Pozdravljeni,
prosim za vaše mnenje, nasvet, tudi besede streznitve. Sem v situaciji, ko sem resnično zmedena, zavedam pa se, da sem v večini sama kriva za to. Pred približno letom in pol sva se z možem na mojo pobudo razšla, on se je odselil, za sina sva se dogovorila, da bo imel stike po sprotnem dogovoru, redno mi je nakazoval tudi preživnino, čeprav se uradno do danes še nisva ločila. Razhod sem želela, ker je bil mož hladen, ciničen, brez volje, ni se znal pogovarjati, nikamor se mu ni dalo, kot bi bil brez energije, jaz pa sem hotela več, več dogajanja, več pogovorov, boljši občutek tistega pravega partnerstva, povezanosti, strasti in bližine.
V tem času sem se zapletla z novim moškim, tudi ločenim, ki ima dva otroka, tudi moj sin ga je že spoznal, saj smo bili že nekajkrat skupaj, lepo se razume tudi z njegovima otrokoma. V tem razmerju sem bila najprej srečna, zadovoljna, zadnje čase pa se mi zdi kot, da je partner pokazal pravi obraz. Ves čas me nadzoruje, hoče me ob sebi, pričakuje, da bom vse postorila sama (v stanovanju), da on ni copata, ko mu kaj ni prav in se skregava, začne uporabljati neprijazne besede, trma se, če nisem za spolnost, mi očita, da ga zavračam, ves čas mi očita, da se trudi zame in jaz tega ne cenim, mojega dela in truda zanj pa ne vidi. Nikakor ne sprejme določenih dobronamernih kritik, s tem, da ne kritiziram njega kot osebe ampak njegova določena ravnanja, odzive, ker se mi pri teh letih ne zdi sprejemljivo, da se trma, ko mu ni kaj prav, da uporablja grde besede v prepiru, ves čas pričakuje, da ga bom samo hvalila. Oba sva blizu 40.
Prejšnji partner, v bistvu še vedno mož, v tem času ni imel in nima druge ženske, želi si pogovor z mano in celo ponovno poskusiti oziroma rešiti zakon. Ob tem sem ugotovila, da pogrešam prejšnjega partnerja, ob njem sem bila kjub vsemu bolj sproščena, umirjena, v nič me ni silil, ni se trmal. Pred dvemi meseci smo šli mi trije skupaj na kosilo, peljala sva sina po predstavi v vrtcu in bila sem tako zelo sproščena, začutila sem tisto družinsko vzdušje kot včasih, ko smo bili skupaj. In priznam sedaj sem zmedena, ne vem kaj narediti, skrbi me kako bo sin odreagiral, če se vrnem nazaj k možu, skrbi me kako bo okolica in starši… ne vem, zmedo imam v glavi, potrebujem vaš nasvet, streznitev, ostrino, karkoli… in že vnaprej hvala.

Spoštovani, Angellina!

Opisujete svoje občutke zmedenosti, ko ste pred časom odšli od moža, si našli novega partnerja in bili sprva navdušeni nad njim, sčasoma pa ste začeli tudi ob njem doživljati nezadovoljstvo in razočaranja, nerazumevanja in celo psihične pritiske. Ob njegovi prizadetosti in užaljenosti (trmi) ter jezi (očitki) in besu (neprijazne, grde besede – kar je tudi psihično nasilje) ne doživljate, da bi vam bil pripravljen priti naproti, pač pa se doživljate kot bi bili vedno bolj nadzorovani ( s čim vam to da?) in za vsa gospodinjska opravila sami, pritiske pa doživljate tudi ob zavračanju spolnosti in ko se z nečim ne strinjate. Vprašanje je kako je ob tem vam in kaj s temi vašimi občutki (morda jezo, strahom, razočaranjem, nasprotovanjem….) naredite? Na kakšen način to izrazite (odigravate z vedenjem ali ubesedite) ali ne (prikrijete, potlačite)? Kaj naredi on? Mu lahko o tem kako je vam poveste, se lahko kaj pogovorita? Doživljate, da vas sliši, upošteva ali ne? Se je oz. se bi zdaj, morda s pomočjo relacijske družinske terapije to dalo z možem? Bi bili pripravljeni hoditi, bi bil za to on?

Sedanjega partnerja doživljate verjetno kot bolj zahtevnega, ki ve kaj hoče zase in se vam zdi, kot da bi mu v vsem morali ustreči. Morda postajate jezni in/ali prestrašeni in ponovno doživljate kot da vaša doživljanja in občutja ne bi bila pomembna za vašega moškega, kajti tudi ob tem partnerju se vam (po končani zaljubljenosti) spet pojavljajo podobni občutki čustvene neslišanosti in nesprejetosti, ki so vam že poznani iz obdobja z možem, pa tudi že iz vaših primarnih odnosov.

Pomembno bi bilo odkriti od česa ste (takrat pri možu in zdaj ob drugem partnerju) odšli oz. bi želeli oditi (pobegniti?) in kako vam je bilo ob tem ter koliko ste morda s temi vašimi občutji pripravljeni priti v stik in jih raziskati zdaj. Ta občutja namreč govorijo predvsem o vas in o vaših doživljanjih. In so vam na nek način poznana že dolgo, že davno pred vašimi partnerskimi in zakonskimi odnosi in imajo še neko drugo podlago. Tukaj in sedaj se samo prebujajo, ponavljajo…

Ko ste v stikih z možem ponovno odkrili,da vam je nekaj privlačno (kaj?) in da se počutite bolj varni in morda bolj sprejeti, in ko je on pokazal pripravljenost, da bi vas kljub vsemu želel nazaj, se je pri vas pojavil verjetno nek strah, sram… Bi mogoče težko priznali, da ste se morda prenaglili, zmotili, se premislili? Da tudi sedaj tistega, kar ste iskali, še niste našli? Pa si še vedno želite najti in bi radi, da bi moški, s katerim boste, bil tudi pripravljen nekaj spreminjati (vsak pri sebi in v skupnem odnosu?). Zakaj je tako pomembno kaj si bodo mislili drugi? Ali ni najbolj pomembno kaj doživljate vi? Mož? Otrok? Se da o tem začeti pogovarjati in odkrivati kaj vse je pod tem… ?

Ne vem kaj je prav za vas in kaj boste storili. Ali boste ostali s partnerjem, z možem, z nobenim od teh dveh ali z nekom tretjim? Skoraj zagotovo je le, da če ne boste pri sebi nečesa sprevideli in spremenili, in če tega ne bo pripravljen storiti tudi drugi partner, se bodo stvari samo nadaljevale in stopnjevale… Na vašem mestu bi si poiskala relacijsko družinsko terapijo, morda najprej zase, nato pa obvezno skupaj z moškim, s katerim bi gradila ali ponovno vzpostavila zvezo.

Vse dobro vam želim. In kar pogumno. Vsi smo na poti rasti in odprtost za prepoznavanje in nato počasi tudi spreminjanje je bistvena.