Od svojega 7.razreda, torej od 11let pa vse do sedaj ko jih štejem 19 se spopadam z njo, bulimija je moj obvezujoci takozvani “spremljevalec.” Sama sem poizkusila prenehati, za nekaj casa je delovalo, a kaj, ko me zelja po hrani vse znova premami. Premami me se posebno takrat, kadar sem doma. Bila so tudi obdobja prenajedanja. Pravkar pisem to temo po tem, ko sem pojedla 10 piscancjih kroketov, 1 piscancji pohan zrezek, 2 zemljici, veliko porcijo majoneze ter kecapa, par snit sira, 3 velike zlice nutelle. In kaj je sledilo za tem? Po pojedini, sem spila nekaj tekocine in odsla.. Sej veste kam. Sedaj lezim pokrita, cutim rahlo bolecino v glavi, zejna sem, srce mi razbija. Sem utrujena in frustrirana. Kaj mi je tega treba? Pridejo dnevi, kadar stradam 2 dni, potem pa popustim in zopet prenajedanje. Jaz tega nikomur ne zaupam. Priznam, vcasih se zlomim. Jokam, ker nevem zakaj to delam. Zakaj ne morem normalno jesti? Zakaj nisem normalna kot nekateri? Na sreco nihce od domacih mojih dejanj ne opazi, bila bi silno razocarana. Nekega dne upam, da mi uspe in koncam s svojo sopotnico. Verjamem, da sem sama sposobna. Delati moram na tem, da se odrecem taksni hrani, predvsem prenajedanju. V svetu bulimije sem sama, zato se moram toliko bolj potruditi.

Pozdravljena,
kot omenjaš, se “spopadaš”, še bolje bi po moji oceni ustrezal pojem “srečuješ” z bulimijo v svojem življenju, že precejšnje število let.
Bulimija je resnično motnja hranjenja, vrsta odvisnosti od hrane, pri kateri ponavadi potrebuješ zunanjo strokovno pomoč, da se zares podaš na pot okrevanja. Če ne se začneš vrteti v krogu,ki ga tudi ti dobro opisuješ “moram to rešiti”, “sama sem v tem in moram se bolj potruditi” – pa nikakor rešitev ni v trudu in disciplini kar “iz neba”, brez da bi vedela, kaj se zares s tabo dogaja, kaj te žene v prenajedanje in bruhanje, kaj potrebuješ, kako ravnaš s sabo, svojimi potrebami in čustvi itd.itd.
Skratka, ponavadi je eden od ključnih področij, kjer rabiš pomoč to, da bolj razumeš “ozadje” svoje bulimije – pa se že tu zaplete, ker so eno “začetki”, drugo pa “vzdrževalni dejavniki” – torej kaj v tvojem življenju je doprineslo, da si razvila bulimijo, kaj jo pa zdaj vzdržuje.
Po drugi strani je pomoč tudi to, da ti nekdo pomaga razdelat, kje se lotit in kako vztrajat pri procesu okrevanja. Seveda imaš veliiiiiiko dela potem še sama, ne se bat! Zato te spodbujam, da si poiščeš pomoč – če boš rabila pomoč pri iskanju naslovov, javi, odkod si, pa ti posredujem.