Že leta se borim s čustveno praznino. Z vsem kar mi nikoli ni bilo dano niti poznam. Kaj je iskren človeški, starševski, objem, v resnici ne vem. Tega nisem nikoli občutila. Kaj je imeti fanta, moškega in kako čutiti do njega tudi ne poznam. Poznam samo nasilne in brezčutne ljudi, ki so me vedno in znova prizadeli. Zaradi katerih sem še kar naprej jokala, ker nisem čutila da so se me razveselili, da so me objeli, mi naklonili nežnost ali pd. Ljudi od katerih nikoli nisem prejela opravičila temveč so za svoja slaba ravnanja krivdo zvalili name. Saj sem jaz čudna, jaz nisem normalna, z menoj se ne sploh ne da …..

In tako še kr naprej srečujem ljudi, ki so najprej zelo prijazni do mene, nakar se izkaže da s skritimi nameni. Ko od njih potrebujem podporo, mislim na verbalno, jih ni več nikjer….
in takrat spet občutim to praznino in spoznanje, da sem v resnici sama. Da v resnici ni enega človeka kateremu bi bilo vsaj toliko mar da bi me vprašal kje sem, kaj je z menoj, kako sem. Takrat ko imam težave, ko mi je hudo ni nobenega blizu. Zbežijo vsi…

Pred časom sem spoznala enega moškega, ki je kao zelo zagret zame, na vsak način bi rad ustregel, rad bi se poročil z menoj in ne vem kaj. Potem se mi je vmes zgodilo toliko stvari, da sem podlegla stresu, sem bila zelo na tleh. Tudi vprašal ni kaj je z menoj…..Spet sem dobila klofuto…..

Ne vem več ali jz narobe razumem medčloveške odnose, ali sem tako naivna ali pa le toliko potrebna topline, da me potem vsakič znova to vrže na tla. Ali mar ni normalno in za pričakovati od najbližjih, od staršev, od fanta, partnerja ipd. da je ob tebi takrat ko je hudo, da te vpraša vsaj kaj je s teboj, da te potolaži….. a to ni del odnosov z bližnjimi? Ali pa jaz imam napačna pričakovanja, narobe razumem vlogo starša, partnerja, sestre, brata, prijatelja.. ipd.?

Zakaj se mi kar naprej dogaja, da me zapustijo vsi takrat ko mi je hudo. Takrat, ko imam krizo, ko sem na tleh, ni enega samega človeka ki bi mu bilomar zame….

Pozdravljeni!

Notranja praznina, nemoč, vedno ponavljajoči se dogodki, … In vprašanja: Bo kdaj drugače, bo kdaj temu konec? Sem jaz čudna ali drugi? Pričakujem pretirane stvari? Zakaj samo jaz ne dobim? In podobne dileme kajne? In temu sledi izčrpanost, obupanost, naveličanost in še marsikaj. Naj se sliši malce neverjetno ampak resnično deluje to, da se od vseh drugih usmerite nase in pogledate na svoj odnos do sebe v situacijah, ko vam je najhuje. Kako si takrat stojite ob strani. Se zaostavite ali si nudite podporo, razumevanje in toplino ali se oddaljite od sebe in iščete to v drugih. To nikakor ne pomeni, da smo si v življenju sami sebi dovolj in da ne potrebujemo drugih. Velja pa, da nekaj kar si v prvi vrsti ne zmoremo dati sebi tudi v zunanjem svetu ne dobimo. Izkušnje, ki jih skozi življenje ponavljamo, smo se jih večino pridobili že v otroštvu. Takrat so v nas ostala neizražena čustva, ki nas vedno znova vlečejo v isto situacijo. Za praznino se ponavadi skrivajo dolečena čusta do katerih še nimamo dostopa. Ne bi bilo napačno, če bi si poiskali strokovno pomoč, da bi v varnem okolju in podpori raziskali, katera čustva se skrivajo za praznino in kaj poganja vaš mehanizem ponavljanja podobnih izkušenj. Vse se da rešiti samo na drugačne nove načine. Ko vam je hudo in nimate nikogar lahko tudi pokličete na kakšno od telefonskih številk, ki nudijo pomoč v težkih trenutkih.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka