Medčloveški odnosi
Velikokrat se vprašam ali nismo ljudje zalutali, ali se nismo izgubili v nekem slepem verovanju, da bi življenje moralo biti lepo, da bi morali vsi delati to kar ljubimo, da bi nam delo moral biti hobi.
Novodobni strokovnjaki so razvili celo znanost o tem kako je pomembno, da ljubimo to kar delamo, saj bomo le tako zares srečni in uspešni. Novodobni svetovalci in agencije za zaposlovanje, številni psihologi svetujejo podjetjem kakšne ljudi in predvsem kakšne značajske lastnosti naj bi imel delavec na določenem delovnem mestu / za določen poklic. Velikokrat se mi zdi, da so ta svetovanja bolj škodljiva kot koristna, ker so dejansko prevzeta iz nekega drugega okolja v katerem ne navade, ne mentaliteta niti približno niso enake našim. Ravno tako ne moreš postaviti kriterije in potem pričakovati / upati, da se bo našel en kandidat, ki bo izpolnjeval prav vse pogoje (ob predpostavki, da so pogoji zares pravično in realno postavljeni). Ne moreš izbirati preveč, če veš da imaš na izbiro le določeno število kandidatov, določen krog ljudi, ki so takšni kot so, ki imajo mentaliteto takšno kakršno imajo. Določeni ljudje so začeli vsiljevati standarde in merila kakšen naj bi bil nekdo, ki dela v prodaji. Postavili so merila kakšen naj bi bil nekdo (mislim na osebnostne lastnosti), ki bo vodja. Postavili so merila kakšen naj bi bil nekdo, ki dela v prodajalni. itn. itn.
Se strinjam, da se po osebnostnih lastnostih razlikujemo in nas te lastnosti izstrelijo med zvezde ali pa ohranjajo na dnu. Seveda bo boljši prodajalec nekdo, ki je ves čas nasmejan, vesel, ima lepe zobe in nasmeh, je zelo urejen. Pa vendar, to še ne pomeni, da je nekdo, ki ne izstopa tako navzven, tudi dober prodajalec. Pred leti sem na lastni koži občutil kaj to pomeni v praksi. Firma je v sodelovanju s svetovalcem, psihologom, na osnovi testov (seveda nekih ameriških, ki so računalniško obdelani – princip obkroži pravilno trditev), rezultate dobesedno zlorabila, da bi se me znebila. Nekaj let sem delal na določenem delovnem mestu, vse super, da bi kar naenkrat, čez noč, ne bil več dober, celo popolno nasprotje. Čez noč nisem imel niti ene dobre osebnostne lastnosti za to delovno mesto. Iste teste sem naredil ko so me vzeli v službo in nato še kasneje, ko sem bil višek in so me se na ta način znebili brez posledic.
Ko se ozrem in vidim kaj se dogaja na področju zaposlovanja, kako se obravnava delovno silo, se vprašam: ali nismo v Sloveniji zalutali? Ali nismo v želji po čimvečjem zaslužku, v želji po nekem uspehu do nebes brez realnih pričakovanj in realnih temeljev za postavljene zahteve in pričakovanja, v želji da bi se dokazali in povzpeli nad vse druge, izgubili občutek za resničnost? Kako se lahko dogaja, da nek direktor, ki je po možnosti še brez kakršnekoli šole ali pa s kupljeno diplomo, odloča o vrednosti nekega človeka, ponižuje njegovo bistvo. Kako je lahko nek psiholog, ki je na nekem predavanju nekje izvedel za nek program, kar na enkrat merodajen za ocenjevanje osebnosti človeka in odločanje o njegovi usodi. Kako so lahko ljudje, ki na karšenkoli način odločajo o usodah ljudi, toliko brez moralnih in etičnih načel, brez odgovornosti in zavednja lastnega ravnanja?
Kdaj se bo ta norija ustavila? Kdaj se bodo ljudje v Sloveniji začeli človeško obnašati eden do drugega? Kdaj se bodo ljudje v Sloveniji začeli zavedati, da smo vsi samo ljudje in nobeden nima pravice krojiti usodo drugega, niti posegati v njegovo bistvo, njegovo usodo?
Pozdravljeni!
Se strinjam z vami gospod. V idealnem svetu bi bilo tako kot pišete, da bi bilo nam vsem naše delo hobi. Žal pa ne živimo v idealnem svetu. In četudi ljubimo svoje delo, vsako delo vsebuje tudi neprijetna opravila. No kdo se gotovo najde, ki mu je pa čisto vse všeč, samo takih je bolj malo. Ja in strinjam se z vami tudi glede raziskav na delovnem mestu, glede tega, da je potrebno biti pozoren na to iz katerega okolje se prinese določeno svetovanje, testi v naše okolje in strinjam se tudi z ostalim, kar pišete. Ne vem, kdaj se bo ta norija ustavila, res ne vem. Tako kot vi me žalosti, žalostijo me odnosi na delovnim mestih, izkoriščanja, nespoštovanje, obravnavanje zaposlenih kot da so stroji, zelo me moti to, da se je treba predalčkati, kdo je več vreden in kdo manj. Bedarije. Ampak same od sebe se stvari ne bodo spremenile. Osebno verjamem v to, da vsak od nas lahko prispeva delček k spremembi. S svojim drugačnim razmišljanjem, delovanjem, … takrat , ko začutiš, da je prišel tvoj trenutek. Da si takrat upaš in imaš voljo, da nekaj narediš v smeri vrednot, ki jih želiš. In takih trenutkov je veliko. Predvsem je pomembno, da ne obupamo in vedno znova delujemo v smer družbenega razvoja, ki si jo želimo imeti zase in za vse ostale.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka