Če nikakor ne moreš vzljubiti lastne matere
Pozdravljeni,
zanima me, če ima kdo podobno izkušnjo? Osebno mi to, da nikakor ne morem vzpostaviti pozitivnega čutenja do lastne matere, povzroča kar nekaj stisk.
Mislim, da sem jo kot majhna deklica imela zelo rada. Potem pa se je to, skozi desetletja, spremenilo v pravi odpor. Začelo se je nekje v zgodnji adolescenci. Zadnjih dvajset let sem težko v njeni bližini, ne prenesem njenega dotika. Zame je moja lastna mama človek, s katerim, če ne bi bili v sorodu, nikakor ne bi hotela imeti opravka.
Glede na to, da ni vsak dan mlajša, da se bliža 80-tim, bi rada nekako vzpostavila nek približno pozitiven odnos, dokler ne bo prepozno. Pa mi ne gre. In mislim, da to, da mi v tej smeri ne gre, vpliva tudi na ostala področja mojega življenja.
Mnenje, priporočilo? Vesela bom komentarja.
Spoštovana SevedaBo,
precej grenkobe, bolečine in žalosti ostaja, kadar mati in hči ne najdeta pravega stika, predvsem ker se kot hči ne morete opreti ali obrniti na mater, kadar jo potrebujete, pogrešate, kadar si želite pogovora, pomoči ali preprosto njene bližine, temveč nasprotno. Čutite odpor, breme, gnus, ob njej vam je težko, nevzdržno, že samo misel na srečanje z njo v vas povzroči neznosno stisko. Mati je tista, ki otroku prinese občutek varnosti, saj ga neguje v svojem naročju. Brez tega občutka je življenje precej negotovo, nestabilno, nemirno.
Ničesar konkretnega iz svojega življenja in odnosa z materjo niste zapisali, zato lahko sklepam, da je bilo v vajinem odnosu v času vašega otroštva in odraščanja veliko nerazumevanja, nezadovoljstva, nemara konfliktov, nestrinjanj, jeze idr. Nedvomno je bilo nekaj, kar vas je močno zaznamovalo (npr. zavrženost in zanemarjenost z njene strani) in vajin odnos oddaljilo, odtujilo, obremenilo. Nečesa ne morete pozabiti, nekaj ji zelo zamerite. Ni dvoma, da ste jo kot deklica imeli radi, tudi zdaj jo imate, vendar tega ne občutite tako močno kot odpor. Odpor je le ena od plasti obramb, ki ste jo skozi leta nadeli zaradi nerazrešenih tem in zamer, ki jih še gojite do matere, a se jih morda niti ne zavedate. Ta zamera do matere vas drži ujeto v sklopu negativnih občutkov, ujeto v življenju, nesvobodno, drži vas močno vezano na mater. Je kot črn oblak, ki nenehno leti nad vašim življenjem in vam vzbuja nemir, morda krivdo, slabo vest. Resnica je ta, da vaša čista ljubezen do matere ostaja nekje globoko v vas, to je naravno za vsakega od nas, vendar je ne občutite tako kot nekoč. Pravzaprav se vam ta ljubezen (želja po razumevanju z materjo) nenehno oglaša in vas kliče, da bi z materjo ponovno našli pristen stik, sproščen odnos in naklonjenost druga do druge.
Vašo iskreno namero zelo pozdravljam. Vsekakor bi bil pogovor z materjo zelo dobrodošel, a to boste presodili sami, kako to občutite, kako stabilna je še mati. Svetujem vam, da za začetek začnete svoje občutke zlivati na papir, brez cenzure. Pišite o vsem, kar čutite, občutite, zamerite, o pozitivnem, negativnem, vse, kar srce zazna in želi, da se izrazi. Skozi to čustveno prevetritev boste lahko dojeli neka spoznanja, nauke, čutili boste olajšanje, podporo, osvoboditev. Pišete lahko, kadar tako začutite, vse napisano lahko ponovno prebirate ali sproti zavržete. Kakor želite. Pomembno je, da se vaša resnica izrazi. Lahko ji tudi napišete pismo, ki ga po želji oddate ali ne oddate. Seveda se lahko poslužite tudi drugih orodij ali strokovnjakov, če vas bo kaj nagovorilo, da vam bo lažje skozi ta proces. V življenju je tako, da ravno tistega, česar nočemo narediti, kjer čutimo največji strah in odpor, ravno tja je treba iti. Namen je, da se nečesa naučite, da se okrepite. Ko boste to »snidenje z materjo«, v kakršnikoli obliki že, nekoč dali skozi, boste ugotovili, kako krivično ujeto in obremenjeno ste vse življenje živeli, kako kratek je bil ta korak, ki ste ga morali narediti in kako veliko daljavo je naredil med vama – povsem nepotrebno. In nase boste zelo ponosni, sprostili se vam bodo marsikateri strahovi, okrepili boste svojo moč, bolj boste zaupali. Pomembno je, da imate iskreno namero. Ker zdaj o tem pogosto razmišljate, je verjetno čas, da ta korak naredite. Bodite samo vi, to, kar ste, in vse v zvezi z materjo bo steklo. Premagajte ta odpor, ki je samo iluzija.
Želim vas vse dobro na vaši poti in zaupajte vase. Poslušajte sebe, zaupajte temu kar čutite in naredili boste prave stvari. Srečno.
Jaz imam podobne probleme stara sem 55 let in mama je 86 let nekako si nisva bile nikoli preveč blizu, jaz sem ji zamerila neke stvari v življenju iz mladosti in ker se tudi težko z njo sporazumem glede kakšne stvari, ker ona vztraja pri svojem in je bila non stop glavna, kar je ona rekla tako je moralo biti, me je vse življenje motilo to, težko se z njo objamem tudi gledam, da se čimmanj pogovarjam z njo. Živiva tako rekoč že 50 let skupaj in je kar naporno tako življenje, še z partnerjem se človek razide po določenem času a z mamo se pač ne moreš, če živi pri tebi. Imava pač bolj hladen odnost, ker tudi govori, da sem najslabši otrok od ostalih štirih, zato jo tudi jaz preveč ne spoštujem. Jaz te čisto razumem s tem, da mene več ne gane tak odnost.
Pozdravljene,
najprej Barbari hvala za izčrpen odgovor. Medtem se je tudi marsikaj zgodilo. In sem pravzaprav potegnila črto, tako kot Podobna. Ženske ne prenesem. In se s tem, da bi jo, ne bom več ukvarjala. Ker mi, kot je Barbara napisala, vzame preveč časa in negativno vpliva na ostala področja mojega življenja.
Res o samem odnosu nisem napisala veliko. Sem ga preigravala leta in leta. Se trudila, zamerila, bila žalostna, jezna… moja mati tega ni razumela in ne razume. Škodo dela naprej, na moji hčerki. Poskušala sem vplivat, pa se ne da, ljudje pač medsebojne odnose ustvarjamo sami. Svoj občutek varnosti, pripadnosti šele izgrajujem, na novo, pri 50-it. Pa…nikoli ni prepozno.
Danes vem, da človek, kakršna je moja mati, ne bi smel imeti otrok. Čeprav je tudi njena narava posledica odnosov, stisk iz njene preteklosti. Ni zmožna nobene empatije, zaradi ujetosti v lastno samopomilovanje, ni bila nikoli sposobna pogledati preko, v človeka nasproti. In to s starostjo ni bolje, kvečjemu slabše. Odpovedala sem se ji. Če bo sila, sicer bom poskrbela zanjo, že zato, ker bi za vsakega. Kaj več od tega pa ne bo.
Zanimiva tema. Očitno nas ni tako malo, ki podobno čutimo, oz. smo prišle do spoznanja, da imamo 50 let in se moramo ukvarjat s tem, kaj meni naša mati. Pri tem pa je ona do skrajnosti brzčutna, empatije ni, pričakovanja velika in ves čas vzbujanje občutka krivde. V podobni situaciji sem se znašla tudi sama, ko sem najbolj vesela, da je sploh ne srečam. Pravi odpor se je zgodil. 50 let (kot otrok nisem občutila problemov) sva neko igro igrali, sedaj pa se mi je vse skupaj uprlo do te mere, da mi je slabo, če moram v kontakt z njo. V odnosu do očeta je vedno igrala neko podrejeno vlogo, vlogo skrbne žene in matere, ki se ves čas razdaja za druge in to je tudi vedno poudarila, še bolj pa je bila vesela, če je to oče omenil v naši prisotnosti. Sem sicer njeno pravo nasprotje, samostojna, vedoželjna, komunikativna, vesela, rada naredim kaj za druge (tudi zanjo in očeta), vendar iz veselja, ne iz muke… in imam občutek, da se v tem njenem odnosu skriva ljubosumnje. Celo mojega moža ne more sprejeti, po 25 letih. K sreči sva midva zelo povezana in ne more med naju s svojo negativnostjo, je pa naporno to sprenevedanje. Skratka vedno bolj imam občutek, da sem utrujena od te igre in, da sem se tako zaprla in ogradila od te njene energije, da se bojim, da ni več poti nazaj, pa čeprav je to mati.