Spoštovani.
Z možem imava en velik problem, ki vpliva na najin odnos. Imava dva otroka, stara 10 in 15 let.
Sama mislim, da je njegov hobi, kolesarjenje, pretiravanje in tudi že zasvojenost. On priznava, da gre za neke vrste zasvojenosti, vendar z njo ni nič narobe saj je dobra. Na začetku, ko sva se spoznala je bila rekreacija del njegovega življenja, vendar ne do te mere kot je sedaj, zadnji dve leti se vse stopnjuje. Ne gre za neobremenjeno kolesarjenje, gre za točno plansko doseganje ciljev, vodenje statistike in njeno analizo. Na kolo se nikoli ne usede iz golega užitka, neobremenjen s časom. Če opredelim časovno, gre vsako leto s prijatelji v tujino kolesariti tri dni in veliko vikendov, kar traja od svita do poldneva . Sicer to najraje počne sam, vsako soboto in nedeljo (okoli 3-4 ure), med tednom 3-4 krat 2. uri, temu moramo prišteti vsaj dva maratona, kar se odvija med vikendom in gre večina dneva. Pavza je največkrat v ponedeljek in mogoče tudi v sredo. Že od vsega začetka je en dan rezerviran za skupinsko rekreacijo, to pomeni, da pride iz službe po 16. uri in gre ob 17.30, rekreaciji sledi še pijača. To me ne moti, ker sem sprejela.
Zelo me pa moti kolesarjenje. Če je v začetku to počel ob normalnih vremenskih pogojih, je sedaj na kolesu tudi ob slabših pogojih, hudem vetru in mokrih cestah. Sezona traja celo leto, ovira je samo zasnežena cesta in temperatura manjša kot 5 stopinj. Ne razume, da me skrbi, niti ne vem v katero smer gre. Tudi na dopustu je na kolesu vsak dan za 2-3 ure in ni šanse, da gremo na lokacijo, kjer tega ne bi mogel početi. Ko planiramo kaj za vikend, je prva misel, kdaj bo lahko svoje odkolesaril. On seveda opravičuje svojo odsotnost s tem, da gre zgodaj, takoj ko je svetlo. Zdi se mi, da je vse podrejeno temu. Če svojega plana ne bi mogel doseči, bi kazal tipične znake zasvojenosti, zato ima tudi sobno kolo, da mu večdnevno slabo vreme ne prekriža planov.
Kaj občutim ob vsem tem je velikokrat jeza, skrb in nemoč. Vsaka oblika zasvojenosti se mi zdi zelo odbijajoča. Naj povem, da se tudi sama večkrat tedensko rekreiram, če mi kdaj ne znese, se s tem pač ne obremenjujem. Privedlo je do tega, da me motijo povezave s kolesom, ki me prej niso.
Njegov pogled: pretiravam v skrbi, ker je on vedno previden, maksimalno se trudi, da kolesari tako, da smo vseeno veliko skupaj (zgodaj zjutraj) in ne bo se vrnil na kakšno stopnjo nazaj. Aja, pa ne pozabi našteti prijateljev, znancev, ki to počnejo še v večji meri.
Vem, da je zdrava meja zelo relativna, odvisna od posameznika. Kaj storiti, ko en misli da je stvar čez mejo, drugi pa da ne?
LP

Spoštovana Jazz,

nič niste zapisali o vajinem odnosu, kako se sicer razumeta. Neke posebne teže ne zaznam. Pri možu je izrazit občutek »moram« (za vsako ceno) in je res ena oblika zasvojenosti. Vsak dan mora dobiti svojo dozo – in s tem je stalno obremenjen. Podobno kot alkoholik, kadilec ali drug zasvojenec. Kot da tekmuje s seboj, se želi dokazati sebi, morda drugim, preseči svoje zmogljivosti, pretiravati v borbi, pripadati istim somišljenikom. Nekaj globljega ga v to žene.

Na voljo imate dve možnosti, tako vidim. Prvo že dodobra poznate in jo predvsem občutite v obliki pogoste zaskrbljenosti, obremenjenosti, nenehnih skrbi in strahov, da se mu ne bi kaj zgodilo ipd. Veliko je negotovosti, ki vas zelo izčrpava. Čutite tudi jezo, ker mož ničesar ne spremeni (ali nemara ob tem čutite, da vas ne jemlje resno, ne vas ne vaših občutkov), in skupaj z nemočjo se vaše počutje vrti v začaranih ciklih. Nikdar niste povsem mirni. Kaj se pravzaprav zgodi? Ljudje, ki so »strastni« športniki, adrenalinski športniki, ki gredo radi »čez mejo«, običajno niso v stiku s svojim strahom, ga ne občutijo. Ga pa občutijo njegovi najbližji oz. tisti, ki je za to dojemljiv. V vašem primeru vi nevede prevzamete nase možev strah in drugo čustveno breme, saj ju vaš mož potlači, zanika. Zato si upa iti tudi v najbolj neznosnih cestnih razmerah. Ta prva možnost predstavlja borbo, je stalna borba s težkimi občutki, različnimi razmišljanji, je borba proti nečemu, kar vam ni sprejemljivo. Shajate običajno tako, da se mu prilagajate (čeprav se globoko v sebi z njim ne strinjate). Temu doprinesejo razlogi, da se tudi sami rekreirate in ga lažje razumete, morda vas je strah posledic za celotno družino in vaše odnose nasploh, opravičujete ga z mnenjem, da se sicer trudi, je pozoren ipd. Borba vedno jemlje energijo.

Druga možnost je, da vse napisano globlje ozavestite in moža sprejmete z vsem, kar je. To pomeni, da se zavestno odločite, da je to njegov del življenja in da sprejmete življenje z njim skupaj z vsemi napetostmi, skrbmi, tveganji, ki (vam/si) jih povzroča na svoji poti. Ob tem si življenje začnete oblikovati in načrtovati tako, kot želite in čutite vi. Ni se vam treba prilagajati. Takrat del sebe zanikate. Svetujem, da v miru razmislite, kako želite živeti v bodoče in se o tem z možem pogovorita. Razlika je v tem, da vaš mož kolesari ne glede na vse in se temu ni pripravljen za nič odpovedati, vas pa je lahko zaradi njegovega hobija še naprej strah ali pa ne. To je lahko vaša zavestna odločitev. Da vas ne bo več strah, da se ne boste več obremenjevali, temveč se usmerili v cilje, ki so vam pomembni, in počeli stvari, ki so vam pomembne. Lahko ga soočite z vsem, kar občutite in doživljate, kadar je v nepredvidljivih razmerah, tudi o tem, kaj si želite. Lahko se odločite tudi, da boste bolj vztrajni in odločni pri izbiri počitniških ciljev in tvegate, da greste na dopust sami z otroki – za ceno neprilagajanja in poslušanja sebe, sodelovanja. Tudi zgledi veliko sporočajo. In tako ne boste več žrtev, nemočni.

Prisluhnite si, poslušajte svojo intuicijo, svoj šesti čut, dvignite svojo vrednost in odrecite se vsem nepotrebnim skrbem, ki so tu tudi zato, da vas učijo, da ni vaša naloga, da tuje breme jemljete nase zavoljo miru, sreče. Vaš mož ima svojo pot in svoje učne lekcije, ki jih mora spoznati. Ko boste obrnili jadra v drugo smer, se bodo začele stvari spreminjati. Odločitve so vaše, možnosti je več, lahko izbirate vsak trenutek. Srečno in vse dobro.

Pozdravljena,

vsak hobi se lahko sprevrže v zasvojenost. Seveda ne sam po sebi, ker bi bil “nevaren”, ampak ker človek izkoristi neko dejavnost (ki je lahko v osnovi zaželena, zdrava), da beži pred sabo. Po svoje so celo bolj “nevarni” tisti hobiji, ki so na prvi pogled zdravi, zaželeni, tolerirani, spodbujani (npr. nenehno delo, rekreacija, zdrava hrana, hujšanje …) – ker jih namreč še toliko dlje lahko “furamo”, ne da bi kdo sploh opazil, da je kaj narobe. Običajno pohvalimo človeka, ki tako “pridno dela”, ki tako “skrbi za svojo kondicijo in zdravje”, ki je pri hrani tako “priden” (discipliniran), celo za zgled ga dajemo (sebi in drugim), taka je celotna družbena naravnanost. Potem se pa čudimo – tako mlad, pa infarkt, tako športen, pa odpoved jeter/ledvic/kakega drugega organa, tako postavna, pa se je sestradala do smrti …

To je ena plat zadeve. Namreč – kadar je kdo tako “navezan” na svoj “hobi”, kot si opisala ti pri svojem možu, to ni več hobi, ampak je v resnici zasvojenost in beg, hud beg. Ki ga lahko ustavi mož samo tako, da se sooči s tem, pred čimer beži, in začne to razreševati (težko pa verjamem, da bi to zmogel brez pomoči psihoterapevta).

Druga je tvoja plat zadeve. Ker sem živela v odnosu z “beguncem”, vidim v tvojem zapisu precej več kot le “skrb” za moževo varnost na cesti. (Čisto mogoče, da gre le za mojo projekcijo in tebe v resnici nič drugega ne moti in ti celo ustreza, da nisi na prvem mestu pri možu – ljudje smo različni.) Če bi sklepala po svoji izkušnji, bi rekla, da te boli prav to, ker čutiš, da možu ti in otroci niste prioriteta. In ne motiš se. Žal. Zasvojenemu je prioriteta vedno njegova zasvojenost. Ne more si pomagati (sam od sebe), ne more “nehati”, ne more “zmanjšati” – to lahko stori šele med procesom zdravljenja. Seveda pa je prvi pogoj uspešnega zdravljenja to, da se zave, da ima problem. Da se zave in sebi in tebi prizna, da ima problem, ki resno ovira pomemben del njegovega življenja.

Trenutno je še daleč od tega – to sklepam po tvojem opisu njegovega “pogleda” na stvar. Vedi: vedno se lahko primerjamo z drugimi tako, da bomo “argumentirali” svoj “pogled”. Nič lažjega kot najti kup bolj uspešnih ljudi, če hočem “argumentirati”, kako meni nič ne uspe, ali pa kup “propalic”, če hočem “argumentirati”, kako sem jaz uspešna. Primerjanje z drugimi je ena največjih pasti življenja, v katero se ujamemo skorajda vsi, a k sreči se marsikdo – čeprav s trdim delom – izkoplje iz nje. Popolnoma nerealna stvar je to, popolna laž, s katero skušamo upravičiti svoj trenutni pogled nase ali na svet. Že zato, ker človek živi samo sam s seboj vse svoje življenje. Ker ne more zares vedeti, kaj kdo počne, kaj šele, zakaj to počne. In ker nikoli ni vse za vse ljudi enako dobro. In ker vidimo samo tisto, kar želimo videti. In še bi lahko naštevala.

Iz svoje izkušnje lahko povem še to: spremenilo se ni nič, dokler nisem končno najprej jaz sama sebi zares priznala problema. Tudi jaz sem ga olepševala, zavijala v “skrb”, šlo mi je na živce itd. (kot opisuješ ti), a nekje v sebi sem racionalizirala (tudi s primerjanjem moža z drugimi, češ, saj se ne smem pritoževati, ne pije, ni nasilen, pomaga pri skupnih opravilih itd.), iluzionirala njega in najin odnos, ker bi preveč bolelo, če bi se soočila s tistim, kar je vsake toliko časa pogledalo skozi bleščečo prevleko, ki sem jo navlekla čez naju. In še to: tudi otroka to čutita in znata imeti posledice.

Če torej gre za to, da te možev “odnos z biciklom” (ja, tudi kolo je lahko “ljubica”) moti, boli itd., je v prvi vrsti nujno, da raziščeš v sebi, kaj to v tebi sproža, zakaj, kako preko tega in kolikšen del odgovornosti za “popravilo” zakona je na tebi, kolikšen pa na možu. Sebi lahko pomagaš, možu ne moreš, dokler sam ne bo dojel, da ima resen problem.

Dvomim, da je pristop “nehati skrbeti za moževo varnost” ustrezen, poleg tega dvomim, da je sploh izvedljiv, saj mislim, da se, kot rečeno, za to tvojo “skrbjo” skriva veliko drugega, kar potrebuje drugačne, globoke in trajne pristope. Če pa se motim, pa toliko bolje zate.

Srečno!

Tako lepo sta ti obe odgovorili in se potrudili, da si zaslužita vsaj hvala, če ne še kakšne epizode oz. nadaljevanja.
BTW: tudi jaz sem 5x na teden na biciklu in imam 2 otroka in ženo.
Imamo se radi, skupaj delamo marsikaj, res pa je da si čas organiziramo in jaz doma veliko delam (kuham, perem, likam, pospravljam, čistim)manj skrbim za malčka-ker je pač malček….

By

Kar nekajkrat sem prebrala odgovore, o tem razmisljala in prisla do zakljucka, da resitve situacije zaenkrat se ne vidim. To da sva oba zadovoljna. Sicer bo pacasi sam sprevidel, da so bolecine v hrbtu, ramenu mogoce povezane z enakomernim obremenjevanjem s kolesom in se bo umiril. Dejansko se mu je drza poslabsala. Mogoce res pred cim bezi, preblem je v tem, da zaenkrat ni pripravljen na obisk pri terapevtu, ker po njegovem tu problema ni. Zame bi bilo sprejemljivo, da stopi korak nazaj, na kolo gre v normalnih vremenskih razmerah in normalno sprejme, da je vcasih kolesarjenje bolje nadomestiti s kaksno primernejso alternativo.
Res najlepsa hvala za odgovore in zelo bom vesela se kaksnega.

Situacije so vedno rešljive, pogosto pa nam rešitve (vsaj sprva) niso všeč. Kot v resničnem življenju tudi na tem forumu prevladujejo ljudje (mimogrede – večinoma ženske), ki svojo stisko, ko jih že hudo tlači, zlijejo v besede, vprašajo po nasvetih in pomoči, a nato, ko dobijo odgovore, umolknejo in delajo dalje po svoje. Taki smo in vsak zase misli, da že ve in da ima prav in da je “njegov primer” pač drugačen itd. To ni nič čudnega, saj nas – v nasprotju z drugimi področji (znanost, umetnost, jezikoslovje, šport itd.) – o odnosih nihče zares ne uči/trenira v nobeni šoli, znanje o njih lahko črpamo le iz zgledov, ki pa so taki, kakršni so – in tako se težave prenašajo dalje v nedogled že stoletja.

Ko odrasemo, pa imamo vendarle več možnosti, da se začnemo učiti o odnosih. Obstaja “formalna izobrazba” (ali pa se sami učimo iz knjig, s spleta), obstaja cela paleta terapij, obstajajo podporne skupine … Že samo ta forum je prava zakladnica znanja! Terapevti so vanj zapisali že skoraj celotno vsebino (povzeto, seveda) knjig, kakršne pišejo Sanja Rozman, Gostečnik, Patrick Carnes, Susan Forward, Kenneth M. Adams in številni drugi strokovnjaki. “Spraševalke” (in kakšen “spraševalec”) pa so vanj tudi že zapisali skoraj celotno paleto človeških stisk, ki izbruhnejo v odnosih, izvirajo pa iz prejšnjih odnosov, iz stvari, ki jih je človek ponotranjil v času, ko še ni bil sposoben niti dobro govoriti.

Ker to, kar se ljudje gremo v odnosih, je tako, kot če bi tja do 18. leta opazovali, kako naši starši šofirajo (samo opazovali, nikoli niti vprašali, za kaj je ta in oni gumb, pedal itd.), nato pa sedli v tovornjak in šli na pot – najprej po avtocesti do Jesenic, saj gre čisto lahko, nato pa kar čez Vršič. Rezultati so pričakovani.

O takih “karambolih” beremo tu na forumu … in večina se jih nekako spravi pokonci in se vleče dalje, čeprav na krvavih komolcih in kolenih, ki se spotoma le še bolj poškodujejo in zagnojijo … Ob cesti pa stoji vrsta reševalnih vozil – spregledana …

Kaj pa če bi se mu kdaj tudi ti pridružila na kolesu in bi to počela skupaj? On bi se seveda moral prilagoditi tvojemu tempu, bila pa bi skupaj. Pa seveda, kot familija, otroci so že veliki, 10 in 15 letnik lahko že zelo fino kolesarita, ne samo po ravnem ali po totalno nezahtevnih potkah.

Sama sem kolesarka, sicer gorska, ne cestna, pa vendar, razumem tvojega moža, razumem tudi tebe. Jaz kot mama in žena grem na kolo cca 3-4 x na teden, če bi imela več časa, bi šla včasih tudi bolj pogosto, je pa tudi moj dragi kolesar, tako, da razumevanje je tukaj obojestransko, na zelo visoki ravni.

Če je pripravljen zgodaj zjutraj ustajat, da je npr. do 10-ih že nazaj, potem se očitno zaveda, da je družina pomembna in da ima ves dan potem čas za vas. Če kolesari v slabem vremenu, verjamem, da te skrbi, tudi mene bi, ampak tukaj nimaš kaj, pusti ga, vsaj ni nek zavaljen lenuh, s čipsom in pirom na kavču. Je polnoletem, bo že poskrbel sam zase. Nevarnost pa itak vsak dan preži povsod, ne moremo se v vato zavijat.

Pogovori se z njim, povej mu, da te skrbi zanj, da bi želela, da bi bili morda lahko malo več skupaj kot družina, morda pa bo vseeno naredil korak nazaj, ti pa se mu skušaj približati na tak način, da greš morda včasih tudi z njim.

Srečno.