Pozdravljeni,
na kratko vam bom poskušala opisat svojo zgodbo.
Stara sem 47 let, 18 let v zakonu, z 24 letno hčerko iz prve veze, ki se je pred 3 meseci odselila na svoje.
Pred 5 leti je mož imel šest mesecev čustveno afero z eno poročeno žensko. Bila so občasna srečanja na kavici in dopisovanja po e-mailu, ter pogovori po telefonu. Afero sem slučajno odkrila, ko sem v njegovi odsotnosti nujno morala na njegov službeni e-mail. Bil je šok. Čeprav vse skupaj še ni privedlo do telesne afere, me je razkritje popolnoma uničilo. Takrat sem šla na družinsko terapijo, sama, mož ni želel, da je govoril, da se ni nič zgodilo in da delam “štalo” po nepotrebnem. Danes ko gledam nazaj in po kasnejših pogovorih z možem, mi je morda malo razumljivo zakaj je iskal čustveno oporo v drugi. V tistem obdobju se je kolegica razšla z dolgoletnim partnerjem. Mesece je vsakodnevno hodila k meni z svojo stisko, nisem je mogla odsloviti in tako sem z dneva v dan bila bolj nervozna in depresivna in vse te prenašala na moža. On pa se od vsega tega umaknil in si poiskal družbo drugje. Tako razumem zadevo danes, ni pa nujno, da jo razumem pravilno. Sem pa potrebovala leta (2), da sem to afero nekako pozabila in se nanjo spolnila le še ob kakšnem nepričakovanem dogodku…
Pred letom dni pa sem izvedela, da je mož imel kar 4 letno afero z sodelavko in to v času, leto dni pred najino poroko in še kar tri leta po najini poroki. To odkritje pa me je popeljalo za mesec dni v psihiatrično bolnišnico. Zlomilo me je.
Danes je leto dni od tega dogodka, nekako sva se z možem dogovorila, da pozabiva in ostaneva skupaj. Vendar imam zelo velike težave. Bolečina ne mine, vsaj 1x na mesec imam dan ali dva hude psihične težave zaradi tega dogodka, rada bi ga zapustila, ne morem mu oprostiti, a ga ne morem niti zapustiti, ker ga kljub vsemu še vedno ljubim. Res danes gledam nanj popolnoma drugače, v meni ni več tistih močnih čustev, ki so bila, a ko vidim kako zelo obžaluje svoja dejanja, nekako ne morem oditi, saj se zavedam, da mi nebo nič bolje in da bi bila bolečina ob najinem razhodu še mnogo večja.
Nekako sem si odpustila vsaj to, da tega nisem opazila, ker sem se močno žrla že zaradi tega. Tisto obdobje sem študirala ob delu, tako, da sem imela kar nekaj dela sama s seboj. Skoki čez plot pa so se dogajali predvsem v službenim času, saj sta oba imela možnost “službenih izhodov”.
Tako, da si lahko predstavljate kakšen šok, je bil zame, ko mi je mož afero priznal in pri tem še dolžino afere. Danes trdi, da je pri njima šlo zgolj za sex in nista bila čustveno navezana, da se je to dogajalo 1x-2x mesečno ali še redkeje ob priložnostih in da je vedno ljubil le mene. Meni njegova pojasnila ne zadostujejo in nikakor ne morem razumeti, kako lahko nekoga ljubiš, se poročiš z njim in istočasno še imam afero. Nikakor ne morem in ne morem razumeti določenih stvari, sploh pa zvestoba je pri meni tako velika vrednota, da teptam sama sebi ko ostajam, a oditi ne morem, ne morem nadaljevati, občutek imam, kot da je 18 let šlo v nič in je bilo vse neresnično.
Prosim za nasvet iz izkušenj drugih, je mogoče, da bova čez to izplavala, je mogoče, da nama uspe… Mož je v to prepričan, sama pa ne vidim nikakršne možnosti, da bi lahko šla skozi to in živela tako, kot do sedaj. Nikoli nisem čutila pomankanja ljubezni iz njegove strani, zanemarjenja, odmikanja… nikoli mu nebi pripisala takšnih dejanj…. a so tukaj… In kako sedaj naprej, po letu dni se nisem kaj dosti premaknila naprej…

Spoštovani,

skozi pisanje čutim, kot da ste ujeti v življenju, kot da ne morete ne naprej ne nazaj. Počutite se obupano, nemočno, zmedeno, kamorkoli pogledate, ne vidite izhoda. Bolj ko premlevate, kaj storiti, da bi vam bilo lažje, globlje se pogrezate v temo. A hkrati veste, da imate dve možnosti, ostati ali oditi… Zaživeti ali životariti… Ko boste dosegli dno, bo čas za nov začetek. Nekaj se boste mogli odločiti, da se bodo začele porajati spremembe v vašem življenju. Nihče drug tega ne bo naredil namesto vas. Na trenutke se mi dozdeva, da si za moževe prevare pripisujete rahlo krivdo, a vseeno želim, da se zavedate, da so bile ne glede na vaše življenjske okoliščine, četudi niso bile obojestransko zadovoljive, to samo moževe odločitve. Za razrešitev težav imamo na voljo številne možnosti, in vaš mož bi se lahko odločil za katero koli drugo, namesto za prevaro. In prav je, da odgovornost zanjo nosi on, jo sprejme in se s tem sooči, in ne zanika. Vsekakor so bili različni razlogi, zaradi katerih je prišlo do prevare. Morda se je mož počutil odveč, je bil naveličan, nezadovoljen (in to ni vaša odgovornost), morda si je želel novo izkušnjo, ki bi mu dala občutek življenja, vznemirjenosti… To ve on. Kdor vara, vara zaradi sebe. Sta pa v odnos prispevala vsak svoj delež sebe, koliko sta sebe vnesla vidva pred leti, vesta vidva. Morda sta se že pred leti odtujila, ne da bi se tega zavedala.

Proces soočanja s posledicami prevare zagotovo ni enostaven in kratkotrajen, dogajajo se vzponi in padci, lahko leta, kar že veste. Čutim, da vas je prevara tako zaznamovala, da ste zdaj pretežno obremenjeni s posledicami le-te, kako znova zaupati, ali nadaljevati skupen odnos, predvsem vas je strah, da bi bili znova prizadeti, bolj v smeri, da še enega šoka ne bi prenesli. In zdaj vas je ta strah povsem preplavil, tako miselno, čustveno, fizično in mentalno. Drži vas ujeto, ujeti ste v raznih prepričanjih, kot npr. da mu ne morete oprostiti, saj bi to pomenilo, da to niste več vi, da ste izneverili sebe, strah vas je ostati, saj se bojite zaupati, bojite se ponovne izdaje, zavrženosti, bolečine, strah vas je oditi, da ga ne bi prizadeli, saj je sicer do vas pozoren in mu ne morete zameriti idr. Vse te misli v vas delajo razkol, zmedo, nemir, negotovost, zato ostajate neodločni, tavate na mestu (vas psihično izmuči). Lažje bi vam bilo, če bi se z možem lahko o tem pogovarjala, o dvomih, stiskah, strahovih, da bi bila drug drugemu v oporo. Ne da bi se obsojala, krivila, temveč da bi se zares slišala, kako se je on pred leti počutil ob vas in kako ste se vi. Afere v sebi nosijo tudi drug pomen, in sicer številne pare prebudijo v življenje, v akcijo, v to, da pregledajo stanje njihovih odnosov, kje so se zataknili, kako se počutijo, kaj zares želijo, v katero smer gre njihov odnos ipd. Če vam je psihoterapija pomagala, bi bilo morda smiselno, da z njo nadaljujete, da imate ob sebi sogovornika, ki mu lahko zaupate, s katerim lahko govorite, da izrazite svojo žalost, bolečino navzven, toliko, da najdete znova upanje, smisel. Če se vidite v tem, da bi svoje misli zapisovali, sploh kadar bi bile posebej intenzivne, jih zapišite, tudi tako jih boste izrazili in vas ne bodo razjedale. Lahko jih preberete, lahko vse skupaj zavržete. Dokler se vaše misli ne bodo umirile, torej stiska, s katero ste obremenjeni, se ne boste mogli bolj jasno in gotovo odločati, ne boste videli ničesar naprej, se ne boste mogli pomakniti naprej. Prav je, da povsem odpustite tudi sebi, da spustite to samoobtoževanje, slabo vest, ker vas ni bilo. To vas izčrpava. Počasi spustite celotno breme, ki ga nosite, na način, ki vam bo pomagal. Berite, pojdite v naravo, meditirajte, ohranjajte pozitivne misli za naprej, verujte v dobro, začnite pri sebi, raztopite zamere, spuščajte strahove, govorite, nato se bodo stvari bolj umirile in jasno pokazale za naprej. Življenje vas uči, da se morate vedno znova pobrati, upati, da si morate dati možnost, da se znova najdete, zaživite. Naj vas vodi vaše srce. Srečno.

Pozdravljena,

marsikaj je povedala že terapevtka, meni pa se zdi ključno naslednje:

1. Kako odpustiti
2. Kako naprej

Vprašanji sta tesno povezani in odgovora močno vplivata drug na drugega.

1.
Odpuščanja je (vsaj) dveh vrst. Eno je tisto (bolj znano), pri katerem nekomu nekaj odpustiš, torej nisi več jezen nanj. Pa že pri tem se mnogim, ki “odpuščajo”, zalomi, ker skušajo to narediti na silo, preko svojih globljih čustev, ki pa ostajajo in delajo “štalo” dalje (zamera, užaljenost, ranjenost, ponižanost, sram, bes, razvrednotenost …).
Torej: da lahko zares izpelješ to vrsto odpuščanja, je nujno, da druga stran (torej mož) to omogoči z lastnim vedenjem, tj. s priznanjem samemu sebi in tebi, kaj je vse to v resnici pomenilo. (Moževi odgovori, ki si jih navedla, so izgovori in kažejo, da on še vedno laže – verjetno – sam sebi, s tem pa neizogibno tudi tebi. On beži in se skriva v trhlem prepričanju, da je “z njim vse v redu”, da si ti tista preobčutljiva, ki “delaš štalo”, in dokler to počne, imaš tu pot povsem zaprto. Tega se moraš zavedati, sicer vse, kar delaš, delaš zaman.) Šele ko mož pogleda sam vase, ko sam dojame, kaj je počel in zakaj, šele tedaj ko se zave teže svojih dejanj in o vsem tem spregovori tudi s teboj (najprej pa verjetno s terapevtom), imaš odprto pot do tega, da boš ti njega razumela in mu boš tudi lahko odpustila.

Druga vrsta je “od-puščanje”, kar angleščina dobro poimenuje z “letting go”. To pomeni, da vsa ta dejanja, bolečino in občutke pustiš stran od sebe, torej jih “od-pustiš”, a to običajno odplakne tudi človeka, ki je k bolečini največ prispeval, zlasti če ne kaže nobenih namenov, da bi svoj začarani krog prekinil. Če namreč njega ne “od-pustiš”, ti bo nenehno “dostavljal” nove pakete žalosti, jeze idr. bolečih čustev, ki jih lahko v nedogled “od-puščaš”, a s tem v resnici ne narediš nič zase, pravzaprav se le slepiš in vztrajaš v praznem odnosu.
Da pa lahko “od-pustiš”, moraš res temeljito delati na sebi, na svojem občutku lastne vrednosti, na ljubezni do same sebe itd. Sicer ne bo šlo.

V stanju, kot ga opisuješ in v katerem si zdaj, ne moreš ne odpustiti in ne od-pustiti. To je popolnoma jasno. Prvo ti preprečuje možev odnos do teh problemov, drugo si preprečuješ sama (ko praviš, da ga še kar ljubiš in ga ne moreš zapustiti).

2. Na tvojem mestu bi brez pardona poiskala terapevtsko pomoč. Ko se je meni takole podrla moja iluzija, sicer nisem pristala v bolnišnici, pač pa ni dosti manjkalo, da nisem pristala na bolj dokončnem kraju. Tedaj sem se končno, po letih in letih raznih zlomov in stanj obupa in depresije, zavedela: če nečesa pri sebi ne spremenim, tokratne zadeve ne bom preživela. Tako ali drugače bom odmrla, umrla, kakor hočeš temu reči. Pojma nisem imela, kako lahko sploh preživim, kako lahko sploh prenesem, kako se lahko naučim drugače gledati na stvari in na odnose in tudi nase. Nisem verjela, da je to sploh mogoče. A terapija mi je pomagala, in ker je na njej sodeloval tudi mož in mi omogočil tisto “prvo odpuščanje”, sem mu v resnici odpustila že po štirih mesecih (kar bi se mi prej zdelo popolnoma nemogoče, saj mu pred tem določenih stvari nisem mogla odpustiti po deset in več let). Po tem koraku sem morala “od-pustiti” še na kupe starih vzorcev, prepričanj in “zemljevidov srca”, ki sem jih, odkar pomnim, jemala za samoumevne in edine možne, bili pa so zgolj hude zablode. Odpustiti pa sem morala tudi sama sebi, da sem bežala v iluzije, racionalizacijo idr. obrambne mehanizme in s tem nekako “dajala potuho” moževemu ravnanju, samo da se ne bi zares zalomilo in privedlo morda celo do razhoda.

Iskreno povedano, čeprav tega ne želiš slišati: če se mož ne bo spremenil (ti ga seveda ne moreš!), torej dojel, kaj počne in zakaj in kako ven iz tega, skupna zrela, zadovoljujoča, polna in ljubeča pot ni mogoča. Lahko pa takšno pot ubereš sama. Ni pa lahko. Ampak – kakšna je druga možnost? V njej si zdaj. Ne le ta hip, ampak že leta traja tale “zdaj”. Poglej, kam te je vse privedel. Misliš, da je to prava pot? Tvoja pot? Pot, kakršno bi želela svoji hčerki, na primer?

Razmisli!
Terapija pa v vsakem primeru, sicer se boš uničila.
Srečno!