Pozdravljeni!

Pred mesecem je umrla moja babica, s katero sva (bili) zelo povezani. Še vedno žalujem. Sin je ravno dopolnil 4 leta. Doslej mu nisem povedala, ker sem ga želela zaščiti. Poleg tega se mi ne sanja, kako naj mu razložim, kaj sploh to pomeni, kaj je smrt.
Včeraj je sin omenjal prababi. In danes sem dobila eno ogorčeno mnenje, da pa to ni dobro zanj, da mu ne povem, kot je.
Kaj vi menite o tem? Je dobro 4 letniku to povedati? Kako mu to razložiti?

Hvala vam!!

Najprej iskreno sožalje.
moje mnenje je, da se otroke preveč ”zavija v vato” … Pred čim mislite da ga boste zaščitili? To so življenjske stvari… otrok mora biti na njih pripravljen… in 4 letnik že precej dobro razume določene stvari. Seveda si bo sam interpretiral in ustvaril neko podobo kaj to sploh pomeni, vendar je to stvar ki se v življenju, hočeš nočeš velikokrat zgodijo. Ne vem sicer kako je bil navezan na njo, vendar, zamislite si, da pa se kaj hudega zgodilo nekomu ki mu je res blizu… on pa ne bo niti malo vedel za kaj se gre in bo resnično zmeden..to pa lahko pušča velike posledice….seveda mu je potrebno razložiti na način, katerega mislite da bo razumel. Moja 3 letnica je sprejela smrt sosede tako, da sem ji razlozila kako je bila stara in da bo zdej dolgo dolgo spančkala ter da je ne bomo več videli ( vedno je sedela pred hišo). Sedaj velikokrat reče da teta spi in da je ne bo več zunaj. Tako se mi zdi da otrok malo premleva in si ustvari neko podobo.
To je le moje mnenje, upam da vas nisem s čim užalila. Otrok pa je vaš. In če mislite, da še ni pripravljen na te stvari, mu ne povejte. To so vaše odločitve ker ste mama in verjamem da vse to počnete z veliko ljubezni do njega.
Upam da se vse lepo konča,
lp

nikakor mu povedat. Povej da je babi odpotovala v Ameriko in potem mu sama pošiljaj darila iz Amerike, da bo srečen. Povej mu šele za 18. rojstni dan.

Falila forum! To je forum za starše, ki so nam umrli otroci, ne pa babice! Ime foruma je “STARŠI ŽALUJEJO”! Je dovolj drugih forumov za žalovanje za drugimi svojci……

Jaz sem sinu (3 leta) morala povedat, da mu je umrl mlajši bratec. Kako? Odkrito: “Umrl je, ker je imel zelo bolno srce. Ti si zdrav, jaz in tvoj oče sva tudi zdrava. Nič nisi kriv, tudi jaz in oče nisva nič kriva. Take stvari se žal dogajajo. Rada te imava in vse bo še v redu.” To mantro smo potem ponavljali tudi večkrat dnevno.
Mislim, da je napačno govoriti otrokom, da umirajo le starejši, ker to ni res, prav tako ni dobro govoriti, da je umrli zaspal, ker ga bo potem mogoče strah iti spat. Da ne bo prihajalo do dodatne zmede, zakaj smo spečega človeka zakopali.
Jaz sem torej za odkritost. Umiranje je del življenja in nič ni narobe, če nas otrok vidi žalostne. Mislim, da mu bolj škodi prikrivanje.

Ja… imate prav… nisem razmišljala tako… tudi jaz sem drugače za odkritost, ampak sem v tej situaciji odreagirala malo drugače… vsekakor je bolje povedati tako kot je…

je umrla mama, ko je imela hčerka 4 leta. Hčerka je bila vseskozi z nami, nas povsod spremljala. Mama je bila pokopana klasično, ničesar nismo hčerki skrivali, le razložili smo ji, kolikor je v svoji glavici razumela. Še danes, ko je odrasla, se spominja svoje ljube tame , da je bila na pogrebu, vsega se spomni, brez vsake panike.. Le zakaj bi morali otroku skrivati, lagati , le pravilno, umijeno je treba razložiti.