Pozdravljeni.
Probleme z depresijo in napadi panike in tesnobe imam že od kar se spomnim. Približno 14 let, sedaj sem stara 25. Depresija je bila vedno prisotna, anksioznost ne toliko oziroma sem jo vedno lahko nekako kontrolirala. Bilo je znosno in občutkom depresije so vedno sledila tudi malo daljša sončna obdobja, ko je bilo vse vredu. Nikoli nisem šla k zdravniku ali psihiatru zaradi takšnih in drugačnih razlogov in ker vem, da so posledice jemanja teh zdravil veliko hujše kot bolezen sama. Zadnje čase pa je vse skupaj vedno huje.

9 mesecev se že borim z temi občutki in ugotavljam, da iz tega začaranega kroga ne bom več prišla ven brez pomoči. Bolezni mi uničujeta vse aspekte mojega življenja. Izbruhi uničujoče jeze že ob najmanjših stresnih situacijah. Neznosni in nenehni napadi anksioznosti. Da nekako premagam te občutke se zaprem v kopalnico najmanj 2x na dan, se v samoti zjočem in nekako bi lahko rekla znorim, da lahko potem vsaj kakšno uro normalno funkcioniram ter se odmaknem da me družina ne vidi. Kajti duši me, srce mi razbija kot bi mi hotelo pobegniti iz telesa, tresem se, želodec se mi obrača, sama panika, brezupnost in tema. Vse te spremembe zunanji svet vidi na meni kot konstantno sam jok, panika, neracionalne, pretirano emocionalne reakcije in tresenje. Počutim se kot da se mi bo vsak čas zmešalo. Ven ne hodim, razen če nimam druge opcije. Kar se mogoče zgodi 1x na dva tedna. In še to zahteva od mene ure dolge mentalne priprave, mogoče celo kakšno “seanso” v kopalnici da se malo pomirim.

Vem da potrebujem medikamente. Moja boljša polovica, kolikor je skoraj vedno podpirajoč mi da vedeti da tako ne gre več naprej. Kajti jaz sama ne morem več shajati sama z sabo….kako naj on. Glede na to da je izučen farmacevt in tudi delal v zdravstveni stroki , kot tudi sam ima težave z depresijo ter anksioznostjo, ima tisoč in eno teorijo kaj bi lahko bilo narobe. Ne vem več kaj naj si mislim.

Glede na to da sem v obdobju preden se je začelo vse to dogajati z 10x močnejšo silo začela ponovno po letu prenehanja jemati kontracepcijske tabletke, ampak še to samo za en teden da sem si prestavila menstruacijo. Pa tudi prej jih nikoli nisem jemala. Samo eno leto vmes kajti dobivala sem M dvakrat mesečno. Ali bi bilo možno da je kriva hormonska imbalanca? Kajti tudi na telesu so se mi začele dogajati zelo čudne stvari. Kakšna dva meseca po tem. ( Dojke so mi začele katastrofalno zatekati pred menstruacijo. Same M so prvi dan tako boleče da se komaj zadržujem da ne bi začela kričati od bolečin in ponavadi obležim prvi dan v postelji, ker ne morem hodit. Čeprav bolečine nasplošno zelo dobro prenašam. Celotno telo je celo napihnjeno da zgledam kot da sem nekaj mesecev noseča. Krvi ni kaj preveč. Po prvih dveh dnevih skoraj nič. )
Kajti brala seem raziskave kakšne mentalne posledice lahko ima jemanje Yaz in Yasminelle tabletk tudi leta po prenehanju.
Torej ali so za mojo čustveno in emocialno labilnost ter nezmožnost kontroliranja čustev krive drastične hormonske spremembe?
Ali pa morda res izgubljam stik z realnostjo??

Uglavnem. Po dvo dnevnih konstantnih epizodah sem se vdala in včeraj odšla k zdravniku. Že ko sem samo vstopila v pisarno je bilo konec. Tresenje, jok, hiperventilacija skozi cel obisk. Nisem se mogla kontrolirati. Najbrž v prvi fazi že samo zaradi tega ker sem se zavedela da bom morala odkriti to mojo skrivnost in se pogovoriti o njej z tujcem. Dal mi je vprašalnike za depresijo in anksioznost in oba rezultata sta bila zelo visoka. Mislim da tudi sam ni najbolj vedel kaj in kako ravnati z mano v tistem trenutku. Napotil me je na nujno psihiatrično konzultacijo v Vojnik. Ne k terapevtu, ampak direktno k psihiatru v bolnišnico Vojnik. Ni mi predpisal nobenih pomiritvenih zdravil, da bi mogoče lahko nekako prišla čez tisti moment in da ne grem tja kot nekakšna zmešana norka ki samo želi pomoč. In v tistem trenutku se začela razmišljati da morda ni dobro da grem direkt tja, da me ne bi slučajno še na oddelek zaprli. Kajti morala bi ponovno iti čez celo situacijo pogovora z neznancem in možnim ponovnim napadom panike. In sem odšla domov.

Sedaj razmišljam…ALI bi bilo bolje, kajti po priporočilu ki sem ga dobila bi bilo bolje da grem do ginekologa da mi predpiše KT in bi mi to pomagalo kolikor toliko stabilizirati emocije in hormone ter jih nekako držati pod kontrolo, ko se bom dejansko spravila k psihiatru. Ali je to brezupno nakladanje in bi samo morala iti tja in riskirati ponoven panični napad ter možno zaprtje na oddelek, ki po poizvedovanju naredi več slabega kot dobrega. Želim si samo da se to obdobje konča ter lahko ponovno normalno zadiham in zaživim svoje življenje.

Pozdravljeni,

napisali ste več iztočnic in vsebin o katerih bi se lahko pogovarjala. Glavna rdeča nit pravite, da je depresija, napadi panike in tesnobe, ki jih doživljate že od nekdaj. Hormonska imbalanca bi lahko vplivala na počutje, vendar kolikor pravite so težave nastopile že pred jemanjem kontracepcijskih tablet? V tem primeru bi šlo za drugačne vzroke? Zdravnik vam bo tudi znal več povedati oz. svetovati za morebitno hormonsko zdravljenje.

Verjamem, da vam je težko spregovoriti o svoji skrivnosti, vendar bo to potrebno, da si poiščete strokovno pomoč. Priporočam vam psihoterapevtsko obravnavo in po potrebi tudi medikamentozno terapijo, in sicer v primeru, če boste čutili, da so simptomi preveč obremenjujoči. V tem primeru je nesmiselno, da trpite.

Panični napadi, tesnoba, depresija, izbruhi jeze itd. imajo svoje vzroke, ki so verjetno zakopani nekje v vas. S psihoterapevtsko obravnavo boste lahko postopoma raziskovali in razreševali morebitne notranje konflikte in/ali travmatične dogodke.

S prijaznimi pozdravi,