Pozdravljene.
Malo znucana tema ampak vseeno je v ospredju bodoča tašča.
S fantom sva skupaj 4 leta, ne živiva še skupaj ampak jaz hodim občasno k njemu. Njegova mama me vidno ne mara vendar to vidim samo jaz, fant jo kuje v zvezde, vedno je pri njej in ženska ga dobesedno poneumlja z raznimi čenčami npr: kaj je delal sosed, koliko alkohola je kdo prejšnji dan spil, kje ima kdo vžigalnik, da si prižgejo cigareto (“ja ti si mi ga vzel-ne nisem”), kaj je bilo v big brotherju(sicer fant hvalabogu tega ne gleda,ampak vseeno posluša mamo ko mu razlaga), nič druga se ne znajo pogovarjat. Jaz od doma tega nisem navajena, vedno smo se kaj bolj intelektualnega pogovarjali, nikoli nas ni zanimalo kaj dela sosed, smo bolj odprta družina, ki se znamo pogovarjat, si svetovat, poslušat, kaj kdo pove… To vse skupaj mene zelo moti, dejansko me živcira, mislim, da bom ziher poterbovala strokovno pomoč, če se bom nekoč preselila tja (pustiti fanta nočem, ker je on veliko bolj dozorela oseba, ko je sam z mano, ampak ko je s starši je pa druga zgodba)…
Sama se imam za zelo zrelo osebo, ker mi življenje ni bilo postlano z rožicami ampak smo kot družina vse prebrodili- ne smejem se neumnim šalam, na račun tuje nesreče…
Ah okrog te teme bi lahko napisala knjigo ampak skušam skrajšati…
Aja “tašča” ima nov avto in se zdaj tako zelo ven meče in me še dodatno podcenjuje, ker jaz še nimam avta ker sem stara šele 19 let in nimam bogatega očka, ki bi mi ga kupil, za vsak cent se moram boriti, ona pa s komaj dokončano osnovno šolo igra kraljico…
Zdaj bote rekli, da sem še mlada in bom še desetkrat menjala fanta ampak midva se zelo razumeva, mene motijo zgoraj navedene stvari in mislim, da lahko vseeno pretrpim te stvari, dokler bo fant takšen kakršen je.
Če mi lahko kdo svetuje, če je kdo imel podoben primer, kako ga je rešil bom zelo vesela odgovora…
Lp

Spoštovana,

nič niste zapisali o tem, kaj na vse to poreče vaš fant, kakšno je njegovo mnenje o odnosu med vami in taščo, vas podpira v vašem razmišljanju in dejanjih ali ne, skratka, kakšno je njegovo stališče do njegovega domačega dogajanja. Takoj lahko zaznam, da je vaša jeza uperjena proti tašči, ne proti fantu, čeprav se vaše vprašanje tiče vašega partnerskega odnosa oz. želje, da bi se s partnerjem bolj razumela, povezala. Ne glede na to, kakšna tašča je, ste vi partnerica vašega fanta oz. je on tisti, ki bo moral ta problem razrešiti. Ste o tej temi spregovorili tudi s fantom? Običajne navedbe maminih sinov so, da teh »težav« niti ne opazijo oz. problem minimalizirajo, češ da se puncam le dozdeva, da matere želijo samo dobro, samo pomagati, da so punce verjetno preveč občutljive, da ni tako, kot izgleda in podobno.

Težave maminih sinov izvirajo iz nerazrešenih tem družine iz preteklosti. Želim, da se zavedate, da je vaš fant na čustveni ravni na poseben način povezan s svojo materjo in je to mesto »že oddano«, če si lahko tako predstavljate. Zato pogosto med snahami in taščami vznikne jeza, bes, očitki, poniževanje, prikriti spori in manipulacije, nagajanje, nerazumevanje. Pogosto niti ne vejo, zakaj se med seboj ne razumejo; najpogosteje najdejo zunanje razloge. Ker tudi v odnosu med starši vašega fanta ostaja precej tem zamolčanih in nerazčiščenih, katerih se morda niti ne zavedata, npr. odsotnost očeta, nesprejemanje odločitev, podrejanje, strah pred bližino, medsebojno nerazumevanje idr., je vaš fant nevede prevzel določene vloge v družini in poskušal poskrbeti za svoje starše (predvsem za mater na čustveni ravni), kot je najbolje vedel in znal. Njemu so takšni odnosi povsem domači, ker tako živi že od nekdaj. Sebe in svoje življenje je zamrznil, da bi dal prednost materi. Zdaj vas tašča dojema kot »vsiljivko«, kot osebo, ki želi stopiti na njeno mesto. Fant čustveno oskrbuje svojo mater, jo poskuša razbremeniti, ji biti v oporo, ji slediti, pomagati, čeprav to ni njegova naloga niti niso njegove želje niti ni njegovo življenje. Vse to se dogaja na nezavedni ravni. Je pa fant tisti, ki bo moral spregledati, da je odnos z materjo nezdrav, da se bo moral osamosvojiti, prerezati to nezdravo vez ter zaživeti skladno s svojimi željami in potrebami. Sebe bo moral postaviti na prvo mesto in se nekoč upreti materi. To je proces. Se pa tu poraja zanimivo vprašanje, zakaj ste si našli takšnega fanta, kaj vas je privlačilo (nezavedno) – v razmislek.

Dokler fantu materin odnos in dejanja ne bodo postali moteči, ga jeziti, se bo v družini težko karkoli spremenilo, kajti vsak je sam odgovoren za svoja dejanja in posledice. Če boste vi poskušali karkoli spreminjati, boste deležni samo še več očitkov. Vsak lahko spremeni samo sebe. Morda lahko zdaj lažje razumete, da vaša tašča (ali npr. kdo drug) na splošno nima nobene zveze z vašim počutjem, saj vas lahko spominja na koga od vaših domačih ali na kakšne situacije od doma. Jezo raje konstruktivno usmerite v pogovore z vašim fantom in vašim nadaljnjim odnosom z njim, kaj je tisto, kar vi želite in kaj je tisto, kar fant želi, kako bosta nadalje oblikovala vajin odnos, našla skupne cilje, se bolj povezala, si zaupala. Če se boste odločili za odnos s fantom, čeprav se ne bo nič spremenilo, se morate zavedati, da bo to vaša odločitev in da nihče drug ne bo zanjo odgovoren. Imate namreč izbire, da si tlakujete pot, kakršno želite. Vedno pa si lahko poiščete tudi strokovno pomoč, če bi potrebovali globlje razumevanje situacij in vzorcev, ki se v odnosih skozi življenje nevede preigravajo, dokler jih ne razumemo in se iz njih nekaj naučimo. Psihoterapevt je na takšni poti vsaj na začetku lahko v veliko pomoč, razumevanje, spremembe v življenju pa mora narediti vsak sam.

Želim vam vse dobro, zaupajte vase in naredite vse, kar je v vaši moči. Srečno!

Pri komaj 19 letih že razmišljaš, kako boš rinila pod tujo streho, kjer te solastnica več kot očitno noče.
A imate vse skisano pamet?

Praviš, da si zrela oseba, obenem pa razmišljaš, da bi se preselila k nekomu, ki ga imaš za intelektualno manj vrednega od sebe? To je en problem, ki ga vidim tu. Drugi je pa tale:

[img]http://u.realgeeks.media/westmetrohomesearch/red-flag1.gif[/img]

Imaš ljudi, ki se trudijo biti drugačni od staršev. In so. Ta razlika je pri dvajsetih že zelo izrazita. In potem imaš ljudi, ki so vsak dan bolj podobni svojim staršem. Mogoče se potrudijo za svojo punco, ko so še mladi in če vejo, da jo to moti, ampak enkrat jim postane vseeno in se nehajo truditi.

Če je fant res drugačen od staršev, ne bo hotel živeti med takšnimi ljudmi. Sicer pa imaš problem.

Kje pa piše da je lastnica hiše in da se jaz hočem urinit not? Ona je glihtako prišlek kot jaz.

Pa v tem času ko so objavili moje vprašanje se je marsikaj spremenilo… nekako sva se začeli pogovarjati… verjetno je bilo res vse samo v moji glavi… kako pravi star pregovor: če jih ne moreš premagati, se jim pridruži.
Mislim, da me ne sovraži, da me v bistvu nikoli ni ampak tisti čas, ki sem tam je vseeno premalo, da bi človeka razbral, magari jo že videvam 4leta…

ah ja dve trebuharici na kupu, to bo veselica.
A nisi nič po internetu prebrskala o takih odnosih.
Imaš vsaj milijon postov.
Ampak ne, ti boš v tej bitki zmagala a ne?
Če boš sedaj začela energijo, ki jo porabljaš za rinjenje k tašči, začela usmerjati v gradnjo lastnega prostora, boš prej prišla na svoje in ohranila dušni mir.
Samo takim kot si ti, kaj povedo, le lastne izkušnje.
oglasi se čez 10 let.

In kaj sledi iz tega?

Nevem v čem imaš ti problem “sej ni res pa je” ? Jaz še ne živim tam, lahko, da se bo stanje spremenilo ko bo čas za skupno življenje z fantom… ni moj namen okupirati njihovo hišo in igrati šefico, to fantova babica dobro ve in se od začetka vredu razumem z njo (ona je gazda)… če bom imela kdaj v bližnji prihodnosti vredu službo, bom začela graditi na svojem, do takrat bom pa še ostala doma…

Najprej se nauči poslušati SEBE, vedno se vprašaj kaj ti govori notranji glas, ker ta ti ne laže, se ne spreneveda, ne zavaja. Brskaj po tem. pogovarjaj se s tipom, veliko in še več. Vedno, če te kaj tišči. Tipom se včasih ne sanja, da te kaj muči.

Moderatorka ti je dala odličen odgovor, shrani si ga, pa čez 3 mesece ponovno preberi. Pa spet in spet, da vidiš kje si in ali bi lahko kaj prevetrila.

Jaz sem tam nekje pri tvojih letih rekla, da ni šans da bom pri tašči, a pri mojih prav tako ne! To je bila ena najbolj pametnih odločitev v mojem življenju. S taščo nikoli nisva imeli sporov, so se pa vsi nekako klanjali tastu, malemu zahtevnemu tiranu, vsi po vrsti. No, meni je sedaj ko imam skoraj 40 let in dva otroka, malo šlo čez rob njegovo gobezdanje (a veš, ko kar butne ven, pa ne razmisli da je užalil pol ljudi za mizo, pa tko za brezveze). Sami skrbimo zase, ne fehtamo za varstvo, vedno prijazni in tko, pa komu na čast bom poslušala žaljenje!?
Mojemu možu je bilo sicer hudo, a on še vedno je raje tiho, tokrat pa sem mu kar rekla, da naj gre domov, jih posede in jim prijazno a odločno pove kaj so pravila in kaj je nesprejemljivo, da če se on ne bo zmenil, se bom pa jaz po svoje, samo bo kasiral tudi posledice (večje zamere).
Starši so ga baje gledali kar s strahom, očitno so takoj zaznali da bo resna debata in da so ga fejst zaj++++. Mislim da si je mož pridobil nekaj spoštovanja pri njih in predvsem samospoštovanja. Saj ga ja imamo “da nas brani”. Zdaj se drugače do njega obnašajo.
Odkrito ti pa povem, da je vseeno ostal grenak priokus. Na tem pa moram delat jaz 🙂

Srečno!

Pozdrav! Stara sem 39, partner nekaj let manj in imava 3 letno hčer. Do pred enim letom sva stanovala pri mojih starših. Ker fantovi starši poleg stanovanja v bloku imajo še prazno (dedovano) hišo, smo jo uredili in se preselili tja. Sem upala da bomo kot družina končno sami, vendar sta njegova starša zdaj vsak dan do večera tu. Urejata si vrt, teraso, prostor za počitek, tu sprejemata goste, obiski vsak dan,.. Počutim se kot šolarka, ki rabi varuško vsak dan. Tudi partnerja motijo njegovi starši, saj jima je omenil, da sta preveč tu, vendar najine želje ignorirajo. Noče se kregati, ker drugače ne bo dobil denarja od njiju, ko njemu zmanjka. Poleg tega da vse naredita (okrog hiše) brez da bi naju vprašala, vstop v hišo kadarkoli, tudi v spalnico med spanjem. Višek je bil, ko je “tast” najini še ne 3-letni hčeri začel kazati lovsko puško, kam se da metek , kako deluje,.. Enkrat sem rekla, da to ni potrebno njej vedeti, me seveda ignoriral, dokler mi ni “počil film” in sem dvignila glas ter ga nadrla. Moram povedati, da je bila poleg tašča, učiteljica 5. razreda. Prepričevala me je, da je hčera hotela videt puško zaradi pravljice, tast pa z argumenti, da mora vsak otrok vedeti kako deluje, če je puška pri hiši. Niti vedela nisem, da jo ima tu in mislim da pri nas puška nima kaj početi. Sem jaz tako čudna ali sem si pač sama kriva, ker sem izbrala maminega sinčka edinčka, ki si ne upa oporekati staršem? Nasvet?

Spoštovana Laurapap77,

odgovore na vaša vprašanja v resnici že poznate (a tako kot večina, si želite slišati najkrajšo, najmanj tvegano in najlažjo pot), potrebni bodo moč, pogum in zaupanje vase, da sprejmete odločitve in njihove posledice.

Življenje in bivanje v hiši vama na različne načine sporoča, da sta nezadovoljna, jezna, da nimata miru in občutka svobode. Počutita se kot nemočna ujetnika lastnega življenja (čeprav imata moč, da stanje spremenita). To za vaju lahko predstavlja prednost v smislu, da se bosta lažje odločila. Če se želita osvoboditi vseh trenutnih omejitev, ki jih doživljata kot moteče, nesprejemljive, posesivne, zadušljive, bodo potrebne večje spremembe, saj se sicer ne bo spremenilo nič. Za sedanje življenje (finančno podporo staršev) vaš partner plačuje visoko ceno, kar je povsem njegova odločitev, in je vredno razmisliti, ali ta cena opravičuje svojo vrednost. Sprašujem se, kako ste se glede bivanja v hiši dogovorili, preden ste se preselili: kdo naj bi bival v hiši? Kako ste živeli pred leti?

Priporočam, da se s partnerjem začneta temeljito in iskreno pogovarjati o tem, kako si želita živeti, kakšne so vajine želje glede nadaljnjega življenja, koliko in kaj sta pripravljena tvegati v zameno za svobodo, saj bosta na ta način ohranjala in krepila vajin medsebojni odnos, da bosta drug drugemu v oporo. Predvsem pa je pomembno, da v sebi sprejmeta trdno odločitev, ali bosta ostala ali si novo bivališče ustvarila drugje. To lahko naredita oba ali vsak zase. V vsakem primeru ta odločitev predstavlja tveganje, za katerim bo kmalu prišlo olajšanje. S tveganimi koraki se začnejo spremembe v življenju. Morata se le odločiti, kaj resnično želita, ne glede na posledice in kaj sta pripravljena za to narediti. Ko se bosta enkrat zares odločila, vaju nihče ne bo odvrnil od tega in počasi se bodo pokazale še kakšne druge možnosti, ki jih zdaj ne vidita. Ali bo bolje ostati ali oditi, bosta še najbolje vedela sama. Zagotovo pa v življenju ni najbolj smiselno oklepanje nečesa ali nekoga za vsako ceno. Tastu in tašči trenutno nič ne manjka in se niti ne zavedata, da sta moteča za vaše življenje. Ta vmešavanja v zasebnost bo moral s svojimi starši nekoč razrešiti vaš partner, ki je njun sin. Zlahka, na miren način verjetno ne bo šlo, temveč glasno in odločno. Takšno izkušnjo vaš partner nujno rabi in jo mora izkusiti za lastno potrditev, samozaupanje. V njihovih odnosih se pretaka veliko strahu, saj se vaš partner staršem boji zameriti, ohranja previdnost do njiju, strah ga je, da bi ju prizadel ipd., kar pomeni, da ni iskren, ne do sebe, ne do njiju, temveč je njegovo življenje nenehna igra, pretvarjanje, prilagajanje.

Prečutita in začutita, kakšno življenje si želita, kaj bi vaju sprostilo, navduševalo in tem sanjam sledita. Ne ozirajta se na nikogar, sledita samo temu, kar čutita. Izogibajta se kritiziranju, obsojanju, poniževanju drugih, če bo potrebno, svoje želje jasno izrazita. Pri starših bosta vsaj vedela, kako naprej. Ohranita svojo moč tako, da si povsem zaupata in to priložnost smatrajta kot izziv, ki vama bo okrepil številne vajine vrline. Imata izbiro, lahko izbirata, to je prednost. Če ne bosta vnesla nobene spremembe, se tudi tok življenja ne bo spremenil, kakšna pa bo prognoza sedanjega življenja v hiši, pa si lahko predstavljate sami. Srečno na vajini poti.

Samo citiram, prav?