Partner, s katerim sva bila skupaj dalj časa, je super oseba – priden, zvest, odgovoren, v oporo in pomoč, družinski, mehkega srca, nežen.. skratka res mi je dober moški. Je pa tudi dokaj zaprt pri pogovoru (s tem okoren in meni nezanimiv), ko se odpre pa ugotovim, da je velikokrat negativen v svojem razmišljanju (kar ne razumem), zelo nespotan (kar me malo ubija – vse je treba 3x premisliti, potem pa te že vse mine) – ali gredo te negativne lastnosti skupaj z njegovimi pozitivni ali pa pač je tak kot je, oseba za sebe?
Skratka, rada ga imam, včasih bi ga prav »pojedla«, zelo navezana sem nanj, ampak res mi ne gre; na dnevni ravni mi gre na živce in to tako, da me čisto vrže iz tira; nervirana me kako hodi, kako je, drži pribor, moti me njegov zadah (na dnevni ravni), moti me zvečer ker ne morem spati, moti me, da nimava istih pogledov kako preživeti dopust, moti me skratka… še več in več takih malih stvari. O vsem sva se pogovorila, potrebo je bilo veliko mojih prošenj, preden me je upošteval in sva se odločila, da bova najbolj kritične in tiste katere se da spremeniti spremenila, a kaj ko tega ni konca. Danes mu dam prav, ko pravi: »Nima smisla nekaj popravljati, ker te bo prej ko slej motilo nekaj drugega.
Ni pa on prvi, ki me je tako spravljal ob živce. Spremlja me občutek, da nisva za skupaj in potrebujem potrditev, da bi vedela da sva za skupaj. Ko jo dobim je lepo, ampak hitro mine – ker me toliko stvari me tako zmoti.

Skratka, odločila sva se da je najboljše, da prekineva, ker tako ne moreva živeti, oba si zasluživa boljši odnos. In sem se preselila nazaj h staršem – pri 30ih.
Me pa močno mori misel, da je nekaj narobe z mano, da me bodo take stvari motile tudi pri naslednjih partnerjih. Ali sem skrajno netolerantna ali izbiram napačne moške..? Kakšne so vaše izkušnje (sigurno nisem edina, ki je tako »sitna«), v čem mislite je problem, kako bi to odpravila, da postane znosno, namreč želim si funkcionalnega partnerstva, rada sem v zvezi.

Spoštovana Deborah,

skozi branje vašega pisma občutim ogromno strahu. Kot da je treba biti v vaši bližini stalno previden, kaj in kako reči ali se odzvati, v izogib negativni reakciji (čeprav je ta potem vedno bila). Morda se je tako pogosto počutil vaš bivši fant. Trudil se je po svojih močeh, da bi vam ustregel, a se je kljub vsemu vedno našla ena razpoka. Morda je ta občutek tudi vam od kod poznan. Kako ste se razumeli s starši, kakšni so vaši odnosi z njimi? Ste se tudi vi ob njih počutili, da nikdar ni nič dovolj dobro narejeno, je bil kdo od staršev nepotrpežljiv, s številnimi navodili, kaj in kako bi morali narediti? Komu ste šli vi na živce? Od kod ta strah?

Vaše doživljanje je odraz vašega notranjega nemira. Torej ni trenutka, ko bi se počutili sproščeno, mirno, svobodno, temveč pogosto napeto, nemirno, imate ogromno jeze in besa, kar nato nevede »sprostite« v obliki kritik in sodb drugih, iskanja napak, pomanjkljivosti, izražanja jeze, vzbujanja krivde…idr. Morda greste nevede sami sebi na živce in sami sebe nenehno zavračate. Ne sprejmete se, takšno kot ste. Na ta način poskušate predvsem rešiti, umiriti sebe, se rešiti vse te negativne čustvene navlake, ki vas bremeni, istočasno pa prelagate odgovornost drugemu. In vse to, kar vas pri ljudeh zmoti, je vaša notranja resnica, je del vas. In s tem ko jo sodite, opazite pri drugih, jo poskušate ločiti od sebe, zanikati, izničiti. Na ta način izgubljate ogromno energije, kar je velika škoda. Velik del vašega življenja vas zasedajo misli, kaj vse vas pri drugih moti, kaj bi morali drugi spremeniti, da bi vam bilo lažje, kako bi se morali vesti, da bi vam ustregli, obremenjeni ste z raznimi prepričanji…, pa čeprav potiho veste, da ne bo bolje; resnica je ta, da boste morali vzeti vajeti v svoje roke in se globlje zazreti predvsem vase. In se ne več temu upirati. Ugotoviti boste morali, katera so tista največja bremena in stiske, ki vas najbolj razjezijo (in jih za zdaj lahko vidite le pri drugih) in se z njimi na nek način soočiti (in jih ne takoj zanikati). Kot veste, drugih nikoli ne moremo spreminjati niti nimamo te pravice in moči, lahko pa dosežete največ sprememb v življenju, s tem ko nekaj spremenite pri sebi. Priporočam, da ugotovite, katera prepričanja o odnosih, ljudeh ali življenju nasploh vas predvsem vodijo, jih živite. V kakšnem okolju ste odrasli, kaj ste se naučili v primarni družini? Zapišite si jih in jih začnite prepoznavati pri svojem delovanju ter postopoma spreminjati. Vse, kar je del vas, sprejmite kot nekaj poučnega in se ne obsojajte, ne zavračajte. Namesto da svojo energijo (trmasto, nepopustljivo) izgubljate v prej omenjenem, jo bolj usmerite vase, v iskanje odgovorov pri sebi. Veliko neizrečenega (verjetno različnih zamer, strahov) nosite v srcu, tudi to bo potrebno izraziti navzven. Poskrbite tudi za čim več sproščanja in svežega zraka. Če želite intenzivnejše delo na sebi, v obliki pogovora s strokovnjakom, kjer bi lahko dobili bolj jasen vpogled v vaše doživljanje, odnose, kjer bi lahko varno spregovorili o temah, ki vas bremenijo, kjer bi prepoznali vašo ranjeno samozavest, to, kdor ste, se odločite za ta korak. Imate številne možnosti, sledite tisti, ki vas nagovori. Odločitev je vaša.

Sr(e)čno na vaši poti.