Razočarana nad odnosi
S možem sva skupaj 11et. Imava dve krasni hčerki in se med sabo zelo dobro ujamemo. Živimo v svoji hiši hiši, cca.20 km od njegovih staršev in sester. Od prvega dne me ne marajo. No mogoče me zdaj po vseh teh letih že malo bolj sprejemajo, vendar vse kar se je v preteklosti dogajalo, z njihove strani je bilo preveč grdo in boleče. Najbolj njegova mama in mlajša sestra. Zelo grdo sta se spravljali nad mene. Mama si je o meni zmisljevala grde stvari, ki jih je natrosala možu ( mojemu tastu). No, potem me je en dan, ko sem bila prvic noseca, tast vprašal, zakaj sem takšna in začel nastevat, kaj vse mu mama govori, skoraj me je kap. Tudi pomisliti ne bi mogla, da bi kdaj kaj takšnega bila sposobna. Potem se me je lotila se sestra, ko je zvedela novico da sem noseca…vprico mene je možu rekla: sem ti rekla, kaj se ti bo zgodilo. Svetujem vama, da naj naredim splav. In potem se toliko podlih stvari, bi lahko napisala roman. Jaz do danes nisem nikomur rekla ene same žal besede, kaj šele kakšnega dejanja. Seveda me vsake tolko začne razžirat zaradi vsega grdega kar sem morala dati skozi, bilo je veliko vsega. …
Zdaj pa glavno vprašanje ki ga imam, želim čimveč mnenj da bo lahko moj mož prebral, kajti meni ne verjame. Nikoli ni rekel niti ene same besede v moj bran, kar me seveda zelo boli. On pravi, da jim moram sama povedati, da so me prizadeli, da se on ne bo vmesaval in kregal. Jaz pa pravim, tudi jaz ne želim in nobene potrebe ni, da bi se kregal. Samo želim, da jim poves, da ne dovolis da se tako obnašajo. In sem sigurna, da si tudi ne bi dovolili pol toliko kot so si, saj vendar vidijo, da je čisto tiho in vse dovoli. On zdaj pričakuje, da jim grem povedati kar jim gre, naj se skregam z njimi, da tudi meni ne bo potem, ko jim bom kočno povedala, kar mi leži na duši, nič zameril. Meni se to enostavno ne zdi fer. Meni ne bi bilo treba toliko trpeti, če na licu mesta” vdaril po mizi” kot se reče in bil bil mir. Tako pa jaz tega mira ne najdem. Ko jim bom povedala, se bomo seveda grdo skregal in bodo zamere. Česar pa sploh ne bi bilo potrebno. Ali imam prav, da je na njemu, da mi stopi v bran in jim, da jasno vedet, da se bo vedno postavil zame?
Tamlada, nisi edina s temi problemi in mislim, da tu ti kaj dosti ne moreš naredit, razen, da se z njimi čim manj ukvarjaš. Ne boš jih mogla spremenit in kar je bilo, je bilo. Oni imajo svojo plat zgodbe, ti svojo. Ohrani svoje dostojanstvo in se ne kregaj z njimi, ostani prijazna ter kulturna in pač ne hodi več k njim, naj hodi mož tja sam. Ne vabi jih na obisk, če pridejo počni kar tisti trenutek pač počneš. Če se mož v štartu ni postavil zate, se ne bo postavil zate tudi če mu boš težila. Kvečjemu se bosta skregala še vidva. To je moja izkušnja. Meni ni nihče povedal tega in sem doživela skoraj živčni zlom, preden sem spoznala stvari tako kot stojijo. Dolgo sem se trudila in karkoli sem rekla ali naredila, vse je bilo obrnjeno proti meni…lagali so se, včasih sem te laži možu uspela dokazat a postavil se zame ni nikoli. Priznam, da sem včasih bila tudi sama kriva, naredila ali rekla kaj pregrobo. Vendar sem se opravičila. Oni meni nikoli. Danes se nič več ne trudim in se jih izogibam. Ker to enostavno ne gre. Z možem o njih sploh več ne govoriva ker se potem takoj skregava. Da, najbolj od vsega trpi najin odnos, ampak mi ne živimo skupaj in ker imam moža rada, sem te odnose nekako sprejela. Družim se s tistimi, ki me spoštujejo in ne spreminjam ljudi. Življenje je prekratko in prelepo, da bi pustili ljudjem, da nas žrejo – tudi če so to tvoja družina oz.moževi starši.
Želim ti, da ohraniš svoje dostojanstvo in se ne spuščaš v konflikte z njimi. Ostani mirna in odidi tisti trenutek, ko se te bodo lotili. Ne vem, zakaj to počno, mogoče se imajo v tem življenju prelepo in potrebujejo žrtev, na katero lahko strosijo vse svoje fustracije. Ne bodi ta žrtev in se raje umakni.
Ti se nimaš kaj pregovarjat z njegovimi starši, ker je to njegova naloga. On jim lahko reče karkoli, še vedno bo njihov sin, če boš ti rekla boš nartavečja...karkoli. Skratka absolutno ne, on je zato tam, da zaščiti vajino družino, če tega ne zmore je bolje, da nisi z njim, ker ni vreden, da nosi hlače.
V bistvu je to zgolj posledica tega, da je on mamin sine in se kot tak ni sposoben zoperstavit mami (in sestri), ki ga ima čustveno! v oblasti in tako bo vse dotlej dokler ne bo tega sam spoznal. Možno je tudi, da ne bo nikoli in bo dovolil mami, da dokončno zastrupi vajin odnos.
Njegova starša nimata zadovoljujočega odnosa zato je mama zelo čustveno navezana na svojega sina, bolestno navezana. Posledično ji ti predstavljaš grožnjo, ker trgaš njuno čustveno vez. Ona svoje čustvene potrebe izživi na svojem sinu, namesto, da bi jih s svojim partnerjem in storila bo vse, tudi najbolj podle reči kar si jih lahko izmisliš, da bo ohranila to njuno povezanost. Ti si v tej zgodbi zgolj moteč dejavnik, ki se ga je treba na vsak način znebit. V odnosu, ki sta ga imela mama in sin, sin ni mogel odrasti, zato se ni sposoben zoperstaviti mami, in je kot tak nesposoben bit partner in oče (v pravem pomenu besede) svojim otrokom.
Ti boš v takem odnosu trpela, kot trpi njegova mama in ker ne boš mogla zadovoljiti svojih čustvenih potreb se boš, podobno kot njegova mama, bolestno navezala na svoj(a)ega otroka in ko bo ta zapuščal družino, ko bo odrasel in si našel partnerja se bo tebi podrl svet in se boš obnašala podobno kot se sedaj obnaša tvoja tašča… (tu imaš nekaj sreče, ker nimaš sina 😉
Druga možnost je, da si boš tolažbo poiskala izven zakona pri kakem ljubimcu, kar je bolje kot, da se obešaš na otroka.
On bo vseskozi ostal “zvest” svoji mamici.
Ti dve opciji se bosta zgodili nezavedno, obstaja še tretja, ki od vaju zahteva večji miselni napor in dejanja, ki so v nasprotju z vajino dosedanjo zgrešeno vzgojo in odnosi v tvoji, njegovi, vajini družini in to je, da ozavestita napačne vzorce in jih zavedno nadomestita z bolj zdravimi. To ne pomeni, da se bosta starih dokončno znebila, pomeni le, da se bosta zavedala, da delata nekaj narobe in se trudila napake odpraviti na način, ki ne bo škodoval vajinemu odnosu. V kritičnih trenutkih bodo stare zadeve še vedno prihajale na plan, a se bosta znala spopasti z njimi, da vama ne zastrupljajo odnosa.
Svetujem vama, da si več o tovrstni tematiki prebereta v knjigi: Ne boj se ljubiti; Marjan Košiček, ki podrobno opisuje stvari, ki se vama dogajajo in ponuja rešitve zanje.
Še vprašanje, ti si dominantni partner v vajinem odnosu? Tudi, če ne želiš biti te on nekako “prisili” v to?
Zakaj si je izbral ravno tako partnerico? 😉
Tukaj se strinjam s predhodnikom.
Tvoj mož sploh ni dojel, da ima zdaj svojo družino, katere “glava družine, hranitelj in branitelj”
naj bi bil.
Pa ni. On je še vedno predvsem sin in brat. Da bi bil mož in oče, mu še ni prišlo na misel.
Tudi rad te nima in spoštuje te ne. Lahko ti govori kar hoče, ampak če mirno gleda, kako se
znašajo nad tabo in ne migne s prstom da bi ustavil ljudi nad katerimi ima ON vpliv, potem se
mu gladko žvižga zate. Ali si, ali nisi, če ne boš ti, bo pa kakšna druga, njemu je v bistvu vseeno,
kdo mu fura bajto in daje za seksat, da bi mu kaj pomenila kot človek, kot žena, ni govora.
Tako da tvoj problem niso njegovi (te lahko enostavno daš na popoln ignor, kaj te pa briga, kaj si
tam eni butci mislijo o tebi) – tvoj problem je tvoj mož, a katerim imaš otroka in s katerim živiš
vsak dan.
Kot moški bom nekaj zapisal za tvojega moža. Moški mora vedno stati za svojo ženo, v vsakem trenutku skupnega sobivanja v težkih in lepih časih. Žena je tista, ki bo skrbela zate ko boš zbolel, žena je tista ki te bo nasmejala ko boš mel slab dan. Žena je tista, ki te bo objela ko jo boš rabil. Nikoli si ne smeš dovoliti, da ti bo kdorkoli na tem svetu rekel kaj čez tvojo ženo. Res nikoli, jaz sem moral skakati na družino moje žene ki jo je stalno poniževala. Žena je rabila kakšnih 5 let da je pokapirala za kaj se gre. Pa sem bil vedno ta grd, pa tečen pa ne vem kaj še vse v njenih očeh. Danes mi je hvaležna za to, kar sem počel. Bodi moški, stoj za ženo, drugače si je ne zaslužiš
In kaj naj avtorica naredi, če je mož ne bo zaščitil pred svojimi, ker je mamin sinček? Scenarij je, kakorkoli obrnem nič kaj prida obetaven.
1) Lahko ga zapusti, sestra in tašča bosta s tem dobili potrditev in dobili bosta še dodatno moč. Če se bosta spravljale na otroke in grdo govorile o njej ne bo imela nobenega vpliva. Rešila bo sebe, otroci tako tako, najbrž bodo zelo trpeli ampak niso tako neumni in bodo prej ali slej dojeli, kaj se dogaja.
2) Še naprej vztraja z možem, ga prepričuje, da se zanjo postavi ampak, če je mož mamin sinček bo to tudi ostal, ker je bil zmanipuliran že v otroštvu. Lahko ga spreminja, prebere vse te knjige, ampak če mož sam ne uvidi, da je to izkrivljen vzorec in da ne dojame, kaj doživlja žena, ga ni strokovnjaka, ki bi jima lahko pomagal.
3) Lahko se umakne in poskuša ne komunicirati z njimi niti o njih ne govoriti z možem.
4) Lahko se poskuša sama spopasti z njimi. Bila bo vse, samo človek ne.
5)…? Še kaj?
Obstaja še ena pot za jo, pot samoozdravitve.
Kako to gre – v smeri, da ona sebe ozdravi tako daleč, da izstopi iz vzorcev žrtve in nekoga, ki dopušča, da ga drugi zanemarja – kot avtorico zanemarja njen mož, ki se ne postavi zanjo in za svojo mlado družino.
Pot, ki je dolgotrajna, verjetno je potrebna pomoč terapevta ali terapevtske skupine, morda bi šlo s pomočjo kakšne njene sorodnice ali prijateljice – skratka najti mora eno kompetentno odraslo osebo, s katero ima lahko normalen odnos med dvema odraslima – da se nauči, kako to sploh zgleda, kako se pogovarja, kako se rešuje težave, kako se zaupa eden drugemu in kako se dokazuješ vedno znova, da si vreden zaupanja, doživeti mora v živo, kako zgleda odnos med dvema odraslima, ki so podpirata, sodelujeta, ki naredita vse za svojo družino in skupne interese.
Ko bo dala tako šolo skozi, bo znala živeti normalno odraslo življenje in spremenila sebe v zares samostojno osebo. Takrat se bo znala čustveno obraniti stare moževe družine in je njihova dejanja in nagajanja je ne bodo več zelo vznemirjala. Ko bo ona bolj samostojna, bo začela drugače ravnati in njen mož se bo moral avtomatično prilagajati. Ne bo več vozila otrok k lažnivcem in manipulatorjem, ne bo se želela več družiti z njimi, ker bo rajši šla v družbo ljudi, ki jo imajo radi in imajo radi resnico. Mož pa bo moral izbrati – med staro in novo družino. Pa nič se ne ve, kako bo izbral. Sedanje življenje bo prišlo do točke odločitve, zagotovo pa bo avtorica izšla iz tega z dvignjeno glavo, mogoče bo ločena, vendar bo živela v skladu s samo seboj.
Za otroke je to največ, kar mama zanje lahko stori – da prekine stare vzorce zaničevanja in prelaganja težav, jeze na druge ljudi, prekine laži in manipulacije. Vendar to terja nekaj let dela na sebi, kar ni lahko, se pa na koncu izkaže, da je bilo nujno in vredno.
Zato draga Tamlada, ti polagam na srce – pojdi po svoji poti, delaj na sebi, prerasti laži in podtikanja, posveti se sebi in sebi in samo sebi. Čez nekaj let boš prosta, zadihala boš po svoje. Menda smo zato poslani na ta svet.
Lepo pozdravljeni vsi, ki spremljate mojo zgodbo, še posebej pa ogromna zahvala vsem, ki ste mi odgovorili. Vaše besede so se me zelo dotaknile, ker so ena sama velika resnica. Enostavno ne bo šlo, da ne bom dolga… 🙂 Za TAKO PAČ JE: vse je res kar praviš, vidim, da me dobro razumeš, ker daješ isto skozi. Jaz bi njihovega obiska bila zelo vesela (mogoče 1-2x na leto pa res pride kdo od njih), srčno vesela, moje kuhe tašča po 11 letih še ne pozna (razen moje peke, pa še to, ker jo jaz prinesem v njihovo hišo)- ker to tudi ne želi, sem vabila, večkrat, noče niti slišat o tem, da bi ona prišla k meni na kosilo. Tast pa bi, vendar njena beseda vedno zmaga, oz. gre z glavo skozi zid, dokler ne doseže svojega. Ne želim nobenega spreminjati, trudim se sprejeti in predvsem razumeti celotno situacijo, da bom zmogla oprostiti. Ker ne morem nositi več vsega “dreka”, pretežak je že ratal…pa čeprav sem bila že večkrat prepričana, da sem oprostila, ampak me vedno znova dobi na levi nogi, ko to najmanj pričakujem. In ja, to zelo zastruplja najin odnos!!! vse sem jim oprostila, (“oprostila” očitno) zavoljo moža in otrok. Nisem hotela vleči zamer, in sem štartala na novo po kratkem premoru, ko res nisem prenesla niti misli, da bi še kdaj šla tja. In sem šla, seveda, otrok je bil na poti, mož si je to želel, pa sem si rekla, ne smem biti ista, potrudila se bom najbolj kolker se bom lahko, da bomo furali normalen odnos. Seveda je takrat, ko me je sestra napadla, tudi padla dokončna odločitev, da mi v tej hiši živeli ne bomo nikdar. Tudi mož ni vztrajal, da bi sploh, ko je videl, da to res ne bo šlo. Sicer pa tako ali tako nisem bila niti povabljena, le mož in tast sta si tega potihem želela. Jaz sem živela takrat v garsonjeri in prvo leto smo potem skupaj pregurali v tisti mali sobici in prav lušno nam je bilo. Seveda si mama ni mogla kaj, da mi ne bi vseskozi še naprej zelo prefinjeno metala polena pod noge in nastavljala pasti, vedno tako, da sem bila jaz grda, ona pa uboga žrtev. Ampak sem se vedno potolažila s tem, da mi ni treba živet pod njeno streho, sicer bi danes bila na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. To mi skoraj zagotovo ne bi ušlo, psihiatrija definitivno v kakršni koli obliki. Otroci jo imajo radi in to mi je bilo dovolj, da nisem naredila tega, da bi onemogočala obiske, niti nisem rekla žal besede čez njegovo družino vpričo otrok, njemu pa tudi ne , če sem le lahko zdržala, ker sem se zavedala, da so le njegovi strši in mu ne bi bilo enostavno biti razpet med njegovo in našo družino. So pa bili zato bolj redki obiski, vendar vsa leta redni, parkrat na mesec. No meni se je kasneje, ker sem tudi res imela kot mama vedno polne roke dela, uspelo kdaj izmuzniti, pa sem raje doma kaj postorila, oni so se pa tudi imeli lepo tam. In smo bili vsi zadovoljni. Sčasoma se je mama nehala tako grdo obnašati do mene in trenutno smo na točki, ko ne ve kako bi mi še lahko ustregla. Prav pretirava, obnaša se do mene kot da sem kraljica, a meni se to zdi že noro. Da se nehote vprašam ali je to nova taktika ali jo pa vendarle malo gloda slaba vest. Nenazadnje je že v letih 70+ in vedno bolj potebna pomoči, isto tast.
Za ON_ : oh kako zelo resnična je vsaka tvoja beseda, vsega tega se že ves čas prekleto zavedam, pa ne znam to tako lepo napisat, kje pa šele, da bi znala to na lep in razumljiv način povedat in dokazat možu. Mama je v njegovih očeh svetnica. Po njegovih besedah, ne bom nikoli niti približno tako perfektna ženska, pridna, garaška, v glavnem vse dobro. Seveda je težko spregledati tako kruto resnico o lastni materi, zato je treba zelo previdno…Najbrž bi si mogla dati naslov namesto Tamlada raje Brezupno naivna, ampak naj mi bog pomaga, bili so momenti ko sem si resnično želela, da bi se lahko od-ljubila od njega. Resnično želela, da bi ga lahko zasovražila in za vedno ušla iz tega pekla. Brezupno in noro sem bila zaljubljena, in danes po 11 letih, kljub vsem, ga še vedno, najbrž se sliši noro – brezpogojno ljubim. Jaz res srčno upam, da se ne bo zgodil noben od prvih dveh scenarijev, čeprav tudi pri varanju mi ni prizanesel, ja tudi to je bilo, ampak o tem raje ne začnem…morda kdaj drugič, ko mi bo zopet ven vdarilo. Ker je drugače zelo razgledan (no, če odmislimo vse zgoraj opisano), vedno pripravljen na pogovor in iskanje rešitev in udejanjanje le teh imam upanje, da nam uspe tretji scenarij. Ampak ali je dovolj, da vse ozavestiš, spregledaš resnico, razumeš situacijo? Sigurno je zelo veliko, ampak je tudi dovolj? Zelo se zavedam in tudi mož se že zaveda precej stvari, a kaj ko potem enkrat kar na vse pozabi:(. No vsaj tako izgleda včasih. Jaz se bom trudila do konca, že zato, da ne bo treba mojim hčeram izbirati takšnih partnerjev, kot sem si ga jaz in biti deležna takega pekla pri njihovih družinah. Zelo se zavedam kako se vse to vleče iz roda v rod, ker zelo dobro te stvari opazujem pri drugih, vendar sebe je pa ponavadi najtežje videt.
Knjiga, ki ste mi jo svetovala…najprej se mi ni zdela nič posebnega (sem komaj na prvih straneh). Potlej pa je udarilo z vso silo, spoznanje!! Trenutno ne morem do nje, ker je še noč, da koga ne zbudim, ne vem kako se reče temu, ampak, ko moški ni sposoben čustev, zato ker doma ni bil deležen ljubeče vzgoje in starša sta si dejansko pogosto v laseh, še zdaj na stara leta, tam kjer to opisuje…to je on, moj mož. nisem vedela, da je možno, da kaj takega obstaja, da je možno to…potem sem se spomnila ko mi je enkrat v solzah priznal, da mi ne more dajat nič, ker nima nič, mislim na čustva…zdaj komaj razumem. In da je vse odvisno od mene, seveda, zato ker jaz sem edina ki tu daje, on samo sprejema. Ves čas mi je govoril, da to že ni ljubezen, če mi ni dovolj, da jo dajem, da jo nimam pravice zahtavat nazaj. No on me razumel, da zahtavam, jaz sem samo vsake toliko časa padla v obup od želje po njegovi ljubezni, pozornosti, dotiku, karkoli, s čimer bi mi dal vedet, da mu nekaj pomenim. In potem me je obsodil, da to iz moje strani že ne more biti prava čljubezen, ker ljubezen po njegovo, samo daje in ne pričakuje da bo dobila nazaj. ja, saj ni problem , z veseljem dajem, ampak tudi jaz si želim kdaj biti deležna tega. moram povdarit, da se sicer midva zelo dobro ujamava, kot prijatelja imava skupne interese, zanimanja, podobne poglede na življenje in to naju sigurno drži skupaj. Jaz sem se pogosto počutila kot njegova cimra, sostanovalka, ne njegova ženka, ki si jo je izbral – teh obučtij skoraj ne poznam. On pravi, da kako lahko pomislim, da me nima rad, ko pa vendar vidim, da živi z mano. Njemu je to dovolj in nima potrebe, da mi kako dodatno izkazuje čustva. V vsel letih sva se vedno skragal izključno iz tega razlog, ker sem bila jaz že cisto shirana od želje po čustveni bližini n njem. on pravi, da on tudi ne rabi toliko tega, jaz sem pa pač preveč čustvena, tudi, da je to moj problem iz otrošva, ker nisem bila deležna starševske ljubezni (o tem malce kasneje , morda jutri) in zdaj je on da ne rečem žrtev, ker toliko tega iščem pri njemu. ampak meni bi bilo dovolj, da bi se me samo dotaknil, tako mimogrede, ko gre mimo mene, seveda bi bila še bolj vesela, če bi me objel. Saj me objame, ampak potem ko ga jaz spomnem, da me že dooolgo ni, ne zato, ker je ta želje prišla iz njega. Ok, naj bo zaenkrat dovolj, pa še kasneje kaj napišem. Lep dan vsem
Ti bom samo povedal konec svoje zgodbe z moškim, ki je ima zmajevsko mamo im ki je od vseh samo zahteva-idi to idi ono- od moža, od sina(mojega bivšega), od hčerke. Mož ji je popolnoma podrejen, če kaj naredi po svoje, je že celo ponižanje z njene strani, kako je on nesposoben, pa da naj že utihne.. Sinu ni nikoli dovolila dihati, moral je špilat tako kot je rekla.. žal sem to spoznala prepozno, šele ko smo skupaj zaživeli.. vtikat se je začela še v to, kako in kdaj bom dojila ;(((… moj partner pa meni, da naj se jaz spremenim, ker ona je taka in se ne bo spremenila.. nikoli ni stopil na mojo stran, nikoli.. tudi ko smo šli na svoje.. je bila vedno prisotna, klicarila in vzbujala v sinu slabo vest.. takoj je tekel k njej..
In konec? Razšla sem se z njim. Jezna sem bila sama na sebe, ker nisem videla že prej, da sem rodila otroka čustvenemu pohabljencu, za kar je bila kriva njegova mati. A svojemu otroku nisem hotela dajati vzorcev njegove družine. Bila je pa močna lekcija za mojo osebno rast.
najbolj smešno je pa to, da se še danes trka po prsih, kako je vedno bila dobra mati in da ne ve, kaj je narobe z njimi.. saj ne veš, ali bi se jokal ali smejal.
In dejansko vzdrži to, da zmajevke imajo može. Može, ki so jim zlomile hrbtenico, osebnost, dušo. In potem se še trkajo po prsih, kako so si moža in otroke podredile.
ne svetujem ti, da ga zapustiš. Pravim ti le, da se s čustveno nezrelim moškim, ki mu je lastna mati zlomila dušo, ne da živeti čudovitega življenja. Kaj boš naredila, boš sama ugotovila.. jaz sem se odločila za konec in ni mi žal. Sem nasmejana in zadovoljna.. in moj otrok tudi.. takrat sem bila pa veliko časa v solzah in jezi.. in moj malček tudi.. NI VREDNO! Res ni vredno!
Tamlada, da me ne boš narobe razumela, komentar je zgolj dobronameren…iz zgornjega posta se mi zdi, da igraš vlogo žrtve.
Mož – ne daje ti ljubezni, ne postavi se zate, sili te v boje s svojo družino, da o prevari ne govorim.
Tašča: jasno kot beli dan je, da te ne prebavlja, ti jo pa kar vabiš domov na kosilo in potem si žalostna, ker ne pride?
Enkrat za vselej postavi sebe na prvo mesto. Daj no. Pred otroci in pred možem.
Če se obnašaš kot žrtev postaneš za take magnet…
Tamlada, to je umazana igra in tvoj problem je, da si predobra. Zato pa hodijo takole po tebi. Nima smisla čakat moža, da se bo postavil zate. Ukrepat boš morala kar sama in se zaščititi pred taščo. Tudi otroke, če manipulira z njimi. Kje pa piše, koliko stikov mora otrok imeti z babico? Nikjer. Naj jih vidi samo tast, povabi na kosilo samo njega, oni dve naj se pa na glavo postavita iz same jeze.
In to ni kompliment. Potrebna je spremembe. Iz žrtve v svobodno osebo. Če si “predober”, si lahko vedno le žrtev ob takih ljudeh. Najprej se moraš znati postaviti zase, šele potem si lahko tudi dober, da se ta dobrota tudi poplača.
TAKO PAČ JE: saj veš, da ti ne morem reči niti za eno tvojo besedo, da ni resnica, pa še kakšna je, vse! To kar bom sedaj napisala je še ena grda zgodba. Žal vsako leto, ko moje punce rastejo bolj trepetam, da si bo drznil kaj takega kar si je pri meni. Ja, je probal, če mu bo uspelo. In to vpričo hčerke, stare takrat cca. 3 leta. Ne bom pisala naprej, verjetno že veste o čem govorim. S tem mi je tudi on izkazal njihovo velikodušno spoštovanje. Tako, da tudi njega mi ni treba vabit. Res igram vlogo žrtve, res jo! Priznam, da do tega pisanja se tega nisem zavedala, ampak sem mislila da delam prav, da jim oprostim in ne delam prepirov, ker če možu kaj rečem je takoj prepir. Pa saj si njim tudi ne bi upala kaj reči, nih je veliko, skupaj držijo, moj mož pa tako že veste kako je z njim. Ne more dojeti, zaenkrat še ne, če bo tako ostalo, je naša družina res obsojena na propad, kriva bom seveda izključno jaz, o tem ni najmanjšega dvoma. V tem momentu se tega zavedam z vsako celico svojega telesa. Ves čas sem mislila kako sem jaz vredu, ker požrem ves drek, ki mi ga servirajo in jim zmorem “oprostiti”. Najbolj pa sem mislila kako bo moj mož to opazil in mi bo en dan hvaležen za vse to. Za to, da nisem hudobna tamlada, ki ščuva otroke proti njegovi družini in ne omejujem stikov in ničesar. Otrokom govorim samo lepo o njih. Kakšna hinavka sem, do sebe in do mojih otrok! Danes komaj to vem. Se delam pred njimi, kot da je vse lepo in prav. V bistvu pa danes vidim, da sebi in otrokom, pa tudi njemu nisem naredila nobene usluge. Otrokom dovolim, da gledajo te njihove bolne odnose in se jih učijo od njih. Vso pravico sem imela, da tega ne bi dovolila. Če se danes tako odločim, me tako pohodijo…. Prevelik vpliv imajo na moža, ne bo se postavil zame, podlegel bo njim. On bo do zadnjega prepričan kako ni v njih nobenega problema, jaz sem tista. Jaz, ker ne morem pozabit……Ampak sem res naivna in še kar upam, da bo odprl oči.
Sem pa res pred par dnevi, ko sva spet imela prepir, zaradi vsega tega sranja v afektu tavečji hčerki povedala kako zelo je bila njena teta “vesela”, ko je zvedela novico, da jo nosim v trebuščku. Za to mi je seveda zelo žal, ker sem jo zelo ranila. Sem jih pa seveda že tudi takoj slišala od te tete, kakšna sem, da hujskam otroke proti njej. Ja, to je največji problem sedaj seveda. Za njo. Prepirov v naši družini sploh ne bi bilo, ker izključno vsak prepir ki ga midva imava izvira iz njegove družine, on seveda tega ne vidi tako. Ali zato, ker imam vse te travme zaradi njih ali pa zato, ker je čustven invalid in jaz shirana od čakanja po kančku njegove pozornosti.
Obstaja še ena pot za jo, pot samoozdravitve.
Kako to gre – v smeri, da ona sebe ozdravi tako daleč, da izstopi iz vzorcev žrtve in nekoga, ki dopušča, da ga drugi zanemarja – kot avtorico zanemarja njen mož, ki se ne postavi zanjo in za svojo mlado družino.
Pot, ki je dolgotrajna, verjetno je potrebna pomoč terapevta ali terapevtske skupine, morda bi šlo s pomočjo kakšne njene sorodnice ali prijateljice – skratka najti mora eno kompetentno odraslo osebo, s katero ima lahko normalen odnos med dvema odraslima – da se nauči, kako to sploh zgleda, kako se pogovarja, kako se rešuje težave, kako se zaupa eden drugemu in kako se dokazuješ vedno znova, da si vreden zaupanja, doživeti mora v živo, kako zgleda odnos med dvema odraslima, ki so podpirata, sodelujeta, ki naredita vse za svojo družino in skupne interese.
Ko bo dala tako šolo skozi, bo znala živeti normalno odraslo življenje in spremenila sebe v zares samostojno osebo. Takrat se bo znala čustveno obraniti stare moževe družine in je njihova dejanja in nagajanja je ne bodo več zelo vznemirjala. Ko bo ona bolj samostojna, bo začela drugače ravnati in njen mož se bo moral avtomatično prilagajati. Ne bo več vozila otrok k lažnivcem in manipulatorjem, ne bo se želela več družiti z njimi, ker bo rajši šla v družbo ljudi, ki jo imajo radi in imajo radi resnico. Mož pa bo moral izbrati – med staro in novo družino. Pa nič se ne ve, kako bo izbral. Sedanje življenje bo prišlo do točke odločitve, zagotovo pa bo avtorica izšla iz tega z dvignjeno glavo, mogoče bo ločena, vendar bo živela v skladu s samo seboj.
Za otroke je to največ, kar mama zanje lahko stori – da prekine stare vzorce zaničevanja in prelaganja težav, jeze na druge ljudi, prekine laži in manipulacije. Vendar to terja nekaj let dela na sebi, kar ni lahko, se pa na koncu izkaže, da je bilo nujno in vredno.
Zato draga Tamlada, ti polagam na srce – pojdi po svoji poti, delaj na sebi, prerasti laži in podtikanja, posveti se sebi in sebi in samo sebi. Čez nekaj let boš prosta, zadihala boš po svoje. Menda smo zato poslani na ta svet.
Kako se pride do teh terapevtov, ali so to psihologi ali kdo? Se da to uredit preko napotnice? Finančno si ne bi mogla privoščit terapij. Mi lahko konkretno koga svetujete, priporočate? Lepo prosim.
Torej je zadnji čas, da udariš po mizi, zaščiti sebe in otroke. Povem ti, da bo pot težka in psihično naporna…zato boš morala bit močna in bolj samozavestna, kot si trenutno. Pogrevanje stvari iz preteklosti kdo je kdaj kaj rekel je pa povsem odveč…energijo vloži raje v trenutno stanje in poskrbi, da bo tvoj trenutni in bodoči položaj boljši…
Kaj bi bilo, če bi bilo, ne veš. Dvomim, da takrat prepirov ne bi bilo. On je še vedno čustveno zelo navezan na svojo prvo družino, medtem, ko za drugo (vajino) ne skrbi dovolj. Če bi vidva živela sama oziroma bi sedaj šla na svoje, verjemi, da bi se pojavilo kup novih problemov. Ampak, smo rekli, da o tem nisma smisla.
Ni krivo samo to, da je on čustveni invalid, kar je v bistvu grd izraz in je v bistvu zelo površen opis nekoga. Krivo je tudi to, da si ti sama ne znaš izboriti svojega spoštovanja. Ne le pri njegovi družini, niti pri njemu ne. Ko rešuješ težave odnosu, vedno glej, kaj lahko sama pri sebi dodaš spremeniš, ne čakaj na druge. Saj si ti tista, ki te stvari motijo. Ko se ti spremeniš, to avtomatsko potegne za seboj tudi, da se spremenijo drugi ali pa preprosto greste narazen.
Predstavljaj si da si ti eni strani gugalnice, na drugi pa je (težka) tašča. Če je ona pretežka, pomeni, da si ti ves čas nekje v zraku, vajin odnos je neuravnotežen. Če tašči tako ustreza, je samo na tebi, da kaj spremeniš, torej moraš postati težja (v tvojem primeru pomeni, da se bolj potegneš zase). Le tako daš sebi in tašči možnost, da te začne spoštovat ali pa te vrže dol z gugalnice oziroma sama sestopiš z nje, kar ti da na nek način občutek svobode. Enako je z možem. Če želiš, da on pritisne na svojo mamo, moraš najprej ti do njega pritisniti. Problem odnosov, ki trajajo več let v nekem ustaljenem ritmu je, ko eden ugotovi, da bi pa zdaj želel neko veliko spremembo. In včasih to ni mogoče. Hiša se gradi od temeljev, kot se odnos gradi od začetka. Ne moreš si, ko imaš že hišo končano, spomniti, da bi pa zdaj temelje drugače postavil. Da se, ampak je prekleto težko.
Bom pa še pojasnila, zakaj vendarle vztrajam v tem zakonu. O mojem možu sem doslej pisala samo grde stvari. Ampak on ni samo to, on je na drugi strani čudovita oseba. Če bi kdo, ki ga pozna tole bral, ne bi mogel verjet svojim očem, kaj vse je zadaj. Ampak, saj si tudi ni sam kriv. Dokler jaz nisem prišla v njihovo družino, se mu ni bilo potrebno soočat s tem, zato se mu tudi verjetno še sanjalo ni, da so njegovi najbljižnji zmožni česa takega, pa saj še danes ne dojame povsem, rabi čas, upam, da nama uspe!
On je neverjetno priden, sposoben, talentiran, inovator, improvizator, ima izjemne življenske uspehe, vendar če povem katere, bo prepoznan in to ne želim. On je mož beseda v pravem pomenu besede. Kar reče, to drži. Sam je renoviral celotno hišo, ki nama jo je moja babica podarila. Če kakšnega opravila ne zna se ga v trenutku nauči in izpelje brezhibno. Ko si jaz namislim kak projet, me podpre in mi vse omogoči, izpelje in to ne jutri, ampak danes, takoj. Kar se moških opravil tiče, okoli hiše vse uredi takoj, nobeno stvar ne prelaga. Ni mu noben problem pomagati mi v gospodinstvu, rad tudi kaj skuha, njemu res nič na tem svetu ni težko narediti. Jaz ne pobiram zoknov za njim po hiši in podobne stvari, ki sodijo v ta paket, ko se včasih ženske pritožujejo. On je zelo prijazen, vsi ki ga spoznajo, ga takoj vzljubijo, je zelo simpatičan, potrpežlji, vedno optimističen in pozitivno naravnan, pa tudi lep in to ne samo zunaj, tudi znotraj! Za vsakega človeka najde lepo besedo, razumevanje, pripravljen pomagati vsakemu in vedno. Ljudem v stiski vedno priskoči na pomoč, tudi če ga ne prosijo in sam vidi, da lahko pomaga. Razen teh stvari, ki sem jih pisala zgoraj se čez njega ne morem pritožiti v nobenem drugem smislu in pogledu. Je čudovit oče, vedno najde čas za otroke, naj bo še tako utrujen zvečer, ko ga punci prosita za pravljico, še nikoli ni rekel ne. Sposoben je sam poskrbeti za otroke v celoti, tudi bolje od mene, če se meni kaj zgodi, me sploh ne skrbi. Od sosedov, prijateljic, vseh žensk pač 🙂 poslušam, kako srečo imam, da jaz pa naj bom kar tiho, ker jaz se pa v življenju zraven mojega res nimam čez kaj pritoževat. Kar je tudi res, če seveda odmislim vse zgoraj. Skrbi za nas kot si lahko marsikatera samo želi. On nam pač pokaže z dejanji koliko mu je do nas, in o tem ni dvoma. Je odgovoren in suženj poštenja, tako kot jaz. Ampak v tistih zadevah, zaradi katerih pišem, pa pogrne na celi črti.