pozdravljene
nevem kako naj se izrazim :/ 🙁
ko sem v družbi – sploh prijateljev in sošolcev delujem nekako hladno in plitko, včasih popolnoma neresno in prezrelo za svojo starost hkrati in nasploh vso čustveno dramatiziranje sem porabila do 8-9 leta – zdaj ga je preprosto zmanjkalo in stvari niso več setimentalne . naprimer : sošolka reče : ” omg ka te je kj strah, drugo uro pišemo test ja mene je tak strah” in seveda po mojem mnenju dramatizira, vendar js odvrnem v smislu “Ja bo že….boli me kurac” popolnoma brez zanimanja, hladnokrvno in nekako razigrano in približno izgleda kot da hočem ispast kul in smešna.Situacija št. 2 je ko vaška iskalka pozornosti izusti tisti fejk (lažen) krik ko jo nezreli otroci s svojimi potrebami po hormonu sreče brez pretirane uporabe domišije dregnejo in izkašljajo tisti “moten” buuuuu ali pa hočejo “le izkazati svoj neverjeten talent igranja” in zavpijejo : pazi miš!!!! in čeprav vsi vejo da je biu krik tako kot stotič poprej skrajno iz navade se ponovno že kar iz navade smejijo izjavi moje neskončno neizvirne in bedne sošolke, po domače bi jo označila z afna in po mojem mnenju ni niti podrazno smešno ampak izpade čudno za poslušalce v ozadju. Vem ja, puberteta je prasica. In problem št. 3 : moje izražanje. Nevem, včasih se mi je zdelo da je to tako kul in vse to ampak vse to najstništvo me utruja – nako hitro menjevanje razpoloženja, nevem več kaj hočem, no pa vsaj za tisto kar vem si ne upam in ostanem na varni stopnički nižje. Tok problemov !!!!! po drugi strani pa sem ” umetniška dušica”. cenim delo, ko nedko nekaj dela / naredi najprej pomislim kako je to narediu, se tega naučiu, prevzame me koliko različnih barv je slikar uporabil za drevo, kako bruno mars pleše v ” Uptown funk”. včasih sem bila tako čustvena zdaj pa mi je vseeno za vsakogar – dobesedno in z lahkoto bi iz čistega dolgčasa pomešanega z drobcem maščevanja pritisnila na petelin ali spustila vžigalico na kakšno hišo haha in enostavno sem od tega utrujena in hočem zakomplicirano dramatično življenje. in kr naprej prehitevam čas in me skrbi kako si bom našla “gospoda na belem konju” in kar naprej razmišljam drugačno kot drugi npr. france prešern sliši se pomembno ampak pomislite ime mu je bilo “Franci, Franc” tako kot sistemu kmetovalcu, ki ga poznate…..ali pa ko si star 50 je do 75tega leta še 25 let življenja ja vem brezveze saj vsi vemo da je 75 – 50 = 25 ampak to je tri polovice več od dolžine mojega življenja in v tem času sem doživela veliko

kaj vidiš : -_# vrjetno kup znakov ampak js vidim smajlija s podobo obraza, ki mu lasje prekrivajo eno oko….nevem kak naj vam razložim kako zelo gledam drugače na vse od moje okolice

Ljubo dekle čudovito si. Enkratno in neponovljivo. Tako avtentično. Znaš razmišljati s svojo glavo in nimaš razmišljanja ovce, saj veš, kaj mislim. Ti samo naprej živi s polnim srcem tako kot sedaj in vse bo tako kot mora biti. Saj to pa veš, da težave so pa itak skoz. Tako kot omenjaš, enkrat hormoni, drugič starost, vmes pa še tisoč stvari. Ampak kljub vsemu, življenje je lepo. Objem.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka