Živjo.
Star sem 21 let, počasi končujem dodiplomski študij (par izpitov še v drugem letniku, potem pa tretji & diploma, komaj čakam!)
V teh 21-ih letih sem živel za starša precej… dolgočasno življenje.
Sem tu in tam popil kako pivo, v šoli stalno prav dober ali odličen, z drogami nič problemov, nasploh nič problemov povzročal, skratka da bi imela starša razlog sramu ali da sem ovira v življenju z mano? Niti najmanj.
Parkrat sem jih dobil od mati zaradi tega ker sem predolgo ostal na igrišču, to je pa to.
Je pa problem da se oče sploh ni zavedal da obstajam, sicer smo živeli skupaj ampak od njega praktično nisem imel koristi. Na prste ene roke lahko naštejem kdaj mi je v življenju kaj pomagal ali me naučil.
Odrastel sem na vasi, z 10 let starejšim bratom ki me je v življenju res ogromno naučil in sva še zdaj v odličnih odnosih, rad ga imam, spoštujem ga in upam da bo še dolgo z mano.
Mati, deloholik je zame dala vse kar je lahko. V vseh letih šolanja mi je sama financirala šolo, aktivnosti v šoli, izven nje, še zdaj mi da tu pa tam kakšen evro za kavo ali pa bencin, čeprav ji ne bi bilo treba. Občudujem jo, zame je enkratna ženska.
Oče.. O njem mi je prav muka pisati a vendar. Živi z mano in mamo v hiši, zaničuje mati, fizičnega nasilja že od 5. leta ne pogrešam, brat se je odselil k svoji ženi (deloma tudi zaradi očeta ki ga je nagnal) mati pa vse skupaj požira, zdaj je pa poknilo. Jaz imam možnost se preseliti, ampak nočem iti stran od matere, deloma zaradi tega ker je ogromno naredila zame in deloma zaradi tega ker me je strah da pa enkrat pride dlje kot pa do fizičnega nasilja…
Skupaj sta 35 let, oče redno pijan za vikend, brata & mene je puščal doma že pri petih letih, včasih naju je zaklenil iz hiše in sva mogla pač počakati dokler ni prišel domov ali pa velikokrat tudi mati pred njim iz službe.
Ker mi je v življenju manjkala ta očetovska figura oziroma ljubezen sem jo našel v stricu, ki me je res imel rad, me je res mnogo naučil predvsem iz narave (gozd, reke, itd.), ampak se je oče spravil nanj da naj to preneha delat saj sem jaz njegov sin in ne od strica.
Vedno me zna sprovocirat, nikoli me ni vprašal če rabim kaj za šolo, kaj šele če rabim kaj za oblečt. Vedno je mama pokrila vse, čeprav ne vem kako.
Jaz sem ga vprašal za kakšen evro, pa mi je vedno rekel da dovolj zaslužim na študentskem delu.
Če sem mu rekel da rabim za obut, mu povedal ceno je zmeraj rekel da je predrago.
Da sem hotel kaj postoriti okoli hiše? Nemogoče, parkrat sem jih celo dobil ker sem delal brez njegovega nadzora.
Res, neizmerno ga sovražim, za novo leto ko je udaril mojo punco je imel srečo da mu nisem izbil vseh zob. Ne jemljem ga več za očeta, kvečjemu za osebo ki jo moram vohat/gledat kako svoje zafurano življenje in svojo jezo in stres utaplja v alkoholu in potem stresa še nad mati in mene.
Materi sem rekel naj se odseli, ali pa naredi svoje stanovanje na vrh hiše (imamo večnadstropno hišo, najvišje nadstropje je popolnoma prazno), po novem letu ji je prekipelo.
Vnukov ne spoštuje, zaničuje mene in mati vpričo njih, vse okoli sebe zaničuje, ko je pa treba pomagati ali pa mu kaj poceni porihtati, pa vse pozabi in normalno kliče okoli ljudi, ki so bili še prejšnji večer najslabši, najbolj gnili.
Jaz nevem kako se naj soočim, kako naj mu vrnem vsaj malo tega kar je on meni storil oziroma ni storil? Rad bi ga enkrat tako po bradi, da bi ga šivali…

Prosim za kakšen nasvet, dobro besedo, nekaj koristnega.

Lep večer želim vsem bralcem tega romana.

Zdravo

Forum za tako vprašanje … verjetno ni najboljša pot za iskanje odgovora. Kaj misliš?

Odgovorov bo verjetno kar nekaj:
– pomagaj mami in jo prepričaj da oddide
– odseli se sam, mama je sama odgovorna za svoje življenje
– obrni se na policijo, društva proti nasilju …
– prebutaj očeta
– kupuj mu alkohol, da bo čimpreje konec

Ne vem kaj vse še – vse te možnosti so prišle na misel meni, verjetno pride kdo še s kako bolano ‘oče je tvoja svetinja, vedno spoštuj očeta ker je naredil najboljše in je tvoj oče in vedno bo.’ Ampak hvala bogu si ti že dojel, da oče to ni in da je to pač nek gnili tip.

Najbližje mi pa vseeno je dejstvo, da mama mora poskrbeti zase. Poskrbela je zate in za brata, na nek način res.
Vendar pozabljaš, da je z vztrajanjem v takem odnosu (ko bi lahko očeta tožila, prijavila policiji in poskrbela, da z bratom ne bi nosila posledic za njeno slabo izbiro moža), pravzaprav delala veliko škodo tudi vama. Hudo je to slišati, vem. Mama je svetinja in je verjetno tudi ona naredila največ kar je lahko. Amapak resnica je, da bi lahko naredila več. Poiskala pomoč in rekla, da tudi če jaz lahko prenašam vso nasilje in žalitve, moja otroka tega ne bosta in jima ni treba.
In ne samo, da si moral kot otrok prenašati vse krivice, bolečine in žalitve ampak sedaj, ko bi jih lahko počasi začel prebolevati, se z njimi soočati in iskati prave odnose, za to ni časa. Ker moraš sedaj skrbeti za mamo, ki se še vedno ni naučila skrbeti sama zase. Še majhnemu otroku v osnovni šoli prekipi, če ga kdo stalno maltretira in se postavi zase… mama še vedno ne?

Torej predlagam, da se osamosvojiš in oddideš, hkrati pa mami pomagaš urediti strokovno pomoč, kjer ji bo morda lahko nekdo prikazal, da živi v nasilju, da si zasluži več in boljše. Morda čutiš, da je to izdaja in si name jezen, da to pišem – saj je mama vse naredila zate; ampak ker ni storila vsega, da bi te zaščitila, tudi tebi ni treba naredti vsega za njo ozirama celo življenje podrediti njeni nemoči.

Ko boš sam na varnem in lepem, boš mami prav tako še naprej lahko pomagal, jo prepričeval in ji pomagal pri selitivi in pri začetku lepega nadaljevanja, ko bo zbrala pogum, da nekaj naredi.

Vso srečo.

Žal mi je, da imaš taka starša. Hvala bogu, da si imel strica in brata, da sta ti dala lepši zgled, da nisi postal tak motenec kot sta tvoja starša.
Čimprej pojdi stran, ker sovraštvo, ki ga čutiš do očeta ni zdravo in te lahko pripelje v zapor.
Moram pa ti povedati, da tudi mati ni nič kaj prida oseba, če je dopustila, da otroka odraščata v takem okolju kot si rasel ti. Prav zanimivo je, da sinovi, ki imajo hude probleme z materjo, ne zmorejo sklanjati besede mati. POdzavest seka ven na polno. Materi nisi dolžan igrati partnerja niti je reševati iz dreka v katerega je zabredla in v katerem uživa že 35 let. Ona drugače živeti ne zna in tebe zlorablja za ščit, da se ji ni treba ukvarjati z lastno bedo.
Torej reši sebe, imel boš vse življenje dovolj dela, da boš nadoknadil manjko starševske skrbi in izkušnje normalnih odnosov.

Napisani sta ti že dve uporabni repliki, v katerih je poudarjeno, da ni ključno le, da si nekdo dovoli tako ravnanje – ni prav tudi, da odrasli, ki sobiva, ne naredi učinkovitih potez, da zaščiti otroke.

Do določenih, uporabnih spoznanj, si prišel že sam. Tudi v zavedanju, da ti je manjkala prava očetovska figura oziroma ljubezen in da je bil stric tisti, ki ti jo je izkazoval del tvojega otroštva. Dar, ki zasidra zavedanje, da niso vsi moški enaki in da lahko odločaš, kakšen boš ti sam.

Iz dela, kjer pišeš, da je oče strica nagnal, ker si se preveč navezal nanj, je jasno, da si tudi sam želi užiti spoštovanje in težko prenaša izoliranost tistih juter, ko se strezni. A glej, to je njegova pot in malo verjetnosti je po napisanem, da bo kdaj začel funkcinirati drugače. Največ, kar lahko storiš zase je, da jasno postaviš meje, kamor mu ne dovoliš vstopiti in ne kuješ povračilnih dejanj. Oče jih bo deležen brez tvojega vpletanja…

Mame ti – neglede na to, kako jo imaš rad – ne bo uspelo v popolnosti zaščititi pred njegovimi izpadi brez, da bi sesul svoje lastno življenje. Zdaj se ne more več sklicevati na to, da ‘drži družino skupaj’, da z vztrajanjem v nemogočih razmerah ohranja ‘dom’. Kaj bo zmogla storiti v smeri, da užije vsaj kolikor toliko mirno starost, brez nasilja – je v veliki meri odvisno od nje same. Od njenega zavedanja, ali je tako življenje vse, kar si lahko dovoli oz. kar lahko ima.

Si dober fant in veš, kaj je prav in kaj ne. Skušaj se čimprej osamosvojiti, ohrani stik z bratom, s katerim lahko osnujeta temelj drugače povezane, širše družinske skupnosti. Ljudi, ki se imajo radi in ki se spoštujejo med seboj.

Vso srečo ti želim.

Nasvete si dobil dobre.
Skratka – čim prej stran, ohranjaj odnose z “zdravimi” okoli sebe (brat, stric) in do minimuma zmanjšaj
stike z očetom (če zmoreš, jih prekini) , razna sanjarjenja o maščevanju so brez veze, najboljše maščevanje
je to, da se ne pustiš več maltretirati. Greš. Pozabiš. Pokoplješ.
Zdaj – kar se tiče mame …je pa križ. Ti jo idealiziraš, ampak dejansko je bila ona tista, ki bi te morala
zaščititi pred očetom, pred takim življenjem, pa te ni. In še zdaj ti v bistvu škodi – ko te vleče nazaj k
očetu, češ – “jaz bi šel, ampak kaj bo pa z mamo.”
Če imaš možnost iti stran (ali KO boš imel to možnost) lahko mamo povabiš, naj gre s tabo, naj zapusti očeta.
Če imamo vsi tukaj prav, potem tega ne bo mogla narediti, bo kup izgovorov, za lase privlečenih razlogov,
zakaj “ne more”, pa zakaj ne zdaj, pa ….
Če si noče pomagati sama, ji ti tudi ne moreš. Torej reši sebe, njej pa iz svoje varne pozicije lahko samo
nudiš občasno podporo.

Na trenutke se mi je zazdelo, da berem Cankarja.

Če bi bil ti na mestu svoje matere – bi dovolil, da se nekdo leta in leta tako grdo znaša nad tvojimi otroki?

moj stari je bil podoben.
nekega dne mi je kapnilo: če bi živela v tej hiše, bi me pobralo. ni šans. v mislih sem imela čim prej v službo, da bo to izvedljivo in mi je uspelo.
po dolgih letih gor-dol, sem se celo uprla in jim vsem za mizo rekla, da če se bodo grde besede in poniževanja nadaljevala, ne pridem več domov. ni me bilo 3 mesece. moja ljuba mati mi je tačas morila po telefonu in mi pihala na dušo o “družini, kako on to ni mislil, kako je on eksploziven, pa saj veš drugi dan je vse OK”. bilo mi je zelo težko, vezi pa nisem znala pretrgat… potem je bil en čas mir, a foter ne zna in predvsem noče iz svoje kože.

dejstvo pa je, da sem si vsa dejanja in besede jemala k srcu, zelo trpela, dosti jokala.
nekega dne mi je kapnila št.2: da je mati hujša od njega! po tihem mi je dajala potuho, v resnici pa me držala v šahu, me spodbujala, da sem v igri. raje je videla, da sem blizu nje (čeprav trpeča), kolikokrat sem ji jamrala, moledovala, videla je moje solze- no to raje kot pa da me ona izgubi. dvojna igra jo je nazadnje stala, da me je povsem izgubila. ni me domov. ne zmorem, v tistem letu se mi je zagnusila (ne več smilila). povedala sem ji, da trpim, da tako ne morem več, ona pa nikakor ni zmogla imet razumevanja za to. ne vem- po liniji, jaz sem trpela, ponotranjila, da je bilo njej to povsem normalno in ker trpi ona, trpimo lahko vsi? res, moja mati se ni zmogla postavit zame. to me je zelo bolelo, zato sem odšla. ja vem, ne morem je spremenit, niti je danes ne želim več. želela pa sem vsaj neko razumevanje mene.

tako zelo si želim za vsakega, ki prestaja podobno, da zmore oditi od doma, omejiti stike, mogoče z mamo ohrani stik po telefonu, jo kdaj obišči. to ti pravim zato, ker si pomemben ti, zgradi si svoj lajf s punco, posvečaj vso energijo sebi! ne izčrpavaj se z njimi! vesela sem, da imaš brata in strica. moja družina je zelo oklestena, tako da nimam nikogar. no, razen otrok in moža.

resno edina pot je omejitev stikov, poskusi, pa boš presenečen kako dobro to vpliva nate 🙂
srečno

Žalostna zgodba. Žalostna preteklost.

Razumem vaš bes, in predvsem negotovost zaradi tega, ker se ne morete poistovetiti z očetom – kar je v tej situaciji normalno. Opisujete situacije, ko lahko pride do izgube razsodnosti. Zelo je dobro, da ohranjate razsodnost in fokus.

Ne bom pisal podrobno, vendar vam svetujem, da na poiščete informacije na temo (so)odvisnosti v odnosih, ki vam bodo pomagale pojasniti zakaj mama vztraja z očetom. Soodvisnik namreč potrebuje destruktuktivno razmerje, da lahko živi v homeostazi. Vem, da se sliši kruto, vendar zadeva je popolnoma podzavestna in izredno težko je razbiti takšen destruktivni vzorec.

Žal ste del te soodvisnosti tudi vi. Predvsem od vaše volje in vztrajnosti (in pozitivnih bilk na katere se lahko vsaj kratkoročno uprete) je odvisno ali se boste odlepili od destruktivnega vzorca ali ne.

Vedeti pa morate še nekaj. Mama je veliki meri živela za vas in vašega brata. Tudi med vami in mamo obstaja soodvisnost. Mami lahko skušate pomagati (morda lahko gre v kakšno izmed varnih hiš), vendar je ne morete rešiti. Tudi če pokličete policijo namreč ne bo čisto nič drugače, če ona ne bo spremenila odnosa do sebe in našla pot iz soodvisnosti.

Odpovejte se ideji, da je vaša dolžnost, da rešite mamo. To ni vaša dolžnost, nikoli ni bila, in nikoli ne bo.

Je pa vaša dolžnost, da rešite sebe. Velika je verjetnost, da bo potem tudi mama lažje rešila samo sebe.

Verjetno nimate denarja za plačljivo psihoterapevtsko pomoč. Skušajte najdi kakšno brezplačno ali subvencionirano. Sicer pa šport in meditacija – to vam bo pomagalo, da boste ohranili osredotočenost na cilj.

Svetla prihodnost? Seveda! Verjamem, da vam bo uspelo.

P.S.
Prilagam še povezavo do varnih hiš in nekaterih subvencioniranih programov. Kako kvalitetni so ti programi žal ne vem.

Žal je sistem in zakonodaja takšna, da vašega očeta ne more nihče prisiliti, da bi se šel zdraviti zaradi alkoholizma ali nasilja. V kolikor pa je nasilje pravno mogoče dokazati, lahko gre v zapor. V kolikor ste bili vi priča nasilja lahko nasilje prijavite tudi vi, policija in CSD morajo ukrepati. Vendar v kolikor vaša mama ne bo potrdila vaših navedb, bo oče hitro na prostosti.

VARNE HIŠE, ZAVETIŠČA, ZATOČIŠČA IN MATERINSKI DOMOVI TER DRUGI PROGRAMI ZA PREPREČEVANJE NASILJA[/url]

Lahko ga prijavi na policijo, vendar lahko se zgodi, da bo mati, ko bo prišla policija, vsako nasilje zanikala, kajti vprašanje je, ali si res “želi” znebiti se moža. Saj vemo, kako delujejo taki destruktivno odnosi. Vsekakor se naj najprej pogovori z mamo ali je pripravljena na kaj takega.