Spoštovani,
sem stara 38 let, imam 3,5 let starega sina in dobrega partnerja.

Po porodu so se pri meni začele številne zdravstvene težave tudi zaradi telesne in psihične preobremenjenosti (težak porod, 15 mesecev dojenja in črpanja mleka, številna vnetja, otrokove kronične zdravstvene težave od rojstva naprej, s partnerjem sva brez pomoči širše družine).

Moje zdravstvene težave se le kopičijo in se ne izboljšujejo, tako da me zelo skrbi za prihodnost in kako bom lahko poskrbela za najinega otroka. Po porodniški sem začela spet hoditi v službo z 1 uro krajšim delovnikom, ogromno sem bila in sem na negi za otroka (v službi sem manj delovnih dni kot doma), vedno zraven še sama zbolim, zdaj zbolevam še dodatno, težave kažejo na izgorelost. Ko sem v službi, hitim, da vsaj približno podelam stvari, ki so v zaostanku, delo je odgovorno in stresno. Ko sem doma, skušam kaj tudi narediti od doma za službo.

V službo se nikoli ne vrnem res zdrava, neprestano sem utrujena, v bolečinah, prehlajena in potem zdržim par dni, pa me spet pobere. Zdravnik tudi nima posluha, pravi, kaj naredite zase, ste le mamica majhnega otroka in tako to je. Tako da se zdravim večinoma med otrokovo bolniško.
Druge mamice, ki jih poznam, nimajo tako hudih težav, se kaj nalezejo od otrok, a drugače so pri moči in zdrave.

Doma tudi ni pravega počitka, z otrokom je veliko dela, posebna prehrana, razne vaje, številni pregledi in terapije, veliko sva z otrokom sama, mož opravi vse opravke in tudi pri gospodinjstvu zelo pomaga, ima pa tudi zelo odgovorno službo in je večkrat tudi v tujini.

Kdaj pomislim, da bi pustila službo, da pridem k sebi, a se bojim, da ne bi dobila druge, ker sem zaradi otroka veliko doma, pa tudi nujno rabimo dva dohodka, ker vse te dodatne stvari za otroka veliko stanejo.

Z živci sem precej na koncu, vsega me je strah, preprosto ne vem, kako se izkopati iz tega, da bi bila bolj pri fizični moči in zdrava, potem se mi zdi, da bi bilo vse lažje.

Tudi mož, ki je zelo potrpežljiv in pomaga, ima počasi dosti in je zaradi vsega tudi zelo obremenjen. Manj se uspeva pogovarjati kot pred otrokom, veliko imava dodatnih skrbi. Spolnih odnosov zaradi mojih zdravstvenih težav praktično nimava in zaradi tega je še slabše.
Hodim tudi na terapije zase za izboljšanje svojega zdravja, ki sicer malo pomagajo, a se mi zdi, da je telo (in psiha) toliko načeto, da ne more biti čudežev.

Dodatno imam skrbi tudi s svojimi starši, oba imata precej zdravstvenih težav in sta že zelo v letih, tudi sicer imata slab odnos in me dodatno skrbi, kdaj bo še kakšno breme s te strani padlo name.

Družim se tudi ne, razen ko sem v službi, kaj s sodelavkami poklepetamo in kakšen e-mail si izmenjamo z bivšimi sošolkami. Za kakšna druženja se ne počutim dobro, ker sem toliko bolna in je potem le še slabše. Vsak veterček in prepih mi takoj škodita. Fizično komaj kaj zmorem, že kratek sprehod me utrudi kot bi šla ne vem kam v hribe.

Ne vem, morda je res vse v moji glavi in se preveč pritožujem, a ko si fizično čisto zanič ves čas, tudi psihično ni nič bolje.

Imate morda kak nasvet, kako se počasi izkopati iz te situacije, da se bo spet dalo normalno živeti?
Hvala za branje in pomoč.

Spoštovana,

iz vašega pisma je razbrati, da ste kronično preobremenjeni. Zato mislim, da ni druge rešitve, kot da se skušate razbremeniti. A kako? Pravite, da imata oba z možem odgovorni in zahtevni službi, potem sklepam, da dohodek mogoče niti ni minimalen. Zakaj ne bi potem raje delali s polovičnim delovnim časom (ne le eno uro manj), gotovo bi bilo boljše to, kot pustiti službo. Vi ste tisti prvi in verjetno tudi edini, ki lahko poskrbite zase, le vi veste, kako se počutite in kaj potrebujete za normalno funkcioniranje. Organizem vam nekaj sporoča in največ, kar lahko storite zase in za svojo družino je, da to sporočilo vzamete resno. Lahko, da bi nekdo drug čutil drugače, zmogel več, a vsak človek je unikat in vi ste vi in ste točno taki kot morate biti, morda nekoliko bolj občutljivi kot kdo drug, a zato še ne kaj manj vredni. Otroci ne potrebujejo vsemogočnih staršev, otroci potrebujejo avtentične starše, ki znajo poskrbeti zase in ki si upajo pokazati tudi svojo ranljivost. Vsi imamo svoje močne strani in svoje šibkosti. Verjamem, da ste vi predani svojemu materinstvu, bolj kot marsikatera druga mama, kar pa zna človeka izčrpati. Lahko bi rekli, da ste s črpanjem svojega mleka simbolno izčrpali tudi sebe. Otroku ste namenili najboljšo hrano. Poskrbite pa tudi zase. Morda bi našli podporo v kakšnem društvu, ki združuje starše kronično bolnih otrok. Sama sem zasledila takšno delovanje v okviru Zavoda 13, katerega ustanoviteljica je Petra Greiner. Lahko si preberete tole objavo za pokušino: Vaš link.

Želim vam čimveč takšnih trenutkov, ko boste lahko dali skrbi na stran in uživali v danem trenutku.

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Res si boš morala vzeti malo dopusta oziroma storiti vse tisto,kar si zgoraj napisala.

Zdravo. Sem v podobni situaciji. Le da sem mama samohranilka. Vse na mojih plečih. Imam dva otroka. Enostavno ne zmorem. Partner me je zapustil po rojstvu drugega. Skoz smo bolni. Podajamo si bolezni in smo non stop v začaranem krogu. Poleti je bilo bolje, ampak sedaj se je že začelo. V službi sem komaj 4 mesece in sem več doma kot tam. Psihično je naporno, fizično še bolj. Enostavno ne zmorem. Noben ne razume. Vsem so samo otroci pomembni, jaz nisem pomembna. Ima me da pustim vse in grem, ko se mi zdi da enostavno ne zmorem več. Živim v stanovanju njegovih staršev, ki želijo da se izselim, čeprav nimam kam it. Služba je naporna, doma še bolj. Bojim se da bom resno zbolela. Kaj naj naredim? Ne vidim izhoda. Čisto sem obupana. ;(

Draga aleksandraAA,

ste kaj razmišljali, če bi prosili za sprejem v materinski dom. Življenje v stanovanju staršev bivšega partnerja, ki vas ne želijo več tam, mora biti milo rečeno zelo neprijetno. V materinskem domu bi lahko bili eno leto. V tem času pa bi si že toliko opomogli materialno in psihično, da bi potem lahko našli drugo primerno rešitev.

Sedaj je najbolj pomembno, da ostanete fizično in psihično stabilni, da boste lahko še naprej skrbeli za vaša dva otroka, pa če ta čas nič drugega ne delate. Tudi če izgubite službo, ki je drugače izrednega pomena, je vseeno manj pomembna kot vaše zdravje in skrb za vaša otroka. Obdobje, v katerem se z otrokoma nahajate, je zelo naporno še za obojestarševske družine z urejenimi razmerami, kaj šele za vas v vaši situaciji. Biti sam za vse od A do Ž v skrbi za otroka, vmes še hiteti v službo, če ste zdravi ali pa ostati doma s slabim občutkom ter bivati v okolju, kjer nisi sprejet. Če se vživimo, ni čudno, da se tako počutite, skoraj se ne bi mogli drugače. In pravico imate do drugačnega življenja. Le to je vprašanje, kako zaživeti drugače. Pri vas je velik del težave v okolju, zato mislim, da boste brez selitve težko kaj spremenili.

Če potrebujete kakšen kontakt ali bolj natančne usmeritve, mi prosim sporočite, iz katerega konca Slovenije ste.

Izhod se bo našel. Prvi korak v tej smeri ste že naredili s tem pismom. Sedaj pa potrebujete le še nekaj življenjskega poguma in moči, da se odločite za spremembo. Verjamem, da je še vedno dovolj borke v vas, da vam bo to uspelo.

Jana Metelko, dipl.soc.del,