Naj naredim splav?
Pozdravljeni,
stara sem 28 let, fant 30. Skupaj sva nekaj vec kot leto dni. Pred kratkim sem izvedela da sem noseca in sedaj se ubadam s tisoci vprasanji. Ne mine minuta da se ne bi sprasevala kaj je najpametneje storiti. Noseca sem 5 tednov in nimam vec veliko casa da se odlocim kaj storiti.
S partnerjem sva se veliko prepirala, veliko je pil, veliko sva se zalila. A ko je bilo vse lepo je bilo res lepo. V zadnjih mesecih se je najin odnos popravil vsaj z ene strani. Nehala sva se prepirati, veliko se pogovarjava, prenehal je piti… Se do preden sem izvedela za nosecnost sem bila prepricana sa bova sla narazen saj z moje strani ne vem vec kaj cutim. Vcasih mi ni do poljubov, mi gre na zivce, sem ravnodusna; a po drugi strani se cartava, smejeva,… Sploh ko sem izvedela za nosecnost sem v velikih dvomih ali obdrzati ali ne.
Vprasanja ki me mucijo:
Nisem prepricana da ne bo vec pil in delal tezav.
Nisem prepricana da ga ljubim in da hocem celo zivljenje ostati z njim.
Nimam sluzbe. Preselila sem se namrec v tujino, kjer si iscem primerno zaposlitev (v Slo ni delovnih mest). Sem visoko izobrazena.
Kaj storiti ce greva narazen?
Sama z otrokom? Kje ziveti? Selitev v Slo nazaj?
Se dve leti si ne bom mogla iskati sluzbe ce otroka obdrzim.
Financno bom odvisna.
Ampak kaj ce bo vse v redu? Kaj ce bo najin odnos se lepsi? Od kar vem za nosecnost sem se bolj odprla, sem bolj ljubeca…in ne gledam vec nanj kot na najvecjega zlocinca kaj vse mi je ze storil.
Prosim pomoc! Vcasih bi tako obdrzala in se veselim. A bojim se biti sama in brez sluzbe. Pa se moskega si je potem tezje najti. Jaz pa nocem ostati sama za vse zivljenje.
Mi lahko svetujete prosim. Res sem ze cist na koncu…
Hvala
Ja, to ti delajo hormoni. Ko ne bodo več delali, ti bodo tudi ta rožnata očala, ki jih imaš sedaj, dol padla.
Če je že po 1 letu takšna beda tale zveza, da niti ne veš, kaj čutiš, verjemi, da bo po 10 letih pekel. Sama sem tudi imela tako burno zvezo že v prvem letu nastanka. Po 2 letih nisem čutila popolnoma nič več do fanta. Še skoraj 2 leti sem se nekaj trudila obuditi občutke, hodila sva tudi na partnersko terapijo, a brez uspeha.
Na koncu sem odšla in to je bilo nekaj najboljšega kar sem naredila. Mi je samo žal, da nisem že prej.
Kar ni za skupaj, je za narazen. Brezveze neko siljenje in vse skupaj. Sploh, če je zveza še tako mlada in že totalno uničena.
V tvoji je še alkohol posredi kar je samo lahko alarm, ker ponavadi ob velikih problemih in spremembah (kar otrok sigurno je) takšni ljudje spet zaidejo na stara pota.
Kako si lahko prepričana, da ne boš dobila službe? Kako veš, da bo tvoj partner pijanec? Kako veš, s kom boš vse življenje skupaj? Kako veš, kako bo čez 5,10,15 let? Nič, zares NIČ ne veš zagotovo. Nekaj pa veš: otroka boš brezpogojno ljubila…
Poslušaj svoje srce. Življenje ni nikoli pravljica, sedaj je odvisno od tebe kako pravljico dojemaš.
Če se odločiš za splav potem ni več poti nazaj. Če se odločiš za otroka bo pot strma ampak z vzponom se vsak vrh enkrat konča.
jaz ti lahko samo takole malo pomagam:
Nisem prepricana da ne bo vec pil in delal tezav.
-je samo nehal piti, ali je zamenjal življenski slog? ga vidiš kot človeka, ki je discipliniran, skrbi za sebe, počne kaj “pametnega”, ko pride iz službe. Ali je samo nehal piti, pa se vseeno predaja brezdelju, gleda Tv igra videoigrice?
Nisem prepricana da ga ljubim in da hocem celo zivljenje ostati z njim.
-vzemi si čas in premisli, kakšnega človeka si ti želiš ob sebi. Vizualiziraj si družino, kako bi izgledali vikendi, praznovanja ipd…otrok, namreč, potrebuje red, rutino, da se počuti varnega (no, pa še mnogo tega)
Nimam sluzbe. Preselila sem se namrec v tujino, kjer si iscem primerno zaposlitev (v Slo ni delovnih mest). Sem visoko izobrazena. BRAVO, punca
Kaj storiti ce greva narazen?
Sama z otrokom? Kje ziveti? Selitev v Slo nazaj?
Se dve leti si ne bom mogla iskati sluzbe ce otroka obdrzim.
Financno bom odvisna. VSE TO DRŽI
iz opisa je razbrati, da si pametna, pogumna in ambiciozna. Da razmišljaš o prihodnosti in želiš ustvariti nekaj v življenju. Sedaj ti je te načrte prekrižala nosečnost. Vsekakor so nosečnost kot tudi prva leta materinstva ovira v karieri, poleg tega ne veš ali boš samohranilka. Moški jo znajo tud popihat, ko gre ženska rodit in nikoli ne priznajo očetovstva.
v takem primeru rabiš zelooo dobro podporo družine, prijateljev in že sedaj se zavedaš da v tujini tega ne bi imela.
ne boj se da boš sama, pa tudi da ne boš našla enkrat nekoga drugega. Komaj si v bistvu zakorakala v življenje, kdo ve kaj lepega te vse še čaka 🙂
pa še to; ženske so od veke vekomaj prekinjale nosečnost iz različni razlogov. V Sloveniji pa je od leta 1977 ženska dobila pravico, da se svobodno odloča O SEBI
priporočam ti, da greš na pogovor do socialne delavke. Čimprej! in si sama odgovori na dilemo..
srečno in sporoči!
Jaz bi otroka obdržala, vendar ne zato, ker bi upala, da se bo partner čudežno spremenil in bova živela happily ever after. Predvidevam, da se zanositev ni zgodila slučajno (no, vsaj upam) in da si otroka kljub vsem naštetim dvomom želiš. Verjemi, vedno bodo dvomi, zato vprašaj samo sebe, ali lahko živiš s tem, da narediš splav. Kaj pa on? Si on otroka želi? O tem nisi nič napisala.
P.S. Jaz sem stara 36 let in sem tako kot ti v 5 tednu nosečnosti. To je moja prva nosečnost in otročka si oba neizmerno želiva.
Skušal vam bom pomagati pri odločitvi, čeprav se zavedam, da karkoli napišem, bo še vedno ostalo veliko vprašanj in dvomov. Posledice odločitve (kakršna koli že bo) boste nosili vi in vaš partner.
Odgovor pišem deloma kot strokovnjak na področju osebnega razvoja, deloma kot partner in oče dveh otrok; partnerka ima iz prejšnje zveze sina.
Situacija se je zgodila v času, ko sta s partnerjem po začetni zaljubljenosti, začela zopet iskati sebe. To je naravni potek zveze, zato ne preseneča, da imate glede zveze toliko dvomov in vprašanj. V tej fazi gre narazen veliko število parov.
Nosečnost vaju je pospešeno pahnila v tretjo fazo odnosa, kjer je potrebno definirati meje, vrednote in pravila odnosa. Vsaj partnerju pa je dala tudi nek smisel za življenje. Rekel bi, da sta se znašla ne samo pred odločitvijo narediti splav ali ne, ampak tudi pred odločitvijo, odrasti ali ne. Vajino vedenje je za vajino starost bilo pred nosečnostjo pobalinsko in neodgovorno, sedaj pa sta v situaciji: »O šit, sedaj pa gre zares.«
Ne morem prerokovati, da bosta ostala skupaj. Želim pa vama napisati, da je potrebno ločiti vlogo starša in vlogo partnerja. Z rojstvom otrokom je vloga starša zapečatena za smrti, to tudi pomeni, da je potrebno marsikdaj dati prednost tej vlogi. Vloga partnerja ni zvezana z »geni«, zato je za odločitev manj pomembna, seveda pa je ne smemo zanemariti, saj ima skupnost dveh odraslih in otroka večje možnosti za preživetje kot skupnost enega odraslega.
Menim, da si morata skupaj odgovoriti na tri vprašanja:
Prvič, ali sta pripravljena prevzeti na svoja pleča vlogo starševstva?
Drugič, ali imata skupaj dovolj virov (denar, streha nad glavo) in dovolj podpore okolja (praviloma so to starši), da lahko logistično realizirata projekt »otrok«?
Tretjič, ali sta pripravljena odrasti, in se odpovedati ideji o večni romantični zaljubljenosti?
To, da nimate svojih dogodkov ni nujno težava, v kolikor ima dovolj dohodkov vaš partner (in lahko morda deloma pomagajo tudi starši – v kolikor imajo s čim). To vas seveda dela finančno odvisno, vendar tudi to ne pomeni konec sveta. Partnerski odnos je namreč tudi skupek različnih prostovoljnih medsebojnih odvisnosti in s tem ni nič narobe. Vsekakor pa je finančni vidik pomemben, in če “pod črto” ni pozitivne ničle, potem bo zelo težko.
Vajin partnerski odnos ne bo idealen, tudi družina, ki jo bosta formirala ne bo idealna. Potrebno bo veliko truda za odnos in družino. Takšno je življenje. To idejo lahko sprejmeta, ali pa tudi ne. V kolikor jo bosta sprejela, vama bo marsikaj veliko lažje in se bodo stvari začele urejati same od sebe. Ko se človek osredotoči lahko ustvari čudeže iz nič.
Naj se situacija uredi v najvišje dobro vseh.
Hvala vsem za odgovore.
Vem, da mi lahko le pomagate gledati situacijo na vec nacinov, in vem da se na koncu moram odlociti sama.
Naj delim z vami, da bi on otroka obdrzal, ampak caka da se sama odlocim. On ima razlog za ne samo to, da ne bova mogla potovat v kraje, ki so bolj oddaljeni.
No, moji razlogi so precej drugacni.
Bolj se nagibam k temu, da naredim splav, sploh po vcerajsnjem dogodku. On je sel na obisk k svoji druzini in jaz k moji v Slovenijo. Po uri mi je ze pisal zakaj se ne oglasim da sem prispela…vozila sem se…do tja potrebujem namrec nekje 2 uri. In sem mu tudi napisala da se se vozim. Nakar me vprasuje kje sem se bila. Bila nisem nikjer, tankala sem… A sploh ni pomembno. Nekje ob 6 popoldan ga klicem da se vozim domov in da ce zeli da se dobiva doma, ce se ne zeli se se jaz dobim s kaksno prijateljico. Sem ze slisala po telefonu da je pijan, napadat me je zacel od kdaj potrebujem 3 ure da pridem do starsev…bila je ura in 15 ko sem odpisala da se vozim… tako da ne vem kje je on dobil 3 ure. Napadal me je kje sem bila, s kom, naj ne lazem,…
Rekla sem da ga poklicem ko bom v blizini doma da se vidiva. Seveda se ni oglasil… Rekel celo da ga nisem poklicala… no saj ni vazno. Na telefon se ni oglasal, prisel ob 22.30 domov koma pijan. Mene obsul z zaljivkami, in da otrok sploh ni njegov in s podobnimi.
O tem, da se mores tako napiti za veliko noc, da se ne drzi dogovorov, ignorira klicanje,…se se sploh nisva pogovorila. Do dveh zjutraj me je kritiziral in kasneje zaspal.
Jaz pa sem do svitanja bedela in razmisljala kaj naj storim. Taksnega zivljenja si ne znam predstavljati. Njegovih tezav sploh ne resuje…sedaj gre narediti nekaj takega, ko ve da se moreva odlociti glede otroka?? Ocitno je, da se spremenil ne bo nikoli…in tak odnos ni zdrav zame, ne da bi bil za otroka.
In ja, ze dvomit sem zacela, da bi sploh podpisal ocetovstvo. Sama z otrokom v tujini pa tudi ni lahko. Moji starsi ne vedo za tezave, saj ima oce hude zdravstvene tezave in ga nocem se s tem vznemirjat…
Res mi je hudo, ne vem, ce sem/bom sposobna pojest tisto tabletko v bolnici…
S tem se nimas vec kaj pogovarjat. To so preveliki odkloni od normalnega vedenja in noben pogovor ga ne bo spremenil na bolje.
Upam, da si se glede njega odločila. Naj se najprej porihta in pozdravi, potem se lahko morda (nekoč) pogovarjata spet o zvezi.
Tako da ti ostane samo še odločitev, ali si želiš otroka in ali lahko sama poskrbiš zanj. Zavedaj pa se, da boš zaradi otroka vse življenje imela opravka tudi s tem tipom. Odločitev o urejanju očetovstva ni samo tvoja in ima tudi on kot oče svoje pravice.
Starši v takih primerih otrokom priskočijo na pomoč, kolikor le morejo, če le vladajo normalni družinski odnosi.
Morda res še nista pripravljena. Na koliko mojih vprašanj ste odgovorili z DA?
Predlagam vam, da dobro razmislite o razlogih zaradi katerih ste vztrajali v odnosu s sedanjim partnerjem, in razlogih zaradi katerih bi morda želeli še vztrajati. V kolikor v partnerju iščete neke vrsto odrešitev in sredstvo za beg, potem so to zelo trhli temelji za kvaliteten odnos, in boste dolgoročno začeli čustveno izgorevati in tudi sicer propadati.
Zelo dober znanec, velik strokovjak na področju ezoterike, mi je nekoč v zvezi s splavom povedal naslednje: “Duša ve, da je malo možnosti za rojstvo, ampak pač poskusi. Za duhovni svet splav ni greh. Za žensko je večji problem, če je vzgojena v okolju, ki takšemu dejanju pripiše negativni pomen. To okolje in vrednote, ki jih okolje ženski vgradi v podzavest so tisti dejavniki, ki potem ustvarijo največ težav in občutkov krivde.”
Tudi sam sem prebiral nekaj literature na temo splava. Ne vem če veste, ampak pred davnimi časi, predno je cerkev sežigala t. i. “čarovnice” so te “čarovnice”, ki niso bile nič drugega kot zdravilke, opravljale splave na ritualni način. Razlog: regulacija števila ljudi v okolju, da so lahko živeli v skladu z viri, ki so bili na voljo.
On je alkoholik, bolestno ljubosumen, zaenkrat psihično nasilen (samo vprašanje časa, kdaj bo postal fizično nasilen, ampak sem 100%, da bo!) in ti še vedno vztrajaš z njim skupaj ter se odločaš, če bi otroka imela z njim ali ne.
Zdaj ne vem, kdo je tukaj bolj nor? On, ki je že v začetku pokazal svoj pravi obraz, kakšen je ali ti, ki vztrajaš z nasilnežem, odvisnikom in misliš, da boš z neštetimi pogovori naredila pri njem spremembe?
Super popotnica za življenje tvojega otroka, res.
lily,
lepo, da si se spet oglasila in napisala tvojo novo “slabo izkušnjo” s fantom in kaj si o njem spoznala.
glede na tvoj zadnji stavek, ti lahko še enkrat rečem, da vidim, da potrebuješ dober pogovor, ker si še (malo) v dvomih.
tu od nas kvečjemu lahko dobiš nasvete, mnenja, pametovanja, očitke in slabo vest. Podobno lahko pričakuješ od družine in prijateljev. Za te zadeve pa potrebuješ pravi, strokovni pogovor, z nevtralno osebo.
priporočam CSD!!!!
pa veliko sreče
Lily222, tudi jaz se še enkrat javljam…moram reči, da me je tvoj zadnji post precej šokiral. Nisem mislila, da je situacija tako kritična. Da, dejstvo je, da se tvoj fant sam od sebe ne bo spremenil, to je možno le s strokovno pomočjo. Povej, je možno, da se iz tujine vrneš k svojim staršem? Ne vem, kakšne imate sicer odnose, pišeš le o bolnem očetu. Močno, močno upam, da je to možno. Spakiraj kufre in pojdi domov. Tu poišči pomoč in se potem odloči. Vse dobro ti želim.
Tole citiranje uporabljam zato, ker nekako povzema splošno mnenje forumašev.
Dilema Lily222 ni tako preprosta, saj je do sedaj vztrajala v takšnem odnosu; nek zavesten ali podzavesten razlog (ali soodvisnost) zato zagotovo obstaja. Prav tako prekinitev zveze in ne-prekinitev nosečnosti dolgoročno ne reši ničesar. V svoji praksi sem obravnaval vsaj 10 takšnih primerov. Ni enostavno, saj otrok genetsko zveže dve odrasli osebi za večno. Ločitev takšna ali drugačna redko reši vse težave. Vse so samo vzroki in posledice.
Lily222 mora izbrati najmanj slabo odločitev, in nositi odgovornost zanjo, v življenju je žal pogosto tako.
Predlog glede strokovne pomoči pa je zelo mestu. CSD ima vire za takšno psihosocialno pomoč.
Pozdrav, sporocilo bi namenila gospodu Topovsku.
Glede na tista tri vprasanja lahko na vsakega odgovoriva z da. Zakaj vztrajam z njim? Menim, da je tukaj vec razlogov. Ker drugace ni slab clovek, ima ogromno pozitivnih lastnosti, taksen je le obcasno. Ker mu na nek nacin zelim pomagati, ker upam da bo dojel, da dela nekaj narobe. Ima le taksne obcasne izpade, za katere mu je kasneje seveda vedno zal. Nato drugi razlog je verjetno, da nisem tukaj povsem sama.
Ne izbiram si fantov, ki bi imeli tezave z alkoholom ali podobne tezave. Je prvi taksen moj moski, tako da ne vem kaj bi lahko bilo narobe z menoj.
Morda se res bojim biti sama, ampak ko tako razmisljam, mi sploh ne bi bil tak problem. Imam ogromno hobijev (branje, sport, ples). In tudi ko sem sama mi nikoli ni dolgcas.
Morda se napacno tolazim…lahko bi bilo se vse slabse…moski ki ne izrazajo custev, se ne pogovarjajo, varajo, so mamini sincki, ne zelijo druzine,…. On ima tezave z zaupanjem in laganjem o nepomembnih stvareh (to je prenehal). In ocitno je ko nekaj spije, se ne zna kontrolirati. Moram povedati, da je do pred pol leta bil okrog 8x na mesec pijan (sem ga ze imela za alkoholika), ampak ko je videl da sem cisto obupala, je nekako prenehal. Sedaj pije tu pa tam kaksno pivo ali da se opijani na rojstnih dnevih in sedaj za praznike pri druzini. Meni je se to prevec. Jaz sem zelo proti alkoholu in enostavno se mi zdi, da se normalni ljudje ne potrebujejo opijaniti za praznike,…morda nekajkrat na leto. Ne vem. Morda tudi jaz prevec kompliciram, ampak ne predstavljam si da je v redu za otroka, da pride oce z rojstnih dnevov pijan in da se potem cel dan zaudarja po alkoholu.
Ceprav on pravi, da potem tako ali tako ne bi vec pil in da bi bilo to drugace, ne vem kako naj to verjamem. Tudi meni je tisoc krat ze to obljubljal. In, ja izgubila sem to zaupanje vanj. Ker je lahko cist normalen dan in se mu preprosto nekaj spremeni v glavi in se napije in se mu “mesa.” Ne vem zakaj bi drugace potem dojemal stvari. Morda pa ga potem ne bo 2 dni domov, da se pomiri preden ga otrok vidi… In ce me vprasate, sem potem raje brez njega. Sama se nekako lahko cakam, ce bo kaj naredil na spremembah ampak z otrokom ne morem.
Tako se mi zdi, da se ne odlocam samo obdrzati otroka ali ne ampak tudi za zvezo – se vztrajati ali oditi.