pozdravljeni
popolnima sem obupana,ker se že zelo dolgo trudim izboljšati odnos s polnoletnim sinom. V družbi,službi..ga vsi poznajo kot dobrega,pridnega…Doma je povsem drugačen,jaz ga ne smem ničesar vprašat se takoj razburi ,ni teme o kateri lahko govorima. Zna bit zelo nesramen , žaljiv in vzkipljiv ,ima pa tudi velik problem,da se skoraj vsako stvar zlaže,tudi čist nedolžne stvari. Pred dnevi sva se skregala zaradi povsem nepotrebne zadeve in je tako vzkipel da bo pobral vse stvari in se odselil (dovolj je star da gre na svoje). Ampak nas naj ne briga kam gre…Prosim svetujte kako ga naj pripravimo da gre do terapevta na pogovor,če mu omeniš ,takoj vzkipi,če ga imamo za bedaka itd.

Spoštovani mamaBO!

Verjamem, da ste obupani in besni, ker vam nikakor ne uspe najti boljšega stika z odraslim sinom. Ob vašem pisanju lahko tudi sama začutim veliko razdraženosti in jeze, kar pa je potrebno razmejiti in izraziti odraslo in odgovorno, torej z besedami in ne z odigravanjem.

Sina želite spraviti do psihoterapevta, on pa se temu upira in zagotovo je takšna ideja obsojena na neuspeh. Sin ne bo pripravljen iti k terapevtu dokler se za tak korak ne bo odločil sam. Lahko da se kdaj bo, lahko pa se ne bo nikoli. S siljenjem prej dosežemo upor in bes kot pa tisto, za kar si prizadevamo. Če že, bi bilo kvečjemu potrebno prijazno spodbujanje, motiviranje, ob mirnem izražanju svojega mnenja o tem (v 1. osebi ednine, z izražanjem svojih občutij, doživljanj). In puščanje odločitve njemu. Torej zgolj kot predlog.

Lahko pa tudi poveste, da boste na dosedanji način težko živeli skupaj in da si želite, da skupaj najdete način, ki bo sprejemljiv za vse. Da bo potrebno nekaj ukreniti, tako ne more več iti naprej. Kaj oz. kakšno vedenje pričakujete od sina ter kaj ste pripravljeni sami narediti/spremeniti, kje ste sami pripravljeni priti naproti, česa pa ne želite in v čem ne boste mogli popuščati…

Toda bolj kot ukvarjanje s tem, da bi sina spravili k terapevtu, bi vam priporočala, da ste model, zgled in začnete sami delati na sebi. Zakaj si ne bi terapije privoščili zase? Kot mama, ki je v stiski ob sinovem ne najbolj odraslem vedenju? Kot mama, ki ne najde bolj zadovoljujočega stika s sinom? Ne vem koliko se zavedate svoje jeze in besa? Postavlja se tudi vprašanje kaj kot mama naredite s svojo jezo in kako jo izrazite, kakšen model daste otroku oz. tokrat že odraslemu otroku? Tu bi se dalo veliko spremeniti (ob ustrezni motiviranosti), kajti dokler sama počnem nekaj, kar skušam pri sinu popravljati, nisem najbolj verodostojen zgled. To se najbolj odrazi v konfliktih.

Morda so tole kar težke besede, ki jih ne bi želeli slišati, vendar bova morali začeti postopati bolj odraslo. Torej, da bova en korak pred njim v modrosti in odgovornih odzivih, kar pomeni, da se bo potrebno začeti ukvarjati s sabo in svojo jezo ter drugimi čustvi (za to je potreben terapevtski proces, ni dovolj le razumeti). Da bova pod sinovimi burnimi odzivi zmogli prepoznati sinovo stisko (čeprav je polnoleten in odrasel in v resnici odgovoren sam zase in za svoje vedenje). Da mu bova (z zgledom) mirno začeli postavljati meje zame sprejemljivega vedenja in kazati kako lahko bolj funkcionalno ravnaš drugače. Pomembno bo ločiti in razmejiti vaša čustva in doživljanja od sinovih. Pomembno bo poskrbeti za obvladovanje izražanja svojih čustev (ne zatiranje, niti izbruhi, pač pa s sočutjem do sebe in z zavestno izbiro vedenj).

Pomembno pa bo predvsem kot mama slišati kaj sin preko takšnega vedenja sporoča – potrebno bo začeti brati med vrsticami!!! (v čemer se da izuriti!). Tako je pomembno sinu s postavljanjem meja (npr. ne dovolim, da tako govoriš z mano. To me žali/boli/prizadane. Prosim povej z normalnim tonom/brez žaljivk) in hkrati s starševskim sočutjem do njegovega doživljanja
( npr. Si jezen/besen/razdražen/prizadet/užaljen….? Sem te prizadela/užalila? S čim? Kaj ti ni prav? Kaj mi hočeš sporočiti? Da te ne slišim/ne razumem/ne začutim? Pa te res nisem. V čem te nisem razumela? Kaj želiš/potrebuješ od mene?….)
dati občutek slišanosti/sprejetosti/razumljenosti. Poudariti želim, da moram biti tudi sama v resnici odprta, se zanimati in pripravljena slišati tudi kaj težkega, bolečega… In potem ne odreagirati nazaj z jezo, užaljenostjo, očitki, branjenjem ipd., pač pa kot starš priznati npr. svojo razdražljivost, svojo zmoto ali svoje ne najbolj primerno vedenje… in dati otroku/odraslemu otroku občutek, da ga razumem, da pa on ob tem doživlja razočaranje/ žalost/ jezo/ bes… Itd.

O tem, kar sem skušala nekako nakazati v teh stavkih, bi morali reči še veliko več. Stvari so namreč zelo globoko povezane z vašimi občutji, doživljanji, načinom razmišljanja in funkcioniranja in z vašimi nezavednimi vzorci modelov, ki ste jih prejeli v vašem življenju. Tako ni dovolj samo dojeti in osvojiti povsem drugačen način razmišljanja, pač pa je pomembno iti v globine svojih neozaveščenih čustev, vzorcev, (ne)razmejitev, morda nekih neustreznih prepričanj… Samo tako (z osebno odločitvijo in zainteresiranostjo) lahko v resnici dosežemo trajnejše spremembe vedenja. Zato se mi zdi relacijski družinski model psihoterapije najprimernejši.

Še veliko stvari je, pa ne morem več razlagati. Na vas je, da premislite in prečutite in se nato odločite kako naprej. S tem, ko/če bi pomagali sebi, bi največ naredili za sina. Pa tudi zase, seveda. Vi pa veste.

Nič nisva tudi še rekli o sinovem očetu, ki je tudi izredno pomembna oseba za otroka, predvsem za fanta. Pa o vajinem starševskem (ne)sodelovanju (torej s sinovim očetom) in medsebojno usklajenem/podpirajočim nastopanju do sina…

Vse dobro vam želim.