Komunikacija
Pozdravljeni!
Želela bi slišati mnenje drugih, ker si več ne znam razložiti, ali sem normalna in ali sem tako zelo drugačna. Ne vem, če je to ravno problem, mi je pa jasno, da mi povzroča probleme v odnosih- komunikacija namreč. Z ljudmi, s katerimi nimam nekih globljih odnosov, sem zelo odprta in komunikativna oseba in zmorem voditi pogovor z res vsakim sogovornikom (sem zelo prilagodljiva kar se tiče širine in globine pogovora). Tudi na splošno sem potrpežljiva in tolerantna in mi ni problem stisnit zobe za stvari, ki so minljive. Kar se tiče pogovorov s partnerjem, pa se mi zdi, da imam previsoka pričakovanja. Sem oseba, ki veliko razmišlja o sebi, o svojih ravnanjih, kako stvari delati drugače, bolje- če se le da. Veliko razmišljam o svojih občutkih in čustvih, situacijah, ki jih izzovejo, na splošno bi lahko rekla, da vse analiziram (morda celo preveč). Seveda analiziram tudi ravnanja drugih ljudi- kaj so morebitni vzroki itn., zaradi lažjega razumevanja, nikoli pa se vrednostno ne opredeljujem do tega (da je dobro/slabo), le čustveno (kako to vpliva name). Problem nastane, ko s partnerjem prideva do konflikta. Jaz sporočam, kako se počutim, zakaj se počutim tako, v katerem primeru bi se počutila bolje ali celo slabše,… partner pa ima očitno potrebo iskati krivca. Z njegove strani prihajajo spročila v smislu- saj nisem jaz kriv, ti si pa zadnjič tako, ja-ampak in podobno. Jasno mi je, da gre tukaj za obrambno držo, vendar ne vem, zakaj, mislim, da se počuti napadenega, pa ne razumem, zakaj. Tudi z njim sem se že poskusila pogovoriti, pa ne zazna niti tega, da to počne, kaj šele, zakaj to počne. Njemu je pač normalno, da se v komunikaciji igra ping-pong, če povem, da sem zaradi nečesa žalostna, bo on poskusil najti mojo vlogo v tem, zakaj je tako ali pa vsaj poskusil sebe oprati odgovornosti (ki pa mu je jaz ne naprtujem), opravičila z njegove strani ni, tudi ko je, zveni: res ni bilo to prav, AMPAK TI SI PA…, na moje prigovarjanje, da opravičilo ne pomeni ničesar, če on ne čuti, da mu je žal, ker ga je polomil, dobim odgovor, da tudi ko se opraviči, ni prav. Ko se pogovarjava, imam občutek, kot da me sploh ne posluša, ampak samo čaka, da neham govoriti, da bo on povedal svoje- velikokrat tudi skače v besedo in daje videz nestrpnosti. Imam občutek, kot da je njegobo mnenje že pred pogovorom oblikovano in da je njegova temeljna vloga, da se uspešno ubrani mojih argumentov, namesto da bi me poskušal razumeti. Skupaj sva skoraj 5 let, vendar nimam občutka, da sva na istem otoku, bolj, da sva na nasprotnih in se kamenjava. Tudi to sem mu že povedala, pa pravi, da ni tako, da se trudi. Ko ga prosim, naj pove, kako se kaže ta njegov trud, ker ga ne vidim (kar ne pomeni, da se ne), ne zna povedati, trdi pa, da se trudi. Ko ga vprašam, kako se počuti, ne ve. V najboljšem primeru bo pivedal “ti me jeziš, ko…” (spet kazanje s prstom in jaz kot zvezda večera). V zadnjem času sem izgubila voljo do vsakršnih pogovorov, ker tudi, če ga na primer prosim, če lahko npr. Po kosilu pomije posodo, bo odvrnil da zakaj pa, saj sem jo jaz zadnjič tudi pustila nepomito. Ne razumem, zakaj to počne? Jaz na tako komunikacijo ne morem pristati. Marsikje se lahko zelo prilagajam, pri komunikaciji pa se res ne želim, ker mislim, da ne delam narobe. Ali pač? Milim, da me ne razume (mislim tudi, da me ne zna/želi razumeti), tudi jaz njega zelo očitno ne razumem, ampak pri sebi vem, da si ga želim razumeti. Sama sem odraščala v družini, kjer je kraljevalo nasilje in alkohol in ni bilo prostora za pogovor, zdaj, ko pa sem odrasla, pa želim konflikte reševati s komunikacijo, saj menim, da se tako da rešiti čisto vse, če pa komunikacije ni, pa se ne ve niti ali in kaj se bo jedlo. Po drugi strani je partner odraščal v sicer navzven urejeni družini, kjer pa starša nista imela posluha za drugega- njegov oče še danes znori, če kakšna kritika doleti njegovo vedenje, ima se za nezmotljivega in drugi delajo z njim v rokavicah, mama je pa tiho “za mir v hiši.” Naj povem, da pri njih doma ne delam revolucije, ampak spoštujem njihov način in meje. Stara sva 30 let, res ne želim pogovorov o tem, zakaj bi on moral pomiti posodo, če pa je jaz zadnjič nisem (ne s 30 letnikom!). Kaj je narobe z mano, z njim, ali sva si pač preveč različna?
Veselim se odgovora,
Hvala in lep pozdrav!
Spoštovana,
tole vprašanje je nekako zašlo na forum, zato bom kar odgovorila.
Kar jaz lahko najbolj začutim v vašem pisanju, je odpor in pritisk (z vaše strani), da torej nekaj počnete na-silo (vaše domače vzdušje) oz. nekaj želite doseči na-silo. To pomeni tudi, da govorite, delujete zelo razumsko, medtem ko je čustvena plat precej zanikana, zatrta zaradi težke preteklosti. Vse si želite razložiti razumsko, vsa pojasnila iščete v zunanjem okolju, medtem ko ima vaše srce vse odgovore. Pravzaprav jih nosite v sebi, a si ne zaupate. Kadar človeka težke izkušnje zelo zaznamujejo, si neha zaupati. Vaše zaupanje je bilo izdano ob vaših starših, saj življenje v nasilnem okolju človeka opremi predvsem s strahom, jezo, negotovostjo, nemirom, posledično se človek neha poslušati in zaupati. V takšnem okolju se človek nauči predvsem prilagajati drugim, z namenom, da bi bil (končno) sprejet, slišan, opažen, vreden, da ne bi bil ponovno prizadet, tako kot nekoč. Ob nekaterih ljudeh čutite, da je bolje, da se prilagodite, medtem ko je v vašem partnerskem odnosu obratno – tam se nočete, tam nevede odigravate domačo vlogo “rablja”: zahtevate, pričakujete, pritiskate…, občutite pa podobne občutke kot doma: počutite se neslišano, nepomembno, odveč, nesposobno, nevredno…, kot da vas nihče ne jemlje resno, čeprav se trudite. Začaran krog. Tudi vaš partner se trudi. Da vam toliko, kot lahko, čeprav si vi želite več. In od njega pričakujete nekaj, česar sam od staršev ni dobil – zato vam ravno tega ne more dati. To si bosta morala zdaj, ko sta odrasla, sama podariti, tako da bosta otroku znotraj sebe (se pravi vaši ranjeni deklici iz otroštva/ranjenemu fantku) dala vse tisto, po čemer hrepenita, vse tisto, kar je bilo izdano in zanikano v vajinem otroštvu, vse tisto, česar nista dobila: topline, varnosti, odločnosti, vrednosti, ljubljenosti. Potrebno bo zaceliti rane iz otroštva in se poglobiti v izkušnje, ki ste jih doživeli. Zakaj? Da boste lahko znova našli stik s sabo, stik s svojimi občutki, da boste lahko nekoč delovali iz srca, iz sebe, iz tega, kar čutite, kar vas nagovarja. Da si boste znova zaupali in prisluhnili temu, kar si zares želite (in ne, kar mislite, da bi bilo dobro, ker drugi tako menijo). Šele takrat boste od drugih zares lahko slišani, vas bo partner slišal, začutil, vas vzel resno. Povrnili si boste mehkobo, nežnost, toplino, vse, česar je primanjkovalo v vaši primarni družini. Tam ste bili predvsem ustrahovani in zaznamovani z nepomembnostjo, nevrednostjo, osramočenostjo. Ko človek neha “živeti”, se samo še prilagaja (tudi vaša tašča npr.), toliko, da preživi. In se išče skozi odnose, preverja, koliko je vreden tu, koliko tam, vendar to ni življenje.
Svetujem vam, da si poiščete način, strokovno oporo, terapijo, ki vam bo odgovarjal za delo na sebi, predvsem pa na vzorcih iz otroštva in preteklosti, ki se nevede ponavljajo v vašem zdajšnjem življenju. Pomembno bo postopoma odpreti vse plasti obramb, ki ste si jih nadeli, da boste prišli v stik s sabo, do svoje prave narave. Lahko si takšno oporo poiščeta oba skupaj, saj si razne vzorce medsebojno odigravata. Od partnerja pričakujete vse tisto, kar pogrešate od doma, a tega vam ne more dati, ker tudi sam tistega ni dobil. Zato bo v nasprotnem, če se ne bosta odločila za neke podvige ali spremembe, ki bi jih bilo potrebno vnesti, vajin odnos spominjal na ping-pong. Lahko si tudi začnete pisati dnevnik o tem, kako se počutite, kaj čutite ter ga občasno pregledate, da ugotovite, kateri vzorci se vam ponavljajo, kaj bi lahko naredili drugače. Upam, da sem vam vsaj v kakšnem delu odgovorila.
Srečno in vse dobro pri nadaljnjih korakih želim.
Pozdravljeni
Tudi jaz sem se popolnoma dobila v vašem odgovoru. Vem, da je za vse krivo otroštvo, ne razumem pa, kako si sam zaceliš te rane. Kako začutiti otroka v sebi? Kako si dati tisti manjko? Kaj bi morala dejansko narediti? Z možem hodiva že dalj časa na psihoterapije in dobiva isti odgovor, kot ste ga vi napisala, nisem pa še dobila odgovora, KAKO to narediti (sama podariti, tako da bosta otroku znotraj sebe (se pravi vaši ranjeni deklici iz otroštva/ranjenemu fantku) dala vse tisto, po čemer hrepenita, vse tisto, kar je bilo izdano in zanikano v vajinem otroštvu, vse tisto, česar nista dobila: topline, varnosti, odločnosti, vrednosti, ljubljenosti. Potrebno bo zaceliti rane iz otroštva in se poglobiti v izkušnje, ki ste jih doživeli). Res bi rada enkrat dobila ta odgovor. KAKO?
Hvala.
Spoštovani,
težje vam odgovorim konkretno, ker ne poznam vašega primera, lahko podam le nekaj smernic. Eden od načinov za razrešitev ran iz otroštva je proces psihoterapije, ki ga omenjate, torej preko pogovora, izraza vseh čustvenih bremen in zavestne odločitve za spremembe. Pri tem procesu in tudi nasploh se mi zdi izredno pomembna posameznikova odločitev, da želi prevzeti odgovornosti za svoje življenje in ne več ostajati v vlogi žrtve. To pomeni, da se na terapevta gleda kot na nekoga, ki vas vodi, spremlja in ne na nekoga, ki bo naredil spremembe. Ta zavestni preskok v odgovorno delovanje namreč za sabo potegne številne spremembe v odnosih, saj posamezniku odpre upanje ter mu z vsakim storjenim dejanjem vliva novo moč. Če je bil nekdo žrtev nasilja v otroštvu, v odraslosti pogosto še vedno deluje kot žrtev – čeprav ni več žrtev nikogar in ničesar. Otrok je v podrejeni vlogi in nima možnosti izbire, odrasli jo ima vsak trenutek. Marsikomu je veliko lažje najti razloge za njegovo počutje zunaj sebe, kot pa se soočiti s sabo, s svojim prispevkom. Sama bi rekla, da je treba k razreševanju preteklih nezdravih vzorcev odnosov pristopiti aktivno in celostno, z večih vidikov. Psihoterapija omogoči globlji vpogled v dogajanje, v preteklost, v odnose, da posameznik spozna, kakšno vlogo je imel v družini, kako ga je družina zaznamovala, katere vsebine nevede ponavlja ipd. Omogoči tudi, da se posameznik čustveno razbremeni ter da v taistem odnosu s terapevtom hkrati gradi varen, zaupljiv odnos. Kakšne bolj duhovno naravnane delavnice, knjige vam lahko prinesejo razumevanje o tem, kaj je smisel življenja na Zemlji, kaj vas nekatere situacije učijo, kako najti resnično moč znotraj sebe, kako si bolj zaupati idr. Imate tudi strokovnjake, ki se ukvarjajo z odpravo raznih čustvenih blokad, strahov, strokovnjake, ki učijo, kako se postaviti zase, večkrat pomaga vizualizacija situacij, stik z naravo itd. Pomembno je delovati bolj zavestno, se odzivati drugače kot nekoč, spuščati zamere in sodbe o drugih, se soočati s tistim, do česar čutite največ odpora, delovati do svojih otrok tako, kot ste sami želeli, da bi bili starši do vas (najti načine), se večkrat pohvaliti, objeti, se spodbujati, tolažiti. Ko ste npr. do otrok ljubeči, ste istočasno ljubeči do svoje deklice v sebi; ko se iskreno igrate ali veselite z otroki, to veselje delite tudi s svojo deklico v sebi, na ta način se ves čas zdravi lastnega otroka. Na tej poti je treba imeti predvsem željo in voljo ter veliko samoiniciativnosti, da iščete razne načine in možnosti, ki vas nagovorijo, da se zavedate, da je vse odvisno od vas, vaše vztrajnosti, poguma. Skratka, vsak ima svojo pot, nekomu pomaga nekaj, nekomu drugemu drugo. Čustva vam bodo povedala, kaj je dobro za vas, razum vam bo nakazal, kako se nečesa lotiti. Upam, da sem vam prenesla sporočilo.
Srečno in vse dobro želim.