odnos z mamo
Pozdravljeni.
Ne vem kako naj čim bolj jasno in na kratko opišem svojo situacijo… zato bom skušala nanizati čim več dejstev.
Stara sem 31 let in imam že svojo družino, 2 otroka. Imam težave z mamo, s katero sva večinoma na bojni nogi, saj se vedno takoj skregava. Zadnjič smo se videli za Božič in sicer pri stari mami. Takrat je moja mami prinesla tudi darila za moja otroka… in sicer za hčero staro 4 leta zelo majhno (za2 leti) obleko iz kika, za mlajšo hči pa igračko dojenčka iz kika in neke balerinke nogavičke za starost 1 mesec, pa je bila hči stara 4 mesece. Starejša hči ima težave s kožo (od raznih barvil, e-jev dobi izpuščaje) in ji je prinesla neke piškote iz kika (nič kaj zdrave…).
Bila sem tiho…ampak ko je velika hći doma probala obleko in ji ni bila prav sem mami rekla, da ji ni prav in ona mi je odgovorila: “ja, bo pa za tamalo, prišparaj, večjih številk niso imeli”. No in takrat mi je počil film. Rekla sem ji, da če bi kupila obleko v normalni otroški trgovini bi lahko kupila pravo številko in da naj ne kupuje daril samo zato da nekaj kupi (pa seveda čim bolj poceni!). Dodala sem, da dobr da si je lahko kupila psa (500e). No in ona mi je nazaj povedala, da sem bolan materialist in da me ima dost. Od takrat nisva imeli stikov.
Potem sem imela rojstni dan in se ni spomnila oziroma se je s zamudo, napisala mi je samo “vse najboljše”. Tako je bilo tudi celo življenje…vse s zamudo, sploh darila, plačevanje položnic za šolo ipd.
Enako sem ji tudi jaz voščila za rojstni dan, pravočasno, , dodala sem mms slike hčere stare 8mesecov, ki je 4m ni videla. Odgovorila mi je samo s “tenks”. To mi ni dalo miru… ni mi jasno kako ji je lahko vseeno za vnuke (in zame). Po tednu dni sem ji napisala ali ne bo nič komentirala kako je punčka zrasla. In mi je odpisala, da me ima dovolj, da z mano noče imeti več opravka, da kar koli reče je itak narobe in da je utrujena od mene. Ta njena izjava me je šokirala, razžalostila, res potrla…in razjezila. Kljub vsemu sem se potrudila in nazaj napisala, da če se kuja zaradi novega leta, da bi se lahko že nehala, da bi se tudi jaz lahko, pa se ne tako dolgo. Odgovorila ni.
Stvar je v tem, da me zadnje čase boli želodec, očitno se podzavestno zelo sekiram, da me je tako odpisala. Da pa bo malo bolj jasno, moram opisati še malo najine zgodovine.
Zanosila je pri 18h, z mojim očetom sta šla narazen, po rojstvu je spoznala drugega in se poročila. Z očetom mi ni pustila stikov, dejansko ji je šlo samo za preživnino. Obnašala se je res grdo, nikoli mi ni nič povedala o njem, kaj se je zgodilo. Preživnino je vedno zapravila zase, za cigarete, ona ali očim. Spomnim se kako je pred maturantskim plesom klicala k njemu domov in se na ženo drla, da ni poslal preživnine, pa sta jo z očimom že zapravila.
Znala je grozit…na primer če nisem psopravila spodnjih hlač v kopalnici mi je grozila, da jih bo prinesla v šolo in jih pokazala vsem in podobno. V 4 razredu sem bila edina brez spričevala, ker ni plačala položnic. Ne vem koliko sem bila stara, a nikoli pozabila, z otroki smo se zunaj igrali in ona pride in mi pred vsemi reče “kako imaš ti komate noge”. Stara mama mi je kupila pajkice za katere mi je mami rekla, da mi ne pašejo in jih je nosila ona. Stari mami sem pospravljala in dobivala kot otrok žepnino. Mami me je večkerat prosila za denar, na primer da je očimu kupila rojstnodvevno darilo, denarja nikoli nisem dobila nazaj. Ne spomnim se, da bi me kadarkoli objela in mi rekla, da me ima rada. Navzven deluje faca, zabavna…ampak nikoli nisem čutila njene ljubezni…ki sem jo toliko bolj potrebovala, zlasti ker pravi oče ni želel stikov z mano (le kaj mu je naredila..). Celo življenje sem psolušala, da ne bom imela kdaj za fanta “taspodnega”. No in ona je šla z očimom narazen…10 let je bila z drugim partnerjem (katerega sem sprejela), nato pa je šla še z njim narazen in ima sedaj nekoga, ki je iz bivše YU, niti slovensko ne govori. Spoznala ga je preko interneta in se je iz tujine preselil v Slovenijo k njej. Baje sta tudi poročena. Mislim, da je name jezna tudi zato, ker ga nisem sprejela (pa je pred njim imela že nekoga)… dejansko je njega dala pred mene in svoje vnuke…
Skratka, najina zgodovina je burna. Ko sem rodila 8 mesecev nazaj in sva bili še v normalnem odnosu je prišla takoj ko sem prišla iz porodnišnice na kavo gledat otroka. Kljub temu, da sem rodila s carskim rezom ni vprašala ali kaj rabim, nič ni pomagala, nič ponudila…
Skratka…sedaj sem pa jaz tista slaba in ona je mene odpisala…po vsem kar sem ji jaz v življenju oprostila. 2 leti nazaj sem jo npr po telefonu klicala, če me pelje v bolnico, da imam sum na pljučno embolijo…ona pa meni, da se ji res ne da, da je skoraj že doma… Ok, bila sem zdrava, ampak vseeno je bil sum na resno zdravstveno stanje…
Za 30 rojstni dan mi je na primer prinesla masažno blazino (ki jo je dobila zastonj) in potem me je še klicala a je fajn blazina ,…pa ve, da imam masažni stol. Kljub vsemu sem se delala da sem vesela in je blazina ok, da jo “kao ne bi prizadela”… Ampak ne morem pa iz sebe in se delati, da je ona super mama in sprejeti njenega novega partnerja kot da mi je ne vem kako blizu pa jih vabiti na kavo, kosilo…to bi prišla, a se z vnuki ne bi čisto nič ukvarjala… meni pa bi po vsej verjetnosti razlagala traparije, koliko se je zredila, kako mora shujšat… resne debate je pa ne zanimajo.
kljub vsemu pa je mama ena sama in mi je hudo. NE VEM KAJ NAJ NAREDIM.
– se sprijaznim in spoštujem njeno željo ter jo pustim pri miru – ampak za vedno, saj jo 8mesečna hši sploh ne pozna, ker jo je 3krat videla (na obisk je prišla smao enkrat).,, če je sedaj ni ob nas, je ni treba nikoli…
– naj naredim še enkrat prvi korak in priznam svojo napako, da se grdo obnašam do nje (čeprav ne morem preko sebe in ji to reči, saj tudi ona ni popolna…)
Rada pa bi stvar zaključila, tako ali drugače. Odgovor da naj se pogovoriva ni mogoč,
ker ona tega ni sposobna. Dejansko tega ni sposobna. Pri 17h letih sem se počutila
zelo osamljeno, z očetom sva se uspela videti in nato ni želel več stika…doma je bilo
kot je bilo…in sem pojedla tablete. O tem nikoli nismo govorili…kot da se ni zgodilo.
Samo primer, kako ji je vseeno. Aja, navzven pri drugih me je pa vedno hvalila,
čeprav o meni ni vedela skoraj ničesar (ne ve kateri magisterij imam narejen npr in podobno).
Spoštovani, sezgodi!
Iz vašega pisma je čutiti zelo veliko bolečine, žalosti in občutkov zavrnjenosti, odrinjenosti ter posledično jeze, ki ste jih doživljali in jih še doživljate v vaših odnosih z mamo. Predstavljam si, da vas mora vse to res zelo boleti, saj ste opisali krute izkušnje in doživljanja, ob katerih ste ostajali in še ostajate sami in nerazumljeni.
Ob svojem materinstvu ste še bolj začutili neizpolnjeno hrepenenje po brezpogojni sprejetosti s strani staršev, zlasti še maminega sprejemanja in razumevanja. Zelo hrepenite po tem, da bi mama tudi v resnici zmogla postati mama, torej oseba, ki čuti in doživlja ne le svoje stiske, razočaranja in jezo, pač pa zmore začutiti in zdržati tudi hčerino (vašo) jezo, razočaranja in bolečine. Vse to se preigrava v sedanjih odnosih med vama. Očitno je mama tu v svoji neizpolnjenosti in svojih stiskah tako razbolena, da še zdaleč ne zmore ločiti in razmejiti svojega doživljanja od doživljanja hčere, pač pa v tem odnosu preigrava neke svoje nerešene stvari (jezo, prizadetost, užaljenost, zamere…), verjetno iz njenega odnosa s svojimi starši. To je sicer ne opravičuje, vendar je to na žalost, vendar očitno, njen maksimalni domet. Vse to pa za vas kot hčerko zagotovo ni bilo in ne more biti dovolj, ne da bi ob tem doživljali celo paleto izredno bolečih in težkih občutij, v katerih ste ostali ujeti in sami.
Zato bi bilo za dokončanje te zgodbe potrebno, da bi sami pri sebi (vendar ne sama, priporočam vam, da si dovolite poiskati oporo najbližjega relacijskega družinskega terapevta) zmogli predelati vse te travme in priti v stik s sabo in svojimi doživljanji ob situacijah, ki so se vam dogajale. Nekatere ste opisali in bi bilo dobro iti korak za korakom v vsako od njih…Vse to je proces, na dolgi rok, pomembno si bo dovoliti začeti čutiti vsa občutja, najti nove načine izražanja le-teh, priti v stik z jezo, izjokati bolečine in solze, pogrešanja in hrepenenja, ko bi vam v resnici pripadalo dobiti mnogo več…
Mame vam skoraj zanesljivo ne bo uspelo« prebuditi od mrtvih«, kajti le ona se lahko odloči in odpre svoje srce in si dovoli priti v stik z marsičem (svojim, gotovo tudi zelo bolečim), šele nato bi potencialno lahko morda prišla korak dlje…Torej če bi se sama odločila delati na sebi…, kar pa ne kaže, da bi bila pripravljena. Zato vam ostaja delo na sebi, tam pa lahko veliko storite s sočutjem do sebe in sprejemanjem in spreminjanjem svojih odzivov… Tudi, če bi to pomenilo imeti še manj stikov z mamo, da bi se zaščitili pred novimi razočaranji… Vendar pa bo zaradi vaših otrok pomembno, da bi si vi dovolili to predelati, saj sicer hčerki lahko doživljata popolnoma enaka razočaranja, občutke čustvene neslišanosti, čustvene osamljenosti, sramu in podobnih bolečih občutij, ki so vam še predobro poznana…
Kar vi lahko storite, je torej, da zmorete poskrbeti zase in za hčerki, da v takšnih bolečih situacijah zmorete stvari uvideti tudi še drugače, da si dovolite čutiti, kar čutite in prepoznavati čustva in govoriti o njih, najti nove načine kako sprostiti ujeta čustva, ki vas (še) vedno znova potiskajo v začarane kroge konfliktov – jeze in bolečih razočaranj…. ter ob tem prepoznavati, razmejevati in ubesediti kaj pa doživljata hčerki ( razočaranje, jezo, žalost, občutek nepomembnosti…. -ko npr. dobita od babice premajhno obleko).
Še veliko je stvari… Ne morem vsega opisovati, potrebovala pa bi tudi vaše odzive in doživljanja… Vse dobro vam želim.
Pozdravljeni,
vaš odgovor sem si večkrat prebrala in končno odpisujem. Srčno Vam hvala za napisano, za vaše besede, znanje, čas …
Do sedaj sem spoznala, da mi mame kot ste napisala ne bo uspelo« prebuditi od mrtvih«. Od pisanja sem jo povabila na rojstni dan starejše hčere, na krst mlajše – prišla je, odšla …seveda ni bila ne ljubeča, ne pozorna do mene in otrok. Na rojstnem dnevu je bolj ali manj jedla in govorila vedno enake stvari, na krstu (drugi dan) pa se je grdo držala, ker sem se premalo posvetila njenemu partnerju na rojstnem dnevu. Od 4.6 ni ne duha ne sluha o njej – čeprav se sprašujem ali je to moja ali njena krivda, roko na srce – tudi jaz je nisem poklicala. Od takrat do danes tudi jaz nisem naredila nič za najin odnos (razen dveh povabil na kosilo zaradi praznovanj, kjer me je s svojim odnosom razočarala).
Zapisali ste:” Vendar pa bo zaradi vaših otrok pomembno, da bi si vi dovolili to predelati, saj sicer hčerki lahko doživljata popolnoma enaka razočaranja, občutke čustvene neslišanosti, čustvene osamljenosti, sramu in podobnih bolečih občutij, ki so vam še predobro poznana…”. Prosila bi Vas, da malo bolje razložite ta odstavek. Namreč, menim da sem dobra mama – pozorna, ljubeča, hčerine potrebe dajem pred svoje… Kako bi se onidve lahko tako počutili, če naredim zanje, za to da bi se čutile varno, ljubljeno, sprejeto, VSE?
Napisali ste še da ima mama verjetno neke svoje nerešene stvari (jezo, prizadetost, užaljenost, zamere…), verjetno iz njenega odnosa s svojimi starši. Tukaj pa se mi postavlja še eno vprašanje – namreč, njena mama je zame popolna babica. Res da ima napake, je stroga, ne zna izražati čustev kot ji sedaj mi mladi, vrednota ji je delo in vodilo da se dobro blago ne hvali samo itd, skratka je pa “normalna”, kar moja mami, njena hčer ni. Težko si lahko zamislim, da jo je mama /babica) naredila tako kot je, glede na to, da ji je dala vse – živela je pod njeno streho, skrbela zame ko sem se rodila in do danes itd. Skratka, moja mami je imela vsaj skozi moje oči bistveno boljšo družino kot jo imam sama, čeprav ni bilo popolno. Težko si predstavljam, da je ranjena – vidi le sebe, svoje potrebe, dejansko ji za nič ni mar, samo jemlje in nič ne daje …
Če zaključim se ob misli nanjo v meni prepleta jeza, razočaranje do nje in hkrati se mi smili, če pomislim, da bi prekinila stik z njo (čeprav ga praktično sploh nimava).
A sem zakomplicirala?
V petek ima mlajša hči rojstni dan. V meni je bilo vse mirno, dva meseca nisem pomislila na mami. Sedaj pa ob praznovanju oziroma mislih na praznovanje spet razmišljam..povabiti ali ne…če ne imam slabo vest, če ja že čutim jezo, ker vem kako se bo obnašala… Če ne se mi smili, češ da bi blo res lepo, da bi jo…
kljub temu ona v 7h letih mene ni nikoli, niti na kosilo…
sem čudna?
Vse dobro in hvala za odgovor še enkrat!
Spoštovani sezgodi!
Niste čudni. Navadili ste se, da morate živeti brez mame (in zlasti brez njenega razumevanja) in to v resnici zdaj kot odrasli tudi zmorete. Ste funkcionalni, samostojni. Le nekje globoko v vas je bolečina in žalost, hrepenenje, verjetno tudi jeza in zamera do njenega ravnanja. V tistih malo stikih, ki jih imata, si želite, da bi mama le zmogla pokazati kanček več od zgolj svojih potreb in kakor njej ustreza, vendar ste vedno znova razočarani. Čutiti je kot da mama od vas, torej od svoje hčerke pričakuje (zlasti v čustvenem smislu) materinsko držo in sama ostaja v otroški, neodrasli vlogi, ko čaka, da bi kdo razumel njo in »poskrbel« zanjo. Kot bi bili vlogi mame in hčerke zamenjani. Mama očitno zmore dati samo to, kar vam daje. To je njen maksimum. Vam pa ostaja bolečina, ki jo bo potrebno »izžalovati«.
Medtem ko nimata stikov se vam pojavi na eni strani občutek, da je v svojem odraslem življenju niti ne potrebujete in da povsem zmorete živeti brez nje. Potem pa, ko mine nekaj časa, še posebej pa ob svojih otrocih in praznovanjih, ko naj bi bila tradicionalno širša družina zbrana skupaj, pa začutite občutke krivde in verjetno tudi pogrešanja njene bližine. Vse to je normalno in vi sami boste sčasoma ugotovili koliko njene prisotnosti vam je v redu in koliko že odveč oz. vam ustvarja občutke jeze, prizadetosti, bolečine. In boste temu prilagodili stike. Morda boste sčasoma o tem lahko tudi spregovorili, zelo pomembno je na kakšen način.
Čutiti je kot bi bila mama užaljena, kot bi vam zamerila, da je ne kličete in ne prosite, da pride. Čigav problem je užaljenost? Vaš ali njen? Odgovor je vedno – od tistega, ki se užali. In od užaljenega se tudi pričakuje, da odraslo in odgovorno poskrbi za svojo užaljenost ter se »odžali«, pove kaj mu ni ok in znova poišče stik ter da zmore nekaj pri sebi predelati in»stopiti čez vse to«. Ker pa takšnega odraslega ravnanja taka oseba ponavadi ne stori, skuša prevaliti odgovornost na drugega in mu z odigravanjem »žrtve« in tišino (ki je oblika psihičnega nasilja) ali z očitki sporoča, da naj bi drugi naredil kak korak k rešitvi zoprne situacije. Ta druga oseba, zlasti če gre za odnos otrok- starš, pa običajno začuti občutke krivde in nekako ne prenese te zamere (tišine ali očitkov) ter naposled stopi v akcijo in naredi korake k ponovni vzpostavitvi stikov ter se začne truditi, da bi tej osebi ustregla. Izgubi sebe. Tu nastane cel zaplet podreditve psihičnemu izsiljevanju, manipulacijam- vse iz strahu, da ne ostaneš sam.
Sprašujete kako to, da vam naročam, da bi bilo dobro priti v stik s tem, kar se vam dogaja ob mami, da se to vzdušje ne bi nezavedno prenašalo dalje na vaše otroke. Prepričana sem, da ste dobra mama, ki ima rada svoje otroke in ste zanje pripravljeni narediti veliko, verjetno še preveč -kako to razumeva, kaj vse to pomeni in kako se kaže v konkretnosti, bi bilo treba pogledati podrobneje. Ni dobro otrokom »dati vse«. Tudi za tem se kaže veliko pasti. Otrok potrebuje tudi omejitve – meje, ko marsičesa ne dobi -potrebuje pa razumevanje njegovih občutij ob tem. Potrebuje odlog zadovoljitve potrebe, ko mora počakati in zdržati s tem, da bo dobil kasneje. Ko se mora tudi potruditi in vložiti napor…
Opažam, da dokler pri sebi ne razmejimo in ne prepoznamo oz. ne ozavestimo svoje ranjenosti, dokler ne prepoznamo svojih občutij in doživljanj, dokler nismo pripravljeni nekih stvari pogledati še z drugih zornih kotov in spremeniti mišljenja, dokler ne poskrbimo zase na nove, odrasle načine, nehote in nevede vsi prenašamo neke nezavedne vzorce ljudem ob nas. Hudo je, če so to otroci, saj nimajo nobene izbire. Čeprav nočemo nič slabega in smo celo prepričani, da delamo dobro in najboljše, se pogosto izkaže, da je za vsem tem še marsikaj neozaveščenega. In da tisto, kar jaz mislim, da je dobro in prav (zame), za drugega običajno ni tako. V vsakem družinskem sistemu se prepleta in izraža mnogo odnosov, doživljanj, razmišljanj, čutenj, načinov ravnanja. In vse, s čimer odrasli niso v stiku, se prenaša na druge člane, kot že rečeno predvsem na otroke, ki še niso opremljeni za rokovanje z vsem tem.
Verjamem, da vam babica veliko pomeni in da je odigrala pomembno vlogo v vašem življenju. Težko si predstavljate kako bi lahko oseba, ki jo imate radi, povzročila kaj bolečega komu drugemu, zlasti svojemu otroku. Žal pa je tako, da se kot ljudje ne moremo izogniti, da s svojo izbiro ne povzročamo bolečine drugim. Bistveno pa je, da dokler ne ločimo in ne ubesedimo svojih in otrokovih čustev in doživljanj, dokler ne razmejimo odgovornosti in ne začnemo zavestno ravnati odgovorno in odraslo, dokler ne »poskrbimo zase« in v resnici čustveno ne odrastemo, nehote delamo škodo otrokom.
Verjamem, da je tole malo težko razumeti, ker bi bilo potrebno razložiti in pregledati, prečutiti in preveriti še precej stvari, vendar je to takole nemogoče. Nakazala sem le kratek vpogled v kompleksnost naših odnosov in barvitost vsega tega doživljanja, ko vzamemo svoje življenje v svoje roke.
Vse dobro vam želim.