Pozdravljeni!

Hvala, kr Vam lahko zaupam svojo zgodbo ob neizmerni bolečini, ki jo čutim ter trpljenju doma.

Po smrti očeta pred nekaj leti je mati dobila novega partnerja. Sprva je šlo, kr nisem živel doma, ampak v Ljubljani. Potem sem pa izgubil službo. Vrnil sem se domov. Tako, da v naši hiši živimo jz, mati ter on materin partner.

To je tud moja hiša (moja ter od matere), ne njegova, ampak imam občutek, da me hoče pregnat z lastnega doma ter se polastit hiše. Mislim, da me ne mara, niti jz ne njega. On je primitivec, z njim se ne moreš nič pogovorit. Če se mu upreš znori, tud če rećeš, da mi take ne boš govoru znori, da mi je dal mal miru sm se enkrat stepu z njim, da se ne spravlja tolk direkt name. Jz si še z sobe ne upam it, kr me je strah, da me bo verbalno napadel z njegovimi strupenimi pripombami. On skos govori slabo materi o men, jz pa nism tak, da bi o drugih slabo govoril.

Dela take stvari, ki me razjezijo, kot enkrat je vrgel stran moje copate, ki so bili še dobri. Mislim, kak je to bolan človek. Nisem se spustil v konflikt spet z njim, kr mi škoduje to. Poln je jeze, agresije, ko je mati doma se čisto drugače obnaša do mene, kot potem, ko je ni. Pol treska z vrati,.. hod okol,… če grem jz v kuhno on kot vlak vstopi not. Jz ne morem več tega prenašat, cele dneve sm od doma ter bežim od njega, sem še napol brezdomec, službe ne dobim, da bi se odselil. Vedno slabše je. Kot, da še to ni vse,… je še pa hujše.

Domača regija ni vredu, moj sosed je eden izmed največjih kriminalcev v vasi, vsi so povezani z kriminalov, zločini. To so bili tud res okrutni zločini, ki so jih povzročali ti ljudje. Zelo,… In ta ima hišo, brez da bi kaj legitimnega delal spoh kdaj,… In kot da še ni vse tako zelo hudo kot je,… ta kriminalec ter materin fant sta “prijatelja”, ta kriminalec skos hod v moj dom, v mojo hišo, človek, ki je totalna baraba, prasec. Počutim se zelo nervozno, grozno, ko je on člvek notr. Mislim, da ima negativen vpliv na celo hišo. No z materjo sploh ne govorim že vec mesecev. Večkrat sm ji ostro tud grdo povedal, kaka candra je postala, da barabe spušča v moj dom, da se druži z njimi, da ima takega prasca– najverjetneje psihopata za fanta ter sm ji rekel, da se ne bom pogovarjal več z njo, dokler bodo te barabe v moji hiši, ki smo jo zgradila z mojim očetom, ko je bil še živ.

Včasih sm lahko še vsaj spal v zasilni sobi spodaj, sedaj pa niti to ne več, alergičen sm na tega človeka, niti slišat ga ne morem več, kak se …. (jezi, besni) nonstop, kak je poln sovraštva, jeze. Vedno bolj postajam jezn nanj ter vedno slabše je moje duševno zdravje, ta človek je čisto uničil mojo dragoceno dušo.

Jz sm čist na koncu. Nevem več kako naj bežim, bila sta par dni na dopustu, je bil balzam, sedaj pa je spet tle. On je skor skos v hiši, zjutraj, zvečer, nič nima hobijev,.. jz ga ne morem niti slišat več, kr se mi začne mešat, ko ga slišim barabo. Kako zavidam ljudem, ki imajo napol urejen dom, da lahko nekak živijo, tud pijance zavidam, sam ne pa taga človeka, ki hoče vse naredit, da me spravi vn z lastnega doma ter me uniči ter prežene z lastne lepe hiše vn. No hvala, kr ste postlušal zgodbo. Najbrž se mi bo zmešalo kmalu, al pa bom nekak umrlu, njega več ne morem niti videt, raje sm nevem kje.

Lp

Spoštovani Težko!

Res si skoraj ne morem predstavljati kakšne hude stiske doživljate v vaši domači hiši in kako težko vam mora biti ob tem. Situacija, kakršno opisujete, je kruta. Ob vam nesprejemljivih ljudeh v hiši, ki je tudi vaša (upam, da je v resnici tudi napisana na vas v zemljiški knjigi – preverite??) doživljate psihične pritiske, jezo in bes, čutite strah in občutek ogroženosti oz. potrebo po umiku, v resnici pa si želite samo svoj košček miru, ki vam pripada.

Počutite se kot bi bili čisto nemočni in popolnoma prezrti v vaših potrebah. Z mamo in njenim partnerjem doživljate, da se ne morete pogovarjati. Gotovo tudi način, na kakršnega sami pristopate, torej da v jezi in obrambi oz. napadu tudi sami uporabljate grobe besede oz. celo fizični obračun, ni pravi in da konflikte s tem samo še poglabljate. Verjamem, da čutite, da se vam dogaja krivica. Predstavljam si, da je težava tudi v tem, da verjetno hiša ni razdeljena na pol in bi imeli npr. možnost svojega nadstropja in svojega vhoda, svoje kuhinje in kopalnice in drugih prostorov, koder drugi ne bi imeli dostopa oz. ključa, mama pa enako v svojem delu. Tudi, če bi bilo v resnici vse to fizično ločeno, je vprašanje koliko bi vas vseeno motil hrup in obiski oseb, ki jih ne prenesete? Mama pa ima v resnici v svojem delu hiše (??? kje to je) pravico živeti kakor želi sama in sprejemati ljudi, ki jih želi ona. Seveda je enako z vami. Vendar je tu verjetno problem skupno gospodinjstvo in fizična združenost prostorov ter še marsikaj. Zato bi bilo potrebno najprej dobro razmisliti koliko energije bi bili sploh pripravljeni vlagati v to in kako bi se to sploh dalo urediti in če je to tudi drugim pomembno (sicer bodo počeli enake stvari naprej – kar domnevam da bodo!!), kaj pa bi pomenilo vam poskrbeti za svoj lasten mir in svoje lastno, samostojno življenje?! Je morda možnost, da prodate ali oddate v najem svoj del hiše…?

Kaj lahko storite? Vsekakor je pomembno, da boste kar najbolje poskrbeli sami zase. To pomeni, da vam ni potrebno zgolj čakati,da bi se vam zmešalo od psihičnega nasilja, ki ga doživljate ali da bi si, Bog ne daj, v stiski celo sami vzeli življenje, pač pa da iščete vse možne poti in načine, da se iz tega rešite. Vem, da niti najmanj ni enostavno, vendar vam želim, da ne obupate in da veste, da boste našli neko pot, če jo boste vztrajno iskali. To je vaša odgovornost za svoje življenje.

Ne vem kakšne možnosti imate, toda dobro bi bilo nekaj storiti na vaši samostojnosti in miru, iskanju službe in s tem dohodkov, psihofizičnem zdravju, morda odselitvi v okolje, kjer se boste boljše počutili, morda odšli v kak najem ali v varno hišo??… Lahko si poiščete najrazličnejše informacije in se najprej pozanimate, preden se boste odločili kaj storiti – npr. v varni hiši, na centru za socialno delo, pri društvu za nenasilno komunikacijo, na policiji, pri Karitas ali Rdečem križu, morda kak ( po možnosti brezplačen) pravni nasvet, kak SOS telefon v duševni stiski, morda pri kakem duhovniku, sorodniku, morda pri kakih (starejših) ljudeh, ki potrebujejo pomoč in oskrbo in v zameno nudijo možnost začasnega bivanja, morda tudi v kaki (stanovanjski ali drugi) skupnosti….

Tudi pomoč psihoterapevta in delo na sebi in okrepitvi svojih moči bi vam svetovala.

Vsekakor, možnosti so, od vas pa je odvisno, če se boste odločili in iskali rešitve iz res ne najbolj zavidljive situacije. Želim vam veliko poguma in moči pri tem. Vedno se potem, ko se nam zaprejo vrata, odpre nekje neko okno in se pokažejo nove možnosti.

Srečno in vse dobro.