesuje svet. Ne znam kaj bi. Postanem sumničava, začnem bežat. Kajpak. Še nikoli se ni pojavila oseba, ki bi meni rekla da sem ji všeč, da se zanima zame….. da bi rada bila z menoj, da sem ji zares všeč. Še nikoli se ni pijavila oseba, ki bi mene objela z ljubeznijo, da bi zares čutila njen objem in se stopila v tem objemu. Še nikoli se ni pojavila oseba, ki bi meni izkazovala ljubezen. Sploh pa ne oseba, ki bi res bila iskrena in se res iskreno zanimala zame……….

Boli. Že tri dni jočem. Zato ker ne vem in ne znam kaj bi. Zaljubila sem se v tega človeka. Takšnega objema in tega kar čutim ob njem nisem čutila nikoli prej v življenju. Všeč so mi njegove ustnice, njegov vonj, kako hodi….. Kar pa se midogaja je to, da ga odrivam od sebe zaradi sumničavosti. Ne zaupam mu dovolj da bi se mu prepustila…… In me boli ko se oddalji od mene, ko ga ni zraven, ko obrne hrbet ker sem jaz takšna kot sem…. In me potem bolido onemoglosti… Najraje bi se udrla v zemljo, ker delam napake kakršne delam….

Ne morem si več zamislitida bi bila brez njega. Najraje bi se stopila z njim v eno….

Pozdravljeni, upam, da ne jokate več. Najprej nimamo partnerja, pa smo žalostni, ker ga nimamo, potem pa imamo partnerja, pa smo žalostni, ker ga imamo. Tako je življenje, precej drugačno kot ga nam kažejo filmi in knjige. Ja najprej vam čestitam, da se vam je izpolnila želja po tem, da imate nekoga, ki vas ima rad. Fino. In kakor ste ugotovili, se je znotraj vas marsikaj spremenilo. Predvsem izrazito, sta se pojavila dva procesa. Po eni strani, bi radi zbežali po drugi strani pa bi se kar stopili z njim. Izziv vam pa bo, da boste poiskali sredino med tema dvema skrajnostima. Seveda, ko si zaljubljen pride do spojitve dveh in ko boli, bi kot ranjena žival radi zbežali na varno. Ostajajte pri sebi in svojih občutkih. Ko vas je strah in ste zmedeni, mu to povejte. Ne zadržujte zase. Podelite z njim. Če bo pravi partner za vas, vas bo tako ali tako moral sprejeti v paketu, celostno, tako s prednostmi kot slabostmi. Tako bosta začela graditi odnos. Pomembno je, da se zavedate, da mogoče bo kaj iz vajinega odnosa mogoče ne. In če ne bo, da bo sicer bolelo, bo pa to ena izkušnja, da tudi za vas obstajajo ljudje, ki ste jim všeč, … In on ni edini, le prvi. In če vama uspe veza, bo zopet bolelo. Ker je toliko bolečine preteklosti v vas. Tako je v življenju, da je bolečina del življenja, pa naj nam reklame “troblezljajo” da temu ni tako. Sreča in žalost, bolečina in svoboda ter še marsikaj. Pomembno je, da si stojite ob strani, da se imate radi, si dovolite biti nepopolni in se prijazno spodbujate za drobne korake v nove odnose.
Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Hvala za odgovor gospa Mateja.
Ja, bolečine je preveč, mislim da ne samo pri meni temveč tudi pri njemu. Se je zaćel izmikati. Brez komentarja. Sem mu dala vedeti da mi ni prav, da se ne vidiva, da se ne oglasi ko obljubi, potem je nastalo zatišje…. tako, da ne vem. Preveč lepo, da bi bilo res, bi rekli po domače.
Ali je kdo pravi partner ali ne, je težko oceniti. Na začetku je bilo vzdušje iskrenega in srčnega pristopa, sedaj pa je kr mraz. Jaz, na žalost, še vedno jokam. Ker se počutim odrinjeno, ignorirano. To, da iz njegove strani ni reakcije, ni odziva mene zelo boli. Se mi zdi, da je vse skupaj bila le igra, mogoče napačna ocenitev situacije. Sem mu povedala, da se mi zdi da njegove namene niso bile normalen odnos med dvema odraslima, temveč avantura ki pa mene nikakor ne zanima. Odgovora ni… In jaz si lahko samo mislim kaj se v resnici dogaja…In te domneve in ta neodzivnost me res spravijo v obup. Takšnih odzivov, ignoriranja, sem vajena prejemati od lastnih staršev in definitivno tega ne želim in ne potrebujem od partnerja. In ja, počutim se samo, zapuščeno. To kar se celo življenje počutim v matični družini. Nikoli mi niso stali ob strani, nikoli niso bili na voljo ko je meni bila potrebna podpora, pogovor, rama….tega jaz nikoli nisem doživela in zdaj se to spet dogaja z nekom, ki mi jezares všeč. Očitno preveč všeč da ga kar odbije na Mars….
Saj lahko kdo govori kar hoče, se mi pa vseeno zdi da so občutki in dotiki tisti, ki povedo resnico. In vem kaj telo govori (pa ne mislim samo na spolno privlačnost). Kako potem da se lahko v trenutku toliko odbijava….

Njegov molk na tvoj komentar je dovolj zgovoren. Niti en moški ki da kaj nase ne bi ostal tiho.
Samo ne bodi tožna… Spomni se besed Forresta Gumpa : “Mama always said life was like a box of chocolates. You never know what you’re gonna get.”
Pogumno naprej … so še moški ki te bojo znali ceniti …. Ni treba zapravljati čas na čustvene vampirje.

Spoštovani,
pravilno razmišljate, da je bolečina tudi pri njem. Dve ranjeni duši. Ja in težko je priti skupaj dvema ranjenima dušama. Tako kot se dogaja pri vas, se dogaja zelo podobno tudi pri njem. Strahovi, tako zavestni kot podzavestni. Želja po združitvi dveh v eno in želja po begu. In da uspe dvema tako ranjenima dušama je potrebno veliko truda, iskrenosti in tudi sreče. Tako kot vam je omenil gospod, ni edini moški. Je le prvi, ki vam je naklonil svojo pozornost in nikakor ne zadnji.
Rekli ste, da še jokate. Prav, potem je pač obdobje joka. Jok čisti. Če se vam je toliko hudega zgodilo kot pravite, potem je res veliko bolečine v vas. In solze vas čistijo. Bolečina, ki jo čutite sedaj, ne pripada samo temu odnosu z moških, ki ga opisujete. Temveč se nanaša tudi na preteklost. In s tem, ko jokate, jo čistite. Je pa pomembno, da ne jokate ves čas. Da se tudi odpočijete od solz, spustite v svoje življenje tudi kakšno drugo čustvo in sprostite svojo telo.
Pomembno je, da si vsak dan sproti, vedno znova in znova, dajete to, kar vam niso dali starši: podporo, tolažilno besedo, ramo … Vedno znova. In če boste vadili v ljubezni do sebe, se bo slej ko prej na drugi strani pojavil moški, ki bo vreden vaše pozornosti in ljubezni in ob katerem se boste počutili varno in sprejeto ter seveda ljubljeno.
Zasipajte se z ljubeznijo, varnostjo in sprejemanjem ter potujte po poti samorazvoja.

Mateja Debelja, univ. dipl. soc. delavka