Pozdravljeni,

enostavno več ne vem in prosim za pomoč.

Naša 10 letnica zvečer težko zaspi (vsaj ona tako trdi). V posteljo gre okrog 10 sedaj med počitnicami, ko je šola pa ob 9. uri. Smo tričlanska družina mama, ata in hčera. Mislim da smo čisto povprečna družina. Hčera je drugače kar pridna in zelo živahna, obiskuje balet, v šoli so petice, prijateljic ima veliko in se zelo rada druži. Na miru ni sekundo in čez dan se utrudi. Je samostojna, iz šole domov prihaja z avtobusom.

Na začetku junija smo bili na morju in normalno smo vsi spali v eni sobi in hodili spat ob istem času. Spali smo v isti postelji, ker ni bilo prostora.

Ko smo prišli domov, pa mora zaspati v svoji sobi, katero je v prvem nadstropju v hiši, midva s partnerjem pa še seveda ne greva spat ob 10 uri kot hčera sedaj med počitnicami, ampak še se kaj pogovoriva, pogledava kakšen film itd. Vsak večer grem z njo v sobo, se vležem zraven nje, se še kaj pogovoriva, pocartava in nato grem nazaj dol v pritličje. In nato hčera začne: ne morem spat… jaz: potem pa leži, Hčera: lulat me, jaz: pa idi. Hčera: res res ne morem zaspat, jaz: potem pa leži, in to traja 2 uri…dokler ni ura že 12. Nato grem jaz spat v sosednjo sobo od nje… in nato ona trebušček me boli in res bi rada zaspala ampak ne morem. In nato eksplodiram in se začnem kričat. Po 2 urah ne morem več ostati mirna. In nato vsi ne moremo več spat… In nato se še naslednji dan pogovarjamo samo o tem, dobi še kazen, itd. Včasih sama prizna, da čaka kdaj bova midva šla spat, da hoče da hodimo isto spat. Vedno ji razložim, da ne bom hodila isto spat kot ona, da je ona otrok in jaz starš itd.. Ne vem kaj še nismo povedali na to temo: od učinka na zdravje, na našo družino, kam nas bo to privedlo itd.

To se pojavlja v intervalih že kakšni 2 leti. Ampak tedaj vedno naredimo živčno vojno, ker tako dolgo vstraja, da eden od naju enostavno ne more več in eksplodita. En čas je vredu in nato spet. Sva ji letos pred počitnicami z možem rekla, da lahko hodi spat kdaj hoče, samo mir naj da nato ko gre v svojo sobo, da midva potrebujeva spanje in tudi ni bilo mira. Sedaj so počitnice in ni stresa, kot med šolskim letom, lahko bi spala kakor bi hotela in še vedno ni vredu. Edini kaj še nismo naredili, je da bi ji konkretno naložili na rit.

Sedaj ima kazen, brez televizije in brez telefona, in pomoč pri gospodinjskih opravilih. Enostavno več ne vem kaj naj naredim. Ali potrebujemo pomoč psihologa. Ali je to samo izsiljevanje.

Ko prespi pri kakšni prijateljici ali pa prijateljica pri nas, teh problemov ni. Ponoči se ne zbuja, spi nato celo noč. Prepričana sem da je ni strah. Ne vem pa če ne more umirit svojih misli. Ne vem več nič.

Hvala.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Prvo kar sem med prebiranjem pomislil je, da vaša hčerka na tak način izraža svojo stisko. Kot, da nekaj rabi, ampak ne zna povedati. To je običajno pri otrocih, saj ne zmorejo povedati ali preprosto ne vedo kaj jih teži. Ponavadi se potem pojavijo razne težave – strahovi, telesne težave, težave v šoli ipd. Zato je potrebna potrpežljivost, razumevanje, pogovor in predvsem pozornost, ki jo očitno rabi.

Glede na to, da se to pojavlja dve leti se tudi sprašujem ali se je takrat (pred dvemi leti ali več) dogajalo kaj takega, kar bi lahko bilo stresno za vašo hčerko? Kot zagovornik nenasilne komunikacije ne bi želel, da otroka tako kaznujete, ampak da skušate pristopit z razumevanjem. Tudi ne verjamem, da se bo stanje v tem primeru – s kakršnimkoli kaznovanjem – kaj izboljšalo, ampak na dolgi rok kvečjemu poslabšalo (ustregla vašim pričakovanjem, vendar se zaprla pred vami, kar bi lahko kasneje privedlo še do hujših težav).

Dinamika, ko se otroci vrnejo nazaj na že prej doseženo stopnjo razvoja (npr. kot v vašem primeru, težave s samostojnim spanjem), je lahko tudi del popolnoma normalnega razvoja. Da stopijo korak nazaj, vzamejo zalet in se lahko tako odrinejo naprej, pomembna pa je starševska podpora in razumevanje. Upam, da boste lahko skupaj kmalu razrešili vaše težave.

S prijaznimi pozdravi,