Pozdravljeni. Moja težava je povezana z moškim iz moje preteklosti. Vem da je vse skupaj prav neumno, a vendar si ne morem pomagati, da ne bi mislila nanj. Med nama je vedno bila neka posebna vez (obojestransko), a vendar nisva bila nikoli v razmerju. Zakaj je bilo temu tako ne vem, mogoče enostavno nisem imela dovolj poguma, da bi se spustila v resno razmerje. Vem, da me je kar nekaj časa »čakal«, dokler nisem stopila v razmerje z drugim moškim. Ves ta čas je imel in ima še vedno mesto v mojem srcu. Bojim se, da bo vedno tako. Tudi v času, ko sem bila v zvezi, so bili dnevi ko sem pomislila nanj. Zadnje dneve, pa ne mine dan, da ne bi mislila nanj. Kaj je narobe z menoj? Zakaj je temu tako? Želela bi pustiti to za seboj, saj se mi to ne zdi več normalno. Vem, da ima partnerko in kakor sem slišala je srečen. Vesela sem zanj in privoščim mu vse najboljše. Kljub temu, pa še vedno ne razumem, zakaj sploh še sanjarim o njem….

Spoštovana tiguan,

vaše pismo je kot košček pravljice o skritem vrtu. Pravzaprav je kot zabrisana, meglena slika s tremi figurami, ki jih ne moremo jasno videti. V ospredju je vaša neuresničena ljubezen, zelo nejasna je vaša podoba in prav v daljavi, še bolj nerazločna, je postava vašega (bivšega?) partnerja …

Koliko so ti liki stari, kakšne so njihove siceršnje sorodstvene vezi, njihova preteklost, njihova življenja, njihove izkušnje – o tem slika ne pove nič. Lahko samo ugibamo in si sami izmišljujemo nadaljevanje hoje po tem labirintu podobnem skritem vrtu …

Kar sem napisala, je ilustracija občutkov, ki so verjetno podobni vašim. Z vami ni popolnoma nič narobe, saj opisujete zelo pogosto človeško izkušnjo. Vsekakor pa vas je pri tem moškem nekaj tako močno nagovorilo, da iščete odgovor. Morda ga boste našli v pogovoru z empatičnim sogovornikom/sogovornico. Mislim, da se rešitev uganke skriva v tistem starem reku: »Spoznaj samega sebe« …

Zanimivo raziskovanje vam želim,