Pozdravljeni!
Na vas se obračam v stiki, ker je moj 8 letni sin žrtev nasilja. Ima prijatelja, s katerim se poznata od najzgodnejšega otroštva. Ker živimo blizu, se tudi naša in njihova družina pogosto družimo, celo počitnice smo že skupaj preživljali. Dečka sta bila od nekdaj zelo navezana drug na drugega, moj sin je vedno občudoval prijatelja in si želel veliko časa preživeti z njim. Skupaj sta bila v vrtcu, sedaj sta skupaj v šoli, na krožkih ipd …
Od rojstva so se med njima kazale seveda razlike v karakterjih, temperamentu, sposobnosti … Tako je naš fant bolj šibek, nežen, “študiozne narave”, bolj neroden v komunikaciji, predvsem pa nima v sebi neke tekmovalnosti in agresije, popolnoma brez zanimanja za šport in “borbene” dejavnosti. Drugi deček je pravo nasprotje tega, je močan, nadpovprečen športnik, ambiciozen, čustveno precej bolj čvrst, z veliko željo biti najboljši, kar na mnogih področjih tudi je. Oba sta zelo bistra in v šoli dosegata lepe rezultate. Do tu vse lepo in prav, vendar …
Zadnje mesece nam sin pogosto pove, da je žalosten, ker se je ta prijatelj osorno in neprijazno obnašal do njega. Najprej sem to jemala kot običajne medvrstniške spore in nisem temu posvečala preveč pozornosti. Potem pa sem bila slučajno priča dogodku, ko se drugi deček brez vsakega razloga porinil našega fanta ob zid (ker je zvedel, da je osvojil neko priznanje, ki ga on ni). Prav tako se je začelo dogajati, da je prihajal naš domov žalosten, ker mu je vzel kakšno pisalo, igračo, celo denar in mu tega ni vrnil. Začela sem biti bolj pozorna in nazadnje se mi je sin odprl in se izpovedal, da je prijatelj do njega vsakodnevno nasilen in da se ga po eni strani boji, po drugi strani pa ga ima rad in ne bi rad izgubil njegovega prijateljstva. Povedal je, da ga tepe, če se z njim v čem ne strinja, če doseže kakšen uspeh, ki ga on ne, pogosto ga zafrkava in ponižuje pred sošolci, ker je naš fant neroden pri športnih aktivnostih in mu ukazuje, kaj sme in kaj ne sme.
V tej situaciji ne vem, kaj naj mu svetujem. Naš se zelo hitro razburi, hitro mu pridejo solze v oči, zato se mu drugi dodatno posmehuje. Fizično mu nikakor ni kos. Hkrati mu v trenutku vse odpusti, če se mu prijatelj le prijazno posmeje, takoj vse pozabi in je z njim ljubezniv, kot da se ni nič zgodilo. Skrbi me, ker pravi, da se ga boji in hkrati išče njegovo bližino. Izrazil se je, da je zelo navezan nanj in da ne želi izgubiti tega prijateljstva. Prosim za kakšen nasvet, kako naj ravnamo, kaj naj mu svetujemo, ali naj se pogovorim s starši tega dečka, na počakam …. Hvala za vaše mnenje!

Pozdravljeni, melitacerne!

Opisali ste izsiljevanje in psihično in fizično nasilje, ki se dogaja vašemu sinu, in to s strani vrstnika. Ne glede na to, da je izsiljevalec tudi še otrok, to ni opravičilo, ker nobeno nasilje ni sprejemljivo. Prav čutite, da bo potrebno takoj ukrepati, ker se to ne sme (več) dogajati.

Vsekakor bo potrebno, da boste zelo jasno povedali sinu, da ni prav, da ga (ne glede na sinove reakcije) kdorkoli, torej tudi ta prijatelj izsiljuje. To pomeni, da ga ponižuje, zafrkava, se mu posmehuje ali mu jemlje ali skriva kake stvari, ga potiska, poriva ali kako drugače izsiljuje,manipulira in kaže svojo premoč, jezo, užaljenost in ljubosumje ob uspehih drugega, ki jih tisti prijatelj ni uspel doseči. Da naj to vedno pove odraslim – predvsem vam, pa tudi učiteljem. Vi pa mu boste pomagali v več smereh. Prva smer je delovanje v smeri čustvene »okrepitve« sina – da bo počasi (z vašo pomočjo) začel bolj verjeti vase, da se bo upal postaviti zase (Nehaj! Pusti me. Nočem. Ne smeš me tepsti. Ne dovolim, da tako ravnaš z mano. Pusti me. Ne dam ti tega. Želim, da sva prijatelja, vendar tega ne maram. Ne dovolim, da me zafrkavaš…) Torej krepitve v smeri, da bo verjel, da se mu to ne sme dogajati, da se bo upal upreti ali umakniti, mu pokazati svoje meje (česa ne dopušča), morda celo povedati kaj v smeri, da ga to boli in da noče, da tako ravna z njim, obenem pa bi bilo super, da bi imel v vama z očetom in v učiteljih in ostalih odraslih sogovornike, ki mu bodo pomagali, da se bo znal zaščititi pred nasiljem oz. boste posredovali, če se bo to še dogajalo.

Pomembno se bo pogovoriti tako s sinom kot s tem sošolcem, ki mu bo tudi potrebno jasno povedati, da se na tak način ne postopa do drugega, da je to nasilje in da boste svojega otroka v tem vedno zaščitili in podpirali. Predvsem pa bo potrebno povedati in sodelovati z njegovimi starši. Ti imajo ključno vlogo in bi morali začeti sodelovati pri tem, da bodo svojega sina opozarjali na nepravilne reakcije in ga po možnosti učili kako naj si drugače pomaga v zanj stresnih situacijah. Seveda je nujno povedati tudi učiteljem, da bodo bolj pozorni in da mu bodo lahko pomagali v situacijah, ki jih bo sam na začetku še težko obvladoval.

Najbolj pomembno pa bo vzpostavljeno vaše zaupanje s sinom, da vam bo vedno povedal, ko mu bo težko in da ga boste tudi sami o tem spraševali, začutili njegovo stisko, tudi če bi najraje prikril te zanj neprijetne situacije. Razumem, da si sin hkrati zelo želi imeti prijatelja in da ga ima na svoj način rad, in da bosta morda lahko to prijateljstvo tudi nadaljevala, vendar ne več na enak način, ne pod takšnimi pogoji, ki jih v občutku premoči postavlja ta sošolec – kar pa bo zahtevalo precej nadzora in starševskega preverjanja kaj se v njunem odnosu dogaja ter sinovega sodelovanja in zaupanja, da ga razumete, podpirate in delate skupaj z njim (in ne proti njemu) v smeri zaščite otrokovega dostojanstva.

Ne pomaga pa zgolj otroka zaščititi pred tem sošolcem (npr. v smeri umikanja in prekinitve stikov, če ne bo šlo drugače). Pomembno je predvsem opremiti otroka, da se bo sam zmogel postavljati zase (asertivnost) in se znal v takšnem krutem svetu zaščititi in preživeti. Kajti nasilja je v naši družbi žal ogromno in če ne bo tak njegov sedanji prijatelj, se bo našel pa kak drug ali druga, kjer se bo takšen krog ponovno zavrtel. Torej strahu pred nasiljem, sram, prikrivanje, umikanje in ustrežljivost – za (previsoko) ceno sprejetosti.

Ob vsej tej pomoči otroku pa bi želela opozoriti tudi na starševsko delo na sebi, saj le s tem, ko pri sebi prepoznamo in predelamo posledice nekih nasilnih (pogosto nezavednih) odnosov lahko začnemo drugače. Z drugačno držo do zaznavanja in preprečevanja nasilja.

Vse dobro vam želim.

Zdravo

Verjetno nisem edini, ki me je ob tem vprašanju kar malo zaskrbelo- kako se pravilno odzvati?
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno. In kot moški pomisliš na vso nasilje, ki si ga bil sam deležen in bi otroku kar dal kak brezvezen odgovor ali nasvet v smislu ‘pa ga daj nazaj’, ‘ne bodi mevža’, ‘saj si dovolj star, da to sam urediš’. Ker so tako govorili v našem otroštvu naši starši, ali pa smo take informacije dobili preko televizije, knjig,… Taki fantje pač so! (??)

Če pa, draga mama, pomislimo na izmišljeno prijateljico, do katere bi se mož obnašal na podoben način … Bi to še tolerirali in jo razumeli, ko bi nam govorila, da ‘jo ima mož drugače zelo rad’, ‘ga ljubi iz vsega srca’, ‘ne more niti pomisliti na ločitev’ …

Jaz bi dodal, da oseba, ki se tako grobo obnaša ne zasluži več naziva ‘prijatelj’, kot si nasilen možn ne zasluži naziva ‘ljubeči mož’.
Gre pa seveda tukaj za otroke, ki še zdaleč niso odrasli in primerjava z odraslim moškim ni primerna- bila je le za orijentacijo.

Hvala ga. Bratina za lep in nazoren odgovor, kako lahko pomagate tako sinu kot njegovemu prijatelju, saj nasilnih otrok pogosto nihče ne mara in mu bo postavljanje meja v obnašanju gotovo koristilo.
Če se potrudite, lahko oba fanta naučite, da je prijateljstvo več kot skrb ali boš prijatelja obdržal za vsako ceno ali ne.
Če pa se vse izjalovi- zopet lahko pomislimo na naša življenja, ko smo morali zapustiti nekaj ‘prijateljev’, da smo lahko nadaljevali življenje, kot si ga želimo sami.

Lep pozdrav