Na danasnji dan, pred dvajsetimi leti sva si z mozem marsikaj obljubila 🙂
Ze isti vecer na porocnem potovanju me je pustil samo, v sobi nekega hotela, objokano in razocarano, naj se “umirim.” Zdaj sedim sama, popolnoma mirna doma in se sprasujem kaj sva delala vseh teh 20 let skupaj? Pravzaprav porocena, toda vsak v svojem svetu. Imava tri cudovite princese, skupno podjetje, hiso in sva pod eno streho dva tujca.
Od prvega dne pa do danes za nezadovoljstvo v najinem zakonu, za kaksen kiks v poslu, neuspeh najinih deklet ali kar koli negativnega sem bila kriva jaz. Leta sem poslusala “poglej kaj delas” “ti si nora” “bolana si” “poisci si pomoc” itd.
Tudi sama sem zacela verjeti v to. Ko sem dobila nekaj opozoril kot so hipoglikemija, cir na zelodcu, infarkt … sem poiskala strokovno pomoc, odlicno psihijatrinjo in cudovito osebo. Kar nekaj ur sva preziveli skupaj. Dijagnoza je bila: Dusevna stiska. Zelela sem si da bi mi povedala kaj vse je narobe z menoj, kje delam napake, kaj lahko spremenim ter da mi pomaga da se “spravim v red”. Toda bila je mnenja da vse to kar zelim, pricakujem, in zaradi cesa se tako pocutim so normalne cloveske potrebe. Predlagala je da se lotiva dela na tem, kako se nauciti zascititi pred zunanjimi vplivi (mojim mozem) in seveda brez pomagal kot so antidepresivi in podobno.
Nadeljevala sem sama. Veliko knjig, tehnik sproscanja, pozitivnih misli, fizicne aktivnosti. Dosegla sem neverjetne rezultate in sem zelo ponosna nase.
Moja najstarejsa hci (19 let)mi to veckrat pove. Da je vesela da sem se spremenila in da si ne zasluzim zakonskega zivljenja ki ga zivim. Otkrito mi pove da bi bilo najboljse da se lociva, dve mlajsi si pa tega ne zelita.
Jaz pa, pravzaprav sploh ne vem kaj si zelim. Vsa leta sem delala na tem da bi se imeli lepo in kot druzina uzivali v zivljenju. Ko sem velike probleme ali majhne tezavice poskusila sproti resiti je vedno prislo do te faze da sem z modricami hodila po svetu. Seveda tudi v oceh mojih hcera sem videla da sem jaz odgovorna za nasilje v druzini (ce bi bila cisto tiho do tega nebi prislo).
Pred petimi leti mi je moz obljubil da za obletnico poroke obisceva svetovalca, toda dva dni pred terminom mi je rekel “no, zdaj pa ne grem in ti si kriva za to”. Pred nekaj meseci sem zopet omenila svetovalca pa je rekel dokler sam jaz taka on nima kaj svetovalcu hodit. Zmedena sem, zelo zmedena in sploh ne vem kaj naj si mislim in kaj naj pricakujem od vsega tega. Ze samo misel da se me 2 leti ni niti dotaknil in da, ko ga vprasam kako on vidi najin zakon rece “meni je ok” me lahko vrze v tedensko razmisljanje.
Prevec sem utrujena od vsega tega 🙁 Vem samo to, da jaz nikakor nisem edina ki je za to stanje odgovorna in da nikakor nisem jaz tista ki mora resiti to tezavo (po 20-tih letih dojela), vedno sta oba. Ali je upanje da bi tudi drugi to dojel in ali obstaja kaksen nacin da se mojega moza “prisili” k pogovoru s svetovalcem, psihijatrom ali kaksno sluzbo ki bi MU lahko pomagala?

Spoštovana,

hvala za izčrpen opis svojih težav. Ker že imate izkušnjo, in to pozitivno, s psihoterapijo, ne potrebujete mojega utemeljevanja, kako koristna je. Očitno pa ste prehitro nadaljevali delo na sebi sami, brez strokovne opore in povratnih informacij. Rada bi vam čestitala, da ste toliko dosegli, kot pa sami vidite, to ne zadošča. Nič hudega, dvajseta obletnica psihičnega in fizičnega zlorabljanja, čemur so morale biti priča tri hčerke, je prava priložnost, da naredite nov korak v novo smer. In če kljub vsem modricam in psihičnemu nasilju ne veste, kaj pravzaprav želite, je to morda prav zaradi teh duševnih in telesnih modric. Že če se želite počutiti bolje in živeti bolje, živeti človeka dostojno življenje, je ta želja za začetek povsem dovolj.

Dovolite mi preprosto ilustracijo. Recimo, da ima človek dolga leta neurejene zobe. Granulom ga končno prižene k zobozdravniku, ki ga reši bolečin in mu začne zdraviti zob, pa še o pravilnem čiščenju zob in medzobnih prostorov ga pouči. Zadovoljen in pol zagona odide domov in si odtlej vestno čisti zobe. Ampak veste kaj? Luknje ostajajo, plombe izpadajo, zobje se majejo, in še tako vestna uporaba zobne nitke tega ne bo vrnila v prvotno stanje. Spet bo treba k zobozdravniku in kar nekaj obiskov bo potrebnih do »zdravega nasmeha« …

Vaš mož je jasno povedal, da na terapijo ne želi. Razlika med vama je ta, da se vi njenih pozitivnih učinkov zavedate, on pa ne. Koga torej lahko »prisilite«, da poišče pomoč?

Seveda pa ne pozabite: fizično nasilje je kaznivo dejanje, ki ga lahko prijavite policiji.

Želim vam bistrega vpogleda vase in v situacijo in vas lepo pozdravljam,