Kot odrasla oseba, ki se bori s posledicami alkohola in nasilja v družini, sem zaradi različnih življenjskih izkušenj s sorodniki, okolico in prijatelji, doživela marsikakšno razočaranje. Gre za to, da se je nasilje dogajalo toliko let zapored, ko smo mi bili še dojenčki, vendar nobeden živ ni naredil prav nič, da bi se to nehalo, kvečjemu so se še drugi izživljali na nas otrocih.

Nač oče je nasilec, po naravi, po vrhu je tudi veliko pil. Nasilje je bilo fizično, tudi psihično. Zdaj ne pije več, fizično bi bil še nasilec samo verjetno nima več moči kr je žđe star, psihično je pa še vedno in verjetno bo tudi umrl tak. Ker sem prvi otrok v družini sem marsikaj videl, precej več kot sestra in brat. Tudi dober del nasilja sem jaz pokasirala. Kot otrok se spomnim kako je pretepal mater, nato pa kasneje tudi mene. sestra in brat nista doživela toliko nasilja kot sva midve z mamo. Razen nasilja se kaj drugega ne spomnim. Vse kar smo si takrat želeli je, da ga nikoli ne bo doma, ko pa je že doma da čimprej gre kam, da se mi lahko spočijemo in oddahnemo. Dolga leta je delal v tujini in je domov prihajal občasno, seveda je domov prišel že pijan ali pa se je takoj doma zapil. Leteli so krožniki po hiši, mati je vedno bila črna v obraz od klofut. Se spomnim, ko sem imela ca. 7 let, me je poslal v lekarno, da kupim penaten kremo da se je mati namazalo z njo da je skrila madeže. Ko se spomnim zdaj vsega tistega se mi zdi, da bi kr umrla. Pa večni strah, ki se ga človek kr nikakor ne more izkoreniniti. Toliko sem v življenju dosegla, pa me je še vedno strah. Pa sploh ne vem česa in koga, je pač eno nepopisno občutenje v želodcu, ki se ga kar ne moreš znebiti. Zavedam se da zaradi vse te preteklosti svojih potencialov ne morem v celoti izkoristiti. Vsi v meni vidijo potenciale in uspešno osebo, jaz pa se počutim kot totalno nesposobno in nevredno. Določenih občutijh se ne znebiš ne glede na to kako uspešen si kot odrasel. Meni se nobena stvar, ki sem jo naredila v življenju, ni zdela vredna, nekaj ali za pohvalo. Nikoli nisem imela občutka niti sem čutila….

No, vmes se je zgodila vojna na balkanu in smo otroci odšli od doma. Starša sta ostala doma. V tem času vojne, smo mi trije nekako preživeli v tujini, kjer imamo sorodnike. Ti naj bi skrbeli za nas oziroma prvotno je kao bilo mišljeno, da bomo pri njih, kar se ni zgodilo zaradi drugih stvari. Pač, končali smo v centru za begunce, kar se je na koncu izkazalo kot najboljša stvar. Vsi trije smo se nekako postavili na noge, zaživeli. Sorodniki z nami niso imeli nekih stikov, ker jim pač enostavno ni bilo do tega. Tudi prej so nas obravnavali kot manjvredne. Za njih vse smo bili le ˝njegovi˝ otroci. Niso nas prenašali niti so kdaj bili prijazni ali zaščitniški do nas. Nikoli niso naredili kaj, da bi nam otrokom polepšali življenje oziroma nam olajšali trpljenje. So se pa potrudili, da nas otroke zmerjajo. Ni bilo dovolj, da smo živeli dramo naših staršev, so nam še oni grenili življenje. Namesto, da bi svoje sovražtvo do našega očeta in lastne pasivnosti, sproščali kje drugje in kako drugače, so se sproščali na nas. Mi nismo bili nikoli vnuki kot ostali naši babici. za njo smo bili le predmet izkoriščanja. Vsi drugi vnuki so k njej hodili na počitnice, jim je ugajala, mi smo pa tja hodili pospravljat, čistiti ipd. Nikoli nas ni objela ali pa nas pustila da se vsaj pri njej sprostimo, ne nam je naredila še več stresa. Vedno sem se počutila kot njena sužnja. Da bi nas kdaj pobožala, se z nami nasmejala, nam kaj podarila – ne. Nismo bili vredni. Za vse druge vnuke so se našla sredstva za vse, tudi za darila, samo za nas ne. Za njo smo bili uni, nikakor ne vnuki kot vsi drugi. Pa sužnji, s tem da tega nikoli nobeden ni rekel niti omenil, kaj šele da se je kdo kdaj zahvalil. Ali pa da so moji strici in tete, ki nikoli niso poskrbeli za svojo lastno mater, vsaj iz tega stališča se do nas obnašali bolj človeško, tudi ne. Samoumevno je bilo da mi stržemo njihovo mater, da smo mi njihovi materi na razpolago ko je to potrebno, bog ne daj da bi kdaj rekli ne – to je bil šele ogenj v strehi, ker češ kako so nam oni pomagali in kaj vse so oni naredili za nas, mi pa se tako obnašamo…..

Poleg vsega tega, smo od njih poslušali zmerjanja, kar naprej so po nas pljuvali in na nas izživljali svoje sovraštvo. Kar naprej sem poslušala kako sem taka kot svoj oče, pa kako smo mi ˝po priimku smo bili klicani´ zanič, kako je naša familija gnila (pač tle se nanaša na familijo od očeta, ker se pač pišemo po njem), pa kako je to in ono….. Potem sem enkrat svoji ljubi teti, ki mi je pomagala in kateri sem to pomoč tisočkrat vrnila če se že gremo tega in za katero sem skrbela takrat, ko nobeden živ od njene družine in cele familije jo niti povohal ni, rekla da ona nima pravice meni govoriti kaj o mojem očetu. Če ji kaj ni prav in če ima kaj proti njemu, naj gre k njemu in to z njim razpravi. Šele takrat je bil ogenj. Šele takrat se je usulo name, da kako sem gnila, da kako sem jaz kreten, sebična, itn itn. Pa kako se jaz obnašam, kako me ni sram, kako sem strupena ipd. Seveda sem doživela napad cele familije in sem bila brez izjeme izobčena. Enemu stricu sem tudi rekla, da če bi on bil kaj boljši bi svojo sestro zaščitil, ker pa ni, je pač gledal in pustil da njegova sestra trpi. Očitno da pač zato ker podpira nasilje. Je bil tiho, seveda sem ga zadela. Poleg teh sem doživela še morje komentarjev, od brata, od matere, od vseh….. Skratka, sem postala najbolj osovražena oseba samo zato, ker sem imela dovolj nasilja, kakor tudi zmerjanj in trpljenja. Vse kar sem si želela je mir in to da me sprejmejo, da me nehajo okrivljati za dejanja drugih, to da neham plačevati za grehe drugih pa tut če je to moj starš.

Že kar dolgo nimam nobenih stikov z nobenim in moram priznati, da sem prav srečna. Ne želim nobenega od sorodnikov ne videti in ne slišati. Ne zaslužijo in niso vredni mojega časa in moje energije. Seveda vsake toliko pride kakšen spomin, sem se pa odločila ograditi od vsega in izstopiti z kroga ljudi, ki mi grenijo življenje. seveda boli, ko se človek zave da nima ne družine, ne sorodnikov, samo v določenih primerih je to edina izbira. Bolje je biti sam kot pa biti obkrožen z ljudmi, ki te ves čas ponižujejo in svoje frustracije izživljajo na tebi. Sem imela dovolj nasilja, poniževanj in zaničevanj že v otroštvu, zato tega ne potrebujem sedaj ko sem odrasla in samostojna oseba.

Kar pa me na nek način osupne, kar ne razumem in tudi ne dojame, je dejstvo da družina moje matere ni nikoli niti s prstom mrdnila, nič naredila da bi mojo mater na kakršenkoli način zaščitila, ji pomagala. Še vedno ne razumem in ne morem dojeti kaj se lahko dogaja v glavah ljudi, ki gledajo lastnega otroka trpeti, v glavah sester in bratov, da vse to gledajo in se delajo kot da ni nič, kot da je vse v najlepšem redu. Še korak dlje so šli in so na nek način podpirali ta dejanja. Večina maminih bratov se je opijala z mojim očetom, so se veselo alkoholizirali. Vsi sorodniki iz materine strani se z mojim očetom čisto normalno pogovarjajo, skupaj obedujejo, brez težav. Jaz pač tega ne razumem in ne morem razumeti, da si lahko pasiven, da ti je lahko vseeno za tvojo lastno kri. Pa ne govorimo o občasnih težavah v zakonu, temveč o grozovitem nasilju, ko se nekdo tudi premikati ne more, ko nekdo splavi zaradi tega ker je bil pretepen, ko nekdo ne sme izstopiti iz hiše ker je ves črn v obraz….. govorim o grozotah, ki jih človek ne bi privoščil niti živali.

Zanima me kaj se materam, očetom, sestram in bratom dogaja v glavi, da molče gledajo nasilje in ne ukrenejo ničesar? Kakšen človek moraš biti da to gledaš in potem še s storilcem veselo piješ kavo in ješ kosilo v njegovi hiši? Kakšen človek moraš biti da prav nič ne ukreneš, temveč še podpiraš storilca s tem ko z njim veselo piješ pijačke, se smejiš, …?

Spoštovani,

kar se vam je dogajalo tekom vašega otroštva, je bilo krivično in žal mi je, da ste morali to preživljati. Se pa razbere iz vašega pisma, da ste izredno močna oseba, saj ste si uredili življenje in ostali trdni, kljub povsem neugodnim razmeram, v katerih ste odraščali. Super je, da ste se takrat zmogli besedno upreti svoji teti ter se postaviti zase, četudi ste potem doživeli plaz zmerjanja in zavračanja. Verjamem, da sedaj doživljate čustvene stiske. Skoraj ne more biti drugače, razen če bi bili povsem čustveno otopeli. To je pozitivno, da prepoznavate svoja občutja. Preko teh občutij bo vodila pot vašega okrevanja, če se boste podali nanjo. Vaš sedanji odnos do vaših svojcev je zdrav, saj ste se s prekinitvijo stikov samozaščitili. Mislim pa, da bi bila kot nadaljnji korak za vas lahko zelo dobrodejna psihoterapija. Tako da če bi vas zanimala, vam napišem kontakte.

Strinjam se z vami – res je težko doumljivo, da je večina ljudi tako tolerantnih do nasilja, ki se dogaja v njihovi bližini. Skorajda je večje razumevanje za nasilje, kot za umik ženske iz nasilnega odnosa. Obstajajo organizacije, ki veliko delajo na osveščanju, a spone tradicionalnih gledanj na odnos med moškim in žensko, so očitno močnejše… Prilagam še članek psihoterapevtke na to temo: http://www.sensa.si/osebna-rast/nasilje-v-druzini-zakaj-je-tako-tezko-oditi-videti-ukrepati/

Želim vam, da bi še naprej znali tako oceniti, s kom deliti nadaljnje dneve življenja.

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Kako dvolično od teh sorodnikov, da so vas zmerjali in zaničevali zaradi vašega očeta, po drugi strani pa se z njim veselo družili in popivali. Se mi zdi, da so vas oni še bolj ranili, kot vas je vaš oče. Imam občutek, da je vaša mati prav zato pristala v tako groznem zakonu, ker je prihajala iz take ignorantske familije. Morda so z njo tudi že od otroštva slabo ravnali in je zato šla s prvim moškim, samo da se jih reši in gre od hiše. V takih primerih se mlada in neizkušena oseba hitro naveže na zelo podobnega človeka, kot so ti, od katerih beži.
Kar predstavljam si žalost, strah in nemoč malih otrok, kakršni ste bili, zelo mi je hudo za vas. Ali imaš stike z bratom in sestro, kako se razumete? Upam, da ste vsaj vi trije prijatelji med seboj, da ste si v pomoč in tolažbo, da se imate radi. Vse, kar v tem okrutnem svetu kaj šteje, je ljubezen. Samo za to se je res vredno boriti. Je pa težko včasih, sploh če je sam nisi bil deležen. Morda ti lahko pomaga branje knjig, ki govorijo o izkazovanju ljubezni. Pogovarjala sem se s prijateljem, ki tudi ni imel ravno spodbudnih okoliščin v družini. Rekla sem mu, da ga občudujem, ker je vseeno uspel razviti prijazen in ljubeč karakter. Odgovoril je, da je za to zaslužna malo ena sorodnica, precej več pa branje knjig. Da so ga te vzgajale in da si je preko njih pridobil vrednote. Da se je toliko vživel v like, kot da bi živeli z njim in se je z njimi poistovetil. Seveda je treba tematiko pazljivo izbirati. Meni je bila recimo zelo všeč knjiga Materina ruta (pisatelj Lojze Kozar). Govori o fantku siroti, ki ga posvoji reven vaški posebnež. Oba sta bila zaničevana od ljudi, a skupaj sta pa spletla tako toplo prijateljstvo, da te resnično gane. Take zgodbe ti dajo upanje, da nikoli ni vse izgubljeno, da je še v tako težkih okoliščinah vedno kak izhod.
Drži se in napiši še kaj, če ti bo lažje.

Tigresss, hvala za odgovor.
No, te zadeve so prišle bolj do izraza, ko smo otroci zrasli. Kot otroci tega nismo videlo, smo slepo verjeli, smo občudovali te iste sorodnike in so nam bili vzor. Do odpora je prišlo potem kasneje, ko smo mi trije naredili kaj iz sebe, predvsem jaz in ko sem naenkrat dosegla stvari, o katerih drugi lahko sanjajo (sem edina v familiji doštudirala, sem si kar sama kupila stanovanje pa mi nobeden ni posodil denar niti sem komu šla denar posoditi, niti sem kdaj koga prosila, da mi da za hrano, položnice, ipd. ). Npr. mi trije smo končali šolo, se zaposlili, delamo in živimo kot vsi pošteni in spodobni ljudje (predvsem v zahvalo meni, ker sem več bila odgovorna za brata in sestro kot moja starša). Nobeden od nas ni na mamilih, ni bil v zaporu, ni delikvent, če lahko tako rečem, kvečjemu smo lahko za vzor…. Kar pa se ti isti sorodniki ne morejo pohvaliti. Prav pri vseh je vsaj en otrok na mamilih, so vsi imeli opravka s policijo zaradi otrok ipd., večinoma so vsi brez dela…

Moja mati je zrasla v takšni hladni in ignorantski družini. Vendar, sama se je odločila na katero stran bo stopila. Z mojim očetom se je poročila, po moje, ker je morala. Je že bila 22 stara in takorekoč stara deklina ki jo je treba čim prej nagnati od hiše, da ne bo ostala večno pri starših. Jaz se zavedam takšnega ravnanja v preteklosti. Vendar, tako kot pravim, sama se je tudi odločila kako bo ravnala z lastnimi otroki. Ni vse svoje otroke obravnavala enako. Medve s sestro nisva bili deležni objemov in nežnosti. Brat pa je. Za mene in sestro ni nikoli kuhala naše najljubše jedi (zame itak ne ve kaj rada jem), za brata pa obvezno. Se ve kaj brat ne mara in kuha po njegovi meri…. to govorim za sedaj, ne samo za preteklost. Preteklost ne bi tako bolela, če bi sedanjost bila drugačna. No, do sestre je bila kolikor toliko popustljiva, do mene pa nikakor. Mene je odkar pomnim zmerjala in poniževala. Jaz od lastne matere čutim samo sovraštvo. Živim daleč in sem hodila (ker zdaj ne več) vsaj dvakrat na leto ˝domov˝. Takrat ko sem bila pri njih nisem bila deležna prav ničesar razen zmerjanja. Moja mati mi je že na vratih našla razlog da se mi je posmehovala: pa poglej kakšna si, pa poglej kaj si naredila iz sebe, pa itak si zanič ker če bi bila čemu bi bila že poročena, pa sem zanič ker nimam otrok ipd. ipd. Celo moji lasje jo motijo. Pa moj nos,…..pa ne vem kaj še vse. Toliko kompleksov kot mi jih je ona nabila, mi ni nobeden v življenju.

Jaz sem dolga leta to prenašala in bila tiho. Potem so še sorodniki pristavili svoj lonec in ko mi je bilo enostavno preveč sem prekinila vse stike. Najprej s sorodniki. Takrat sem od matere doživela napade in zmerjanja, češ kako sem grda, sebična, gnila, ipd. Ni jo nikoli zanimalo zakaj sem tako naredila niti je bilo pomembno. Ona ve kdo so njeni bratje in sestre, sm tega ne bo priznala niti pokazala tudi, če žrtvuje lastnega otroka. Važno da igra svojo igro pred publiko. Nekaj časa sem ohranjala še stike s starši, sedja sem se odločila da je čas da se odmaknem popolnoma in za vedno.

Razlog pa je bil ta, da se je moj brat poročil, jaz pa ne da nisem bila povabljena, tudi vedela nisem. Nobeden, prav nobeden ni niti z besedico črhnil. In to je bila zadnja kapljica zaradi katere sem dojela, da se te igre ne grem več. Ko sem sestro vprašala zakaj ni nobeden niče rekel, mi je odgovorila, da to ni njena stvar, da se ona ne bo vtikala v to kar je med nama dvema.

Kot otrok sem bila vedno skrbnik sestre in brata, da sta se starša lahko kregala in tepla. Kot mlada punca, namesto da bi imela svoje prijateljice in se zabavala, sem morala biti doma in skrbeti za brata in sestro. Pa tudi kamorkoli sem šla, sem ju vedno imela na grbi. Potem je prišlo do določene situacije in sem dejansko jaz sama skrbela za brata in sestro kar nekaj let. Seveda sem se sama odločila za to, na nek način zaradi okoliščin, in prevzela vlogo. Če bi se vse še rnkrat ponovilo bi sigurno isto naredila, ker sem pač takšen človek. Žrtvovala sem svojo mladost in najlepša leta. Pa tega nikoli prej nisem pomislila (na žrtvovanje) – do sedaj, ko od brata in sestre doživljam posmeh. Takrat, komaj polnoletna sem bila, sem in finančno in drugače skrbela za nas, namesto da bi s sošolci hodila ven in uživala kot vse najstnice, sem kuhala, prala, skrbela da redno hodita v šolo, da delata naloge, da nista na kriva pota zašla, ipd. Danes v zahvalo dobim to, da nisem vredna da bi mi povedali karkoli kaj šele da bi me povabili zraven. Brat mi je ob priliki tudi zabrusil, da če bi bila kaj vredna bi se poročila in imela svojo družino. Za tisti čas ko sem skrbela za njih pa itak se nimam kaj ven metat, ker me nobeden ni silil v to niti od mene to zahteval. Jaz sem sama to hotela :). Meni je takrat bilo 19. njemu pa 12.l. In zdaj mi on reče, da sem si sama kriva, da bi jih pač takrat pustila same in šla svoje življenje živeti, da me oni niso prosili da skrbim za njih. Sestra je dvolična. Se obrača po vetru in kadar ima koristi od mene, me pozna, kadar ne, pa se tudi ne spomni name.

Danes je pač tako, da sem prekinila vse stike z vsemi. Dojela sem, da tuji ljudje, ki sem jih na svoji življenjski poti spoznala imajo veliko bolj ljubeč in spoštljiv odnos do mene, več ljubezni dobivam od teh, kot od lastnih staršev, brata in sestre. Sorodnike sploh ne obravnavam več v nobenem pogledu. Se včasih počutim prazno in prizadeto. Zaboli ko veš da v bistvu nimaš nobenega, da si toliko dajal, na koncu pa nobenemu od teh za katere si kaj žrtvoval, nisi vreden da te pozna, da te pokliče in vpraša kako si in kje si. Z leti sem se itak navadila živeti sama, ni pa to enostavno. Čedalje bolj boli preteklost ker se ta umazana preteklost vleče v sedanjost. če bi moji starši vsaj danes imeli drugače odnos do mene, me verjetno preteklost ne bi toliko bolela.. Veliko let sem dajala, sem skrbela za njih, jim bila na voljo kadarkoli so kaj potrebovali, tolerirala vse, nazaj dobivala nič. Prav zares nič. Kvečjemu se mi zdi, da sta moja starša poskrbela za kreg med nami otroci. Ne vem zakaj, ampak ves čas imam občutek in se mi tudi prek določenih komentarjev potrjuje, da veliko sovraštvo prihaja od moje matere in je v veliki meri ona odgovorna, da se brat in sestra obnašata do mene kot se.

Zaradi vsega kar se mi je dogajalo v življenju, se sprašujem, kakšen človek moraš biti, da si tako hladen, da toliko sovražiš, da si toliko ignorantski? Kakšen človek moraš biti da tako sovražiš svojo lastno kri? kako lahko potem ljubiš sočloveka, če še svojo lastno kri ne preneseš?

Jaz si ne predstavljam da bi nekoga v svojem življenju kar pozabila. Jaz ne morem pozabiti ljudi ki sem jih spoznala v svojem življenju. Trudim se ohraniti stik z vsemi. Zato ne razumem kako si lahko tako hladen da lastnega otroka enostavno pozabiš? Jaz za prijatelje skrbim in enostavno ne morem da jih kdaj pa kdaj ne bi poklicala, kontaktirala na kakršenkoli način. Enako sem se obnašala tudi do svojih, pa sem po 20l končno ugotovila da je to poneumljanje. Jaz nisem nikoli doživela da bi me kdorkoli od mojih (mati, oče, sestra ali brat) poklica in vprašal hej kje si, kako si…. jaz tega nisem doživela. Vsa ta leta sem bila jaz tista, ki se klicarila njih….. Ne razumem. Ne morem dojeti da so lahko ljudje tako hladni. Pa če že govorimo o tem v kakšnem smo bili vzgojeni, kako sem lahko potem jaz lahko drugačna….. Toliko nasilja in slabega kot sem jaz doživela v otroštvu, brat in sestra nista. Jima je bilo marsikaj prizaneseno. Vseeno pa lahko trdim, da sta sedaj kot odrasla človeka zelo malo empatična…..do kogarkoli.

Pišem zaradi dogodkov kateri me spremljajo že dober del življenja in nikakor ne gredo iz glave. Vsake toliko se zbudijo, naredijo nevihto in povzročijo sume. Še bolj sumim v resničnost zaradi obnašanja osebe, ki je utrpela škodo.
Namreč, pred davnimi leti smo kot otroci brez spremstva odraslih in zaradi vojne pristali v težki življenjski situaciji. Jaz sem bila komaj polnoletna, sestra 14, brat pa 10 let. Ker nas nobeden od številnih sorodnikov ni hotel, smo bili preveliko breme, sem prevzela skrb za nas. Najprej smo se naselili v en manjši kraj kjer so bivali sorodniki od očeta. Sestra je že prej (nekaj mesecev pred nami) bila gor, s staro mamo in ostalimi sorodniki, brat in jaz sva se ji pridružili kasneje. Trajalo je, da smo se namestili. Potem sem skrbela za nas po najboljših močeh. In je kazalo, da bo vse v redu, da nam bo dobro. Nakar je priletelo kot strela z jasnega. Poklicali so iz CSD da naj takoj pridem. Potem so mi povedali kaj se je zgodilo. Spomnim se samo besed, da moramo takoj stran in če imamo kam iti. Poklicala sem teto, mi reče da ja, spakirajte in pridite takoj pa sporoči kdaj pridete da vas počakam na avtobusni postaji. Sem letela spakirat in na hitro zaključiti, preverila kdaj imamo bus, popoldan letela še enkrat poklicati teto. To je bil dan, najhujši od vseh. Morali smo takoj oditi in prav vsi so nam zaprli vrata. Ne bom pozabila kako mi je tisti popoldan, nekaj ur kasneje, teta rekla: meni ne hodite na vrata, jaz s tem nočem imeti nič. Kaj takšnega ne pozabiš. Ne moreš če se še kako trudiš. Namestili smo se v varno hišo. Uradne službe so poskrbele za našo varnost, uredile prepoved približevanja ipd., namestitev na varnem. V novi kraj smo prišli na hitro. Sorodniki so se med seboj dogovorili kako smo si to vse izmislile ker hočemo biti pocestnice in kurbe. Teta nas je potem kasneje obiskovala ker smo ji bili dobri za pokoristit, pa zato da je preverjala ali smo res kurbe, ker so prav čakali na dokaze in zadoščenje. Za varstvo njenih otrok sem potem bila super, da bi pa ona nam pomagala ko je bilo treba pa ne. Drugi sorodniki nas niso obiskovali niti so bili zainteresirani da bi kakorkoli skrbeli za nas. V novem okolju smo se namestili, nekako začeli normalno živeti. Kar dobro sem se znajdla in poskrbela, da nismo bili lačni niti bosi. Trajalo je nekaj let. V tem času so seveda uradni organi poskrbeli tudi za preiskavo. Ravno tako je urejeno za psihoterapije za sestro. Sem jaz skrbela za to, da je redno hodila in dobila vso potrebno pomoč. Svojo sestro nisem nikoli spraševala niti silila v kakršnekoli razlage ali pripovedovanje o tem kar se je zgodilo. Ves čas sem ji brezpogojno verjela, jo vedno obravnavala kot žrtev in ščitila. Naša ljuba teta, ki je drugače že celo življenje zaposlena v zdravstvu, se spomnim, takrat na vse načine pritiskala na sestro da bi ji razlagala kaj se je zgodilo. Zelo nečloveško je takrat postopala s sestro. Sploh k človek dojame dejstvo da gre za osebo ki celo življenje dela v zdravstvu. Sedaj pa razumem, da je na vsak način hotela dokazati da se lažemo. Hotela je sestro prisilit, da bi rekla kako ni res, kako smo se zlagale. Sestra se je izogibala kontakta z njo. Enkrat se spomnim je teta od mene zahtevala da pošljem sestro da bo čuvala njeno hčer. Ker sestra ni hotela iti, sem to rekla teti in se je skregala z menoj na mrtvo. Hočeš, kako se upamo kaj takšnega saj nam je pomagala in smo ji dolžni biti na razpolago ko ona to reče. Sestro nisem silila, je pa res, da sem jaz potem plačevala ceno za vse. Nekdo je pač moral udovoljit zahtevam da bo mir pri hiši. Če sem se uprla sem potem še od matere bila napadena. Po nekem času je sestra zaključila s terapijami. Psihiatrinja je tako rekla. Jaz se nisem vtikala, sem verjela strokovnjakom. V tistem času ko smo mi sami živeli skupaj, je sestra postala zelo sproščena in svobodna. Ugotovila sem tudi, da ima fanta. Ker je bil tip starejši od mene, sem sestri prepovedala da je z njim. On je bil že dovolj star za poroko, ona pa mula, še v osnovni. Sestra je bila jezna in prizadeta. Se spomnim da je enkrat zbežala od doma, ker sem ji jaz pač prepovedovala, da bi se okoli potikala in preživljala čas na cesti, pa da bi imela fanta. Moja sestra in brat sta imela v tistem času normalno življenje kolikor sta ga pač lahko. Jaz sem skrbela da smo dobili vse potrebno, kuhala, praha, pregledovala naloge ipd. Onadva sta imela samo šolo. Po nekaj letih so se stvari uredile in sta brat in sestra ostala s starši. Jaz sem se odločila za samostojno pot. O situaciji s sestro se ni govorilo. Moja sestra ni nikoli sama kaj rekla, jaz nisem spraševala. Sem pač mislila, da jo boli in nisem želela povzročati še več bolečine. Moji starši niso nikoli vprašali ničesar. Niti enkrat samkrat. Ker sem se takrat uprla in odločila za samostojno življenje, sem bila izobčena, izbrisana. Za njih nisem obstajala več. Tudi danes ne. Po vseh teh letih, sem uspela pridobiti tudi potrdilo s katerim se je dokazala resnica, ga dostavila vsem pa spet nič. Ni dovolj. Še vedno je vse laž in izmišljotina. Moja mati je enkrat omenila kako je sestro spraševala da ji pove kaj je bilo, pa ji sestra ni hotela nič povedati. Mene ni nikoli vprašala. Nikoli, niti enkrat samkrat. Pred nekaj leti, ko sem še hodila domov, se je zgodilo to, da je ena od sorodnic iz očetove familije, prišla nenapovedano, je vstopila v sobo. Jaz sem takoj šla ven. Nisem pričakovala da bo prišla noter. Mati jo je skoraj prisilila da je prišla noter v hišo. Zakaj? Šele zdaj razumem zakaj. Zato da se je še naprej glumilo in igralo njihove umazane igre ignoriranja. Moja mati je tista ki ves las skrbi zato da se navzven kaže kako ni bilo nič, kako je vse v najlepšem redu, kako se mi vsi super razumemo. Huh. Kar omedlela bi ko pomislim na vse, ko dojamem kakšen človek moraš biti da lastnega otroka žrtvuješ zato da sosedje vidijo kolk je v tvoji hiši vse super. In to je bila ena od sorodnic ki je na sodišču pričala kako smo se mi to vse zlagale. Jaz sem letela ven iz sobe. Bi šla ven preden je una vstopila not, samo nisem pričakovala tega, nisem vedela da je moja lastna mati takšen gnoj od človeka. Tisti čas sem preživela v drugi sobi. Ko je una odšla, sem šla nazaj v kuhinjo nakar me mati napade, verbalno in fizično, da kako me ni sram, kako se obnašam, da mi ne bo krona z glave padle če se z njo pozdravim. V tistem trenutku sem bila šokirana, najprej zatečena zaradi situacije o kateri se mi sanjalo ni, da se bo zgodila, potem pa še z nastopom matere. Od šoka sem obstala in nisem znala niti a izustiti. No, od tistih časov naprej sem začela počasi rezati vrvi in se odmikati od te morilske družine. Nekaj časa po tistem sem materi v enem od pogovorov omenila kaj je naredila in da mi ni bilo prav ko me je napadla zaradi tiste svinje, ki je na sodišču lagala. Njen odgovor pa me je še bolj pahnil v zagrenjenost. Na ta moj komentar mi je rekla da se lažem, da to ni res, da se to ni nikoli zgodilo. Nekaj mesecev od tega razgovora pa mi je teta povedala kako jo je moja mati prosila da ji prevede tisto potrdilo s katerim se dokazuje da je storilec poslan v zapor, tj. stric ki je spolno zlorabljal mojo sestro. Nakar sem jaz poklicala mater in vprašala če je res teto spraševala da ji prevede potrdilo. Zakaj ni men rekla da naredim prevod, zakaj men ni nikoli rekla da ji ga prevedem? Je bila samo tiho. Niti besedice ni izustila. Seveda a ne, kako bo mene spraševala, saj se jaz lažem, saj sem jaz izmislila vse te laži. V vsem tem času so se moji starši lepo družili in prijateljevali s sorodniki, ki so na sodišču lagali kako smo se vse izmislile. To ni bil problem. Mi otroci smo bili nevredni. Ni bilo pomembno kaj je res in kdo ima prav, nič ni pomenilo da je sodišče dokazalo. Ne. Ni bil zadosten dokaz da je ta stric odsedel zapor skupaj s sinom od maminega brata, tj. našim bratrancem. Stric je bil v zaporu zaradi zlorabe sestre, bratranc pa zardi mamil. In to spet ni bil zadosten dokaz da naši starši potegnejo črto in se postavijo na tisti stran na katero je prav da se postavijo. To ni bilo dovolj da bi kdorkoli od sorodnikov ki so tako pljuvali po nas in tako čakali dokaze s katerimi nas bodo dokončno pokopali, rekel ali omenil da so bili v zmoti ali kaj podobnega. Nikoli. Tudi vprašali niso nikoli kaj se je zgodilo, kaj je res. Oni so se enostavno med seboj dogovorili da smo me krive, da se lažemo in to je to. Idelana prilika za njih da se nas dokončno znebijo kar so tudi naredili. Nobeden od maminih bratov ni prišel na obisk. V vsem tem času ko smo bili sami, ni eden od njih prišel pogledat kje smo, ali imamo za jest ipd. so pa zato leta kasneje naredili takšno sranje ker jaz njih ne obiskujem. Napadi iz vseh strani, da zakaj ne grem na obisk, kakšna sem, kako me ni sram, kako se obnašam, kako so nam oni pomagali jaz pa se tako obnašam sedaj. Neštetokrat. In to se je dogajalo vedno tako da so naredili paniko na mojo mater, ona pa name. Polovico življenja živim v tujini. Nikoli, niti enkrat nisem doživela da bi me oče ali mati poklicala vprašat kako sem ,kje sem, ipd. Niti enkrat. Tolika leta sem jaz vztrajala, klicarila, še tisto malo denarja zapravila na klice. V zameno sem dobila naslednje: če se je oče oglasil je njegova reakcija bila: izvoli, kaj rabiš. Potem je dal tel. Materi, ki mi je rekla naslednje: kje si, kako si. A si bila pri teti, a si bila pri stricu. Zakaj ne? Ti si njih dolžna obiskovati in pomagati. Oni so tebi pomagali. In to je trajalo dve desetletji. Dokler mi ni počil film in sem nehala klicati in imeti stike s komurkoli. Predolgo sem odlašala…… to bi morala narediti ko so nas postavili pred vrata takrat ko je bilo najhuje. Nikoli, niti enkrat samkrat nisem dobila Hvala od nobenega. Marsikaj sem žrtvovala za druge, za starše, pa za sestro, pa za brata, pa za teto, v zameno razen posmeha in poniževanj drugega nisem dobila. Moja sestra ni niti enkrat v vseh teh letih spregovorila besedice o tem kar se je dogajalo. Enkrat sem jo dobesedno prisilila da mi je govorila o tem, samo to kar mi je povedala me ni prepričalo niti pomirilo. Ne vem več kaj naj verjamem. Izobčena sem od vseh. Za celotno familijo sem jaz neki, en čudak, en idiot. Vse kar mi moja mati, moja sestra in brat imajo za povedati je to da sem jaz čudna, da se z menoj res ne da, da sem nekaj. Ko sem vprašala pa kaj sem to jaz, nisem nikoli dobila konkretnega odgovora. Za takrat ko kaj potrebujejo pa sem čist v redu. Nikoli nisem doživela da bi oni zame kaj naredili, da bi skrbeli zame, da bi jih zanimalo zame. Tudi ko sem hodila na obiske sem bila tam pa kot da ne bi bila. Njim je bilo odveč da bi se z menoj ukvarjali, da bi mi namenili svoj čas. Je bilo bolj pomembno, da gredo ven s prijatelji kot da so tisti večer z menoj. Pa hodila sem max 2 na leto na obisk. Nisem vredna toliko da bi se kdaj spomnili name in me poklicali ali poslali sms. Sestra se je poročila, ima svojo družino. Njeno otroci so tudi že navajeni da so me klicali samo ko kaj rabijo. Če sem prišla na obisk brez darila, so me že čudno vsi gledali. Brat se je menda prek kratkim poročil. Tudi toliko nisem bila vredna da bi mi sporočil da se je poročil, kaj šele da bi me povabil na poroko. Od znancev sem izvedela da se je poročil. Od ostalih tudi nisem nič izvedela. Nobeden me ni poklical, ali napisal e-mail. Ne sestra, ne mati, ne nobeden. Takrat ko naredijo nekaj takega kar ni ravno fer do mene, se skrijejo v mišjo luknjo. In kako je to prebrisano in zlobno. Brat se je poročil decembra. Januarja od ene prijateljice umre oče in jaz bratu pišem email da če ne drugega izreče sožalje, ker se pač poznajo, in nič. Mi odgovori ok in to je vse. Februarja se jaz dopisujem s to isto prijateljico in ona mi reče: hej, pa tvoj brat se je kar poročil….. Sem bila zelo presenečena. In zelo me je zabolelo. Res. Ko se spomnim da sem svoja najlepša leta, svojo mladost, žrtvovala, da sem skrbela za nas tri, in danes za te ljudi za katere sem marsikaj žrtvovala nisem vredna niti da bi mi povedali hej poročil sem se. Ne govorim o sosedu, o znancu in nekomu ki ni moj bližnji. Nato sem enostavno pustila vse pri miru. Nekaj mesecev je šlo okoli. Ne duha ne sluha, od nobenega. V zemljo so se vdrli. Nato sem ob eni priliki sestri napisala email, kako kaj, kaj dogaja. Odgovor: ah nič posebnega. In me je kot po stari navadi takoj zagrabila za korist, zato da sem nekaj za njeno hči kupila. In seveda sem jaz naivno tako kot vedno, zagrabila in naredila kar je zahtevala. Vendar zadnjič. Zagotovo. Pa ne zato ker ne bi imela rada otroke, temveč zato ker si ne zaslužijo. Niso vredni. V vseh letih nisem zaslužila darila od njih in ga tudi oni od mene ne zaslužijo. Nato pa sem svoji ljubi sestri napisala zakaj mi ne pove da se je brat poročil. In mi odgovori, da to ni njena stvar, da se ona ne bo vtikala v to kar je med nama. Da pa tut ne vem kaj ni bilo, da je ona šla na poroko, je blo ne vem kaj ipd…. istočasno sem brata napisala email in mi odgovori, da ja, poročil se je, da je blo vse na hiter, da nič ni delal neke veselice ipd. Wau. Me je skoraj kap. Vsaj laži bi lahk uskladila. In znova, tko kot vsa ta leta, se zgodba obrača v smer kako sem jaz nekakva, kako sem jaz čudna, kako se z menoj ne da in zato itak nisem nikjer zaželena. Spet sem jaz kriva, spet sem jaz črna ovca. Razen za korist – takrat nisem črna ovca. Ko kaj potrebujejo nisem čudna. In tako se vsi, moji starši, moja sestra, moj brat, vsi sorodniki katerim sem jaz zaupala, katerim sem verjela, katere sem vštevala v iskrene ljudi, obnašajo do mene. Vsem sem dobra ko me rabijo kaj ponucat. Takoj ko me ne rabijo več, sem najbolj grda oseba. Izkoristijo vsako priložnost da se mi posmehujejo, da me opljuvajo. Nikjer nisem zaželena. Najprej pri svojih starših. Ne vem in ne morem razumeti kako lahko starš toliko sovraži lastnega otroka. Jaz ne vem s čem sem si zaslužila toliko sovraštvo od matere, kaj sem ji naredila da odkar obstajam dela lažnjivko iz mene in izkorišča vsako priložnost da mene okrivi za kakšno reč,. Ne vem kako je lahko ena mati tako sovražna, da otroke hujska in dela konflikte med njimi. Se spomnim v tistem času ko smo mi trije živeli sami, sem velikokrat marsikaj uspela, pa tut staršem smo pošiljali denar in ostalo. Potem sem enkrat uspela narediti za mater dokumente da je prišla k nam. zapravila sem zadnji denar da sem vse zrihtala, da sem vse plačala. Potem pa sem še tisto denarja kar mi je ostalo zapravila da je ona lahk kupila darila da je obiskala svoje brate in sestre. Ostalo mi ni skoraj nič več, nekaj malega. Dva sni preden naj bi šla domov, ne vem kje sem bila, sta z bratom še tistih nekaj kovancev ki sem jih imela, vzela in šla v trgovino zapraviti. Jaz sem slučajno izvedela in potem sem se začela jokat, ker sem vedela da pač nimam nobenega denarja več, nakar j ebrat skočil name, me boksal, mati pa je sedela in se smejala s takšnim užitkom, da nisem mogla verjeti. Iz oči ji je sijalo zadovoljstvo, bratu pa niti besedice ni rekla. Nato je ona šla nazaj domov, jaz sem ostala z dvema otrokoma, pubertetnikoma, brez denarja. Jo ni zanimalo. Niti vprašala me ni od česa živimo, kako živimo, od kje nam denar, nič. Niti enkrat mene moji starši niso povprašali po tistem času, niti enkrat jih ni zanimalo od kje, kako, kaj, zakaj, kdo nam je pomagal, od kje nam denar. Niti enkrat. Niti so kdaj omenili da sem jaz naredila kaj za njih. Danes od vseh dobim odgovor, da če bi bila čemu bi se poročila in imela svojo družino, saj ni čuden da me nobeden noče glede na to kakšna sem, ipd. ipd. Da bi kdo rekel hvala, bog ne daj. Danes moj brat in sestra ližeta riti teti in stricem, ker so jim oni toliko pomagali. Njim se moraj oddolžiti ker so jim v tistem času toliko pomagali. Jaz nisem naredila nič. Niti omeniti se ne sme da sem jaz kaj naredila za njih. Sem enkrat bratu rekla, da sem v tistem času jaz dejansko naredila največ in največ pomagala, če že hočemo o tem govorit nakar me je v pričo mojih staršev napadel, da kaj se jaz mečem ven, da kaj mislim da sem, saj me nobeden ni silil da kaj naredim za njih, sama sem hotela, pustila bi jih in šla svoje življenje živet. Njemu je bilo takrat 10 let. Moji starši so poslušali in niti besedice niso črhnili. To imam danes za zahvalo da sem bila osel za njih, takrat ko so nas vsi postavili na cesto, takrat ko nobeden ni hotel vedeti za nas. Se spomnim ene situacije, ko je oče zahteval ,da gremo nazaj. Vojna je še divjala, najhujši del vojne je bil takrat. In naša teta je čist umirjeno in skulirano rekla, da je tako prav, da naj kar gremo domov. Kar strese me zdaj ko pomislim na to. Na srečo tistega prevoznika ni bilo, se sploh ni pojavil tako da smo ostali. Če bi se mojo teto spraševalo bi sedaj že bili mrtvi, bi nas ona brez težav poslala v vojno. Številni neznani in tuji ljudje so nam pomagali, naša lastna kri pa je poskrbela, da smo preživeli masaker brez primere. Seveda, zakaj bi se nam godilo dobro. Zbežali smo pred vojno, doživeli pa milijonkrat hujši zločin. Ne bom pozabila kako so nam očitali ker smo prišli neobuti, ne oblečeni, brez česarkoli. Adijo pamet. Zbežali smo od doma, pa je največji problem bil da si nismo prinesli vse kar potrebujemo in so nam oni mogli kupiti čevlje, obleke ipd. pa kakšen problem je bil koliko kruha pojemo. Bog se usmili. Strošek smo bili, ni dolgo trajalo da so se med seboj začeli kregat kdo naj bi nas imel. Nekaj mesecev smo se kar naprej selili od enih, do drugih ipd. odveč smo bili kamorkoli smo prišli. Se spomnim kako je brat s sinom od enega strica šel v nek vrt, ne vem kaj so robutali. Oba sta bila 9 let stara. Je pripel stric, takšno sranje naredil, češ njegove otroke bomo pokvarili. Potem smo pa odšli, smo jih pustili da živijo v miru, od nobenega ničesar nismo hoteli niti zahtevali, niti enkrat mi na misel ni prišlo, da bi kogarkoli od njih prosila za pomoč. Umaknili smo se da ne bi pokvarili njihove otroke. Rezultat pa je da so njihovi otroci potem kradli po trgovinah, na mamilih, po zaporih. Očitno ima bog. Moja tetam, ki je poskrbela za marsikakšen konflikt, saj drugega ni sposobna, nikoli ni bila človek pa povedala po pravici. Moji materi polni glavo z lažmi. Namesto da bi skrila kakšno stvar in me zaščitila je samo čakala priliko kdaj bo naredila še večje sranje. Se spomnim k mi enkrat pride mati z izbuljenimi očmi in vprašanje da kaj sem jaz zajebala v firmi da me zdaj tožijo. Sem samo gledala, sem si mislila pa kaj je s teboj kura zmešana, kakšna firma, kakšna tožba, o čem govoriš. V vseh teh letih me nisi vprašala če imam za jest a zdaj mi pa hodiš s takimi. Seveda je to bilo po obisku pri teti. Od kje bi pa lahka sploh kaj vedela. In zakaj je sploh šlo? Tistem gnoju od tete sem čisto po neumnosti, ker nisem smatrala da bo zlorabila moje zaupanje, povedala kako so me iz bivše firme klicali vprašat če bi šla kot priča na sodišče, ker se pač tožijo. In potem ko sem rekla, da ja ni panike, me je direktor klicaril da bi mi razložil kako in kaj moram povedati na sodišču. Ker se mu nisem pustila in nisem želela iti pričati nekaj kar ni v mojih spominih, sva se skregala in potem so itak umaknili vabilo za pričanje. In jaz sem to svoji idiotski teti razlagala, ona pa je komaj dočakala da je iz te situacije naredila sranje. Pa ko bi vsaj povedala po pravici, pa ajde. Se ne bi jezila. Ampak, da se lažeš in laži širiš okoli in zlorabiš zaupanje lastne sestre pa je kozlarija na kvadrat. Takrat mi je šele postalo jasno kakšen drek je ta ženska, koliko laži je ona servirala do tedaj in takrat sem tudi dojela od kod toliko sovraštva iz vseh strani. Takrat sem dojela da oseba, ki sem ji najbolj zaupala zlorablja moje zaupanje ves čas in samo čaka priložnost kdaj bo naredila konflikt in kdaj se bo maščevala. Ker je polna sovraštva in je treba zagreniti življenje vsem povprek. Ni osebe v familiji s katero se ona ni skregala, kateri ni naredila zlo, za katero ni okoli blebetala kozlarije. Večkrat tudi izmišljene. Prej nisem bila pozorna niti sem jo sploh poslušala, ko pa zdaj pomislim za nazaj, na vse kar je govorila in delala, pa dojamem koliko zlobe je v njej in koliko zlobe je naredila ljudem okoli sebe. Ni izbirala. Ni imela obzira do nobenega. Prav vsakega si je privoščila. Svojo zlobo je trosila samo da je imela priložnost, če pa se ji priložnost ni sama ponudila pa je ona poskrbela za to. Kolikokrat je šla nekomu v hišo z že izdelanim načrtom kako mu bo to in ono povedala, imela je pripravljen govor in kako bo nekoga pičila. Ne vem kako sem lahko bila naivna toliko časa in kako sem jo lahko prenašala. Tolika leta sem ji udovoljevala, bila na razpolago kadar se ji je dvignilo, za otroke čuvat, za stanovanje čistit, za kuhat, za prat, za vse, da je ona lahk zobe ostrila in po cele dneve spala. Pol življenja je prespala. Kadarkoli si poklical kje je kaj dela, spi. Kadarkoli si prišel na obisk, kje je kaj dela, spi. Nič od nič. Za posmehovat se drugim in poniževat druge pa je vedno bila pripravljena. Ne bom pozabila kako je zbolela, da se tudi premaknit ni mogla, niti na stranišče. Nobeden ni hotel vedeti za njo, prav nobeden jo ni hotel povohati. In spet, kot neštetokrat prej, sem bila tisti idot, ki je podturil hrbet. Zdravnika sem prosila da mi piše bolniško da sem lahko bila pri njej. Brez službe bi lahk ostala, tolk sem bila neumna. In sem bila pri njej, in po tistem še leta in leta na grbi jo imela, da bo ja ozdravela. V zahvalo imam to da širi laži o meni, da se mi posmehuje kako nimam fanta, kako nimam moža. Enkrat samkrat ko sem jaz potrebovala pomoč jo nisem dobila. Po hitrem postopku sem pač morala na operacijo, ni bilo druge izbire. Bilo je iz danes na jutri. Prosila sem jo če mi lahk prve nekaj dni ko pridem iz bolnice pomaga. Je rekla, ja ni panike. V soboto so mi napovedali odpust iz bolnice, ji sporočim in prosim da čimprej pride ker bi rada takoj po viziti šla domov. Seveda, kdo si pa želi biti v bolnici. Po operaciji je menda bilo hudo, se kar nisem zbudila iz narkoze, še una gospa ki je bila z menoj v sobi mi je potem rekla da je hodila vprašat kaj je z menoj, ker me niso pripeljali v sobo. Pa ni blo nič, na žalost sem se zbudila, ko se vsaj ne bi. Res. Se pa spomnim takrat samo enega občutka, da se nisem želela zbuditi. To je edino česar se spomnim od te operacije. No, v soboto je bila vizita in jaz vsa na trnih čakam teto, čakam k idot. In jo kar ni bilo. Potem pa sem poklicala eno sodelavko in jo prosila da me pride iskat in odpeljat domov. In je res, takoj. Sem potem od doma poklicala teto in ugotovila da ona sploh še ni šla od doma, pa je bilo že pozno popoldan. No, proti večeru se je primajala. Najprej mi razloži kolk je imela za delat, pa kako je še k svojemu bratu šla na kavo preden je šla k meni. In kako ji je on rekel da kaj ma ona meni hoditi pomagati, da ona pa ima moža in otroke in jih ne more kar tako pustiti same zaradi mene. Ona se je češ branila, da sem tudi jaz njej pomagala. Potem mi je razlagala kako se stricu zdi sumiva ta moja bolezen, češ če sem šla abortus delat sem si potem sama kriva in ne zaslužim pomoči od nobenega. Po operaciji sem itak bila na tleh, ob vseh teh strupih ki sem jih od nje dobivala pa se mi je gabilo. Tisti dan je prenočila, naslednji dan skuhala kosilo, postregla mi s svežo solato, kar je blo še najboljše. Ženska ki je celo življenje zaposlena v KC mi je za kosilo naredila solato da sem potem še 3 dni visela na stranišču, in skoraj si odprla rano od naprezanja. Ful dober res. Pomagala mi je, pa še kako. Od silne pomoči ki sem je deležna od sorodnikov in familije, mi na bruhanje gre. Danes se sprašujem kaj sem jaz naredila komu da me toliko sovražijo, da me toliko ne prenesejo. Kadarkoli je kdo potreboval klovna, kadarkoli je blo treba kje hrbet podtakniti sem jaz bila tista. Moja mati ni niti enkrat rekla hej jaz se moram oddolžiti za pomoč ki so jo prejeli moji otroci – ne, meni je nabijala slabo vest in mene zlorabila, da sem jaz vrača tisto, kar bi ona morala. In zato pa me danes ne prenese, zato se mi danes smeji in mi reče, saj ni čuden da te noben noče poglej se kakšna si, čuden da sploh imaš kakršnekoli prijatelje glede na to kakšna si. Celo življenje poslušam od njih zmerjanja in posmehovanja. Sedaj je itso od brata in sestre. S čem sem si jaz to zaslužila? Kaj sem jaz njim tako hudega prizadejala, da mi tako vračajo? A moja sestra, kateri sem edina jaz verjela in edina jaz pomagala, danes ni toliko človek da pove po pravici ,da dvigne glas takrat ko je prav, da vsaj enkrat prizna da sem naredila kaj dobrega? Ali pa nisem? Ali pa me je tudi ona zmanipulirala in je tista zgodba o spolni zlorabi res izmišljena in jaz sem bedak ki je nasedel? A je res tako da se žrtve nikoli o teh rečeh ne pogovarjajo? Zakaj se moja sestra nikoli o tem ni želela pogovoriti, zakaj ni nikoli z besedico hotela omeniti? Saj sem ji verjela in bila edina, ki je poskrbela za njo in ji pomagala. A se je ta zloraba sploh zgodila? Kako da ni nikoli niti z eno stvarjo dala vedeti da jo motijo drugi sorodniki, da jo boli. Čist vseeno ji je, in se čist imuna na ljudi, ki so po sodiščih lagali, mene pa ne prenese, jaz sem ji čudna. Tisti, ki so ji škodovali jo ne motijo, jaz pa jo, ker sem ji pomagala. A je mogoče problem v tem da sem ji verjela in pomagala? Ne razumem kaj se dogaja v glavi žrtve. Vem pa kakšni dvomi in sumi se pojavijo ko človek dozori in vidi kako so določeni ljudje dvolični in zlobni. Jaz sem za svojo sestro šla na nož, se borila zoper vseh, zato ker sem ji verjela in sem v njej videla žrtev, nisem dvomila, nisem iskala razloge da ji še bolj škodujem. Danes pa ta ista sestra pravi da sem jaz čudna in se z menoj res ne da. Odveč sem ji. Niti enkrat se ni postavila zame v nobeni situaciji ali pa da bi kdaj rekla da se kdo nepravično obnaša do mene, ali govori laži o meni. Ne. Ves čas je samo tiho in koristi priliko za svojo rit. S starši se ful dobro razume, ker ji pomagajo, čuvajo otroke, foter da žepnino otrokom, vse super. Jo ne moti da ji je do včeraj foter govoril da je kurba (ravno zaradi tiste situacije). Jaz pa jo motim. Mene so dobesedno odrinili in vse kar delajo v lastno korist, naredijo po tihem ,da ja ne bi kaj izvedela. In potem ko prvič stopijo v stik z menoj, najprej tipajo in če jaz nič ne odreagiram, me še naprej zlorabljajo. In jaz velikokrat v življenju nisem odreagirala ker nisem vedela in nisem imela pojma kaj se je dogajajo. In oni so seveda še naprej veselo delali norca iz mene. Tako kot z bratovo poroko. Vsi so bili tiho, pizde. Noben besedice ni črhnil. Nobeden se ni javil. In potem ko sem jaz poslala prva email, nisem nič omenila, me je sestra takoj naskočila, je mislila aha saj ni nič, nič ne omenja, ne pizdo, se pravi da ve in je vse cool. Lahko jo jaz zdaj naprej izkoriščam in brijem norca iz nje….
Na bruhanje mi gre od moje familije,. Na bruhanje mi gre ko pomislim v kakšni familiji sem se rodila. A obstajajo kej še bolj zlobni in ogabni ljudje? Ko bi vsaj lahko izklopila ,izbrisala spomine in odšla nekam kjer me nič in nobeden ne bi spomnil na ničesar. Ko bi se vsaj lahko izklopila. Velikokrat berem kako je nekdo poginil, umrl, zbolel za neko hudo boleznijo in si želim da bi bila na njegovem mestu. Ker moje življenje ni življenje in ni prav nič vredno. Od rojstva sem odrinjena, od rojstva sem odveč, najprej lastnim staršem nato pa vse ostalim. Od rojstva dobivam samo sovraštvo in ega sovraštva je enostavno preveč. Vse skupaj je enostavno eno veliko sranje za katerega se ne splača živeti. Bolečina ne mine. Nekaj časa je mir in potem se spet pojavi. Vedno se najde nek idiot ki ti odpre rano. Se mi zdi da ljudje prav uživajo v krvi drugih. Moji prijatelji vedo kakšna je situacija z mojo familijo pa prav vsi z veseljem sprašujejo če se kaj slišim z domačimi. Super re. Povem ti da nimam nobenih stikov ker ji hne želim imeti, ti pa mi potem ob vsaki priliki vržeš v nos : a te kliče brat, a se ti javi sestra….wtf. na bruhanje mi gre od ljudi, na bruhanje mi gre od tega sveta. Ko bi vsaj lahko umrla. Bi se končno spočila in umirila in nehala trpeti zaradi zlobe in zlobnih, brezobzirnih in lesenih ljudi.

Tigresss, hvala za odgovor.
No, te zadeve so prišle bolj do izraza, ko smo otroci zrasli. Kot otroci tega nismo videlo, smo slepo verjeli, smo občudovali te iste sorodnike in so nam bili vzor. Do odpora je prišlo potem kasneje, ko smo mi trije naredili kaj iz sebe, predvsem jaz in ko sem naenkrat dosegla stvari, o katerih drugi lahko sanjajo…

[/quote]
Zanimivo, kako se ljudje različno odzivajo na težave, zanemarjanje, čustvene zlorabe. Nekateri postanejo maščevalni, zavistni, podli, brezčutni, drugi pa bolj čuteči, empatični, odgovorni… Zdi se mi, da težke okoliščine iz človeka potegnejo njegovo bistvo. V dobrem ni težko ostati dober. A bodi dober tudi, ko ti je hudo, v tem je umetnost. Ti si očitno ohranila dobroto in poštenost, kljub vsemu poniževanju. In tu si nimaš kaj očitati. Ravnala si kot človek v pravem pomenu besede. Ponosna si lahko nase. Pomagala si jim, čeprav ti tega niso povrnili. Zanimala si se zanje, čeprav je njih brigalo zate. Veš, kakšna prednost je to? Ostati človek v pokvarjenem in nečloveškem okolju. Bodi pokončna in si dopoveduj, da si ravnala prav, pa čeprav ni nihče hvaležen. Nekdo je to znal videti. Morda tvoji pravi prijatelji, Bog, karkoli verjameš. In ni vedno kri tista, ki je tvoja. Dostikrat je sestra bolj tista, na katero te ne veže sorodstvo. Brat ti je tisti, ki je ob tebi tudi ko si na tleh, oziroma predvsem takrat. Obkrožuj se z ljudmi, ki so ti pravi bratje in sestre in tvoja bolečina bo sčasoma manjša. Potrudi se, da ne boš preveč premlevala te žalostne preteklosti, da ne bi postala zagrenjena. Saj je v redu, če občasno malo pojamraš, kakor si tule na forumu dala ven iz sebe. A ne bi bilo dobro, če bi o tem tuhtala vsak dan. Raje se prisili, da razmišljaš kaj pozitivnega. Tudi jaz včasih tako delam in res pomaga. Najprej se moraš res prisiliti k lepim mislim, nato pa se kar same razvijajo naprej. Čim večkrat to prakticiraj, pa ti bo sčasoma veliko bolje.

Res zalostna zgodba… Ni se prepozno, se vedno lahko uzivas zivljenje brez skrbi. Mogoce je ta zapis rezanje vezi… Potrebujes pa se terapije, da se se bolj odpres. Pa meditacija v naravi ti lahko pomaga. Glej, namesto, da kupujes brezvezna darila, si privosci dopuste… Ne razmisljaj vec o zlahti… ah, tudi jaz imam brezvezno zlahto. Pa sedaj zivim v tujini, nimam stika z njimi in vecinoma zlahta tezi starsem z brezveznimi vprasanji kako sem kaj in kaj delam. Sam firbec. Res pa nikoli niso nic pomagali (oziroma so moji bolj pomagali zlahti, pa nikoli ni bilo nic vredno). Zlahte si pac ne mores izbrat. To, da pa ti mama govori tako grde besede, pa je znak, da je ona nezadovoljna sama s seboj. In to zelo mocno. Ampak res ne obremenjuj se vec s tem. Zivi zivljenje, pojdi med ljudi, najdi si hobije.
Zatorej uzivaj zivljenje. 🙂