starši-vnuk
Pozdravljeni. Pred približno enim letom sva s partnerjem šla na svoje (skupaj sva dobra tri leta), sedaj sem noseča. Moji starši so bili nad novico veseli. Pred nekaj dnevi je mama na glas razmišljala, kako bo vnuk pri njej, kam ga bo peljala ipd. Pa sem ji rekla, da ne bo šlo, da vnuk ne bo bil sam pri njih. Zakaj? Zato ker moji starši nikoli niso sprejeli mojega partnerja. Zanje ni bil nikoli dovolj dober in ni dovolj klečiplazil okoli njih. Zato se tudi vidimo bolj poredko, pa čeprav bi si želela, da bi se več, vendar se ne znajo obnašati. Sem res prestroga do svojih staršev? Jaz mislim, da ne…
Ne glede na to, kaj si ti misliš o svojih starših je dejstvo, da ima tvoj otrok PRAVICO
do starih staršev. Imeti babico in dedka (če sta seveda živa in nista pijanska zločinca)
je za otroka zelo pomembno in lepo.
Po mojem bi bilo fajn, če zamere do njih ohraniš na svojem nivoju (skupaj z svojim
partnerjem), otroku in starim staršem pa pustiš, da sami na novo vzpostavijo svoj odnos.
Sicer si si “kazen” za svoje starše lepo zamislila, a kaj, ko bo “plačal” tudi tvoj otrok.
in kaj pravi na vse skupaj tvoj mož?
V Sloveniji moraš računat, da večina razmišlja plemensko, torej je tvoj otrok last plemena, to je tvoje in njegove žlahte, ki imajo očitno dovolj prazna življenja, da rabijo svežo kri za svoj vampirizem.
MOje mnenje je, da je sedaj tvoja družina mož in bodoči otrok in ostali otroci, če bodo prišli. Vsi ostali pa so v drugem planu. Kakšne občutke pa misliš, da bo tvoja mati vsajala tvojemu otroku o svojem očetu in kako fajn bo to za otroka?
Simpl je odlično povedal.
Bi pa izpostavil samo še dejstvo, da je potrebno tak odnos tudi stalno ocenjevati in opazovati. Kar pa ni lahko. Vedno znova si lahko razočarana nad starši .. ali pa pozitivno presenečena. Zato je taka redna evaluacija obnašanja staršev naporna ampak mislim, da nujna – v sodelovanju s partnerjem. Skupaj se lahko v tem povežeta, on pove kaj doživlja in čuti, ti tudi in gradita svoj odnos.
Če bodo vnuka stari starši začeli zastrupljati: “da očka nima pojma”, “da ga nima tako rad kakor babica”, “da oči že ne ve kako skrbeti za njega, dedek pa”, ali pa še bolj bolne “da bo enkrat prišel živeti k babici in bo vedno imel dobro kosilo”, itd… Ali pa namerno neupoštevati želje očeta o načinu prehrane, spanja, mej kaj otrok sme in kaj ne – potem bo treba stvari zaostriti ali prekiniti.
Če pa stari starši skupaj z vnukom naredijo lepši prostor še zate in počasi še za partnerja, ki je gotovo upravičeno jezen, da se tako obnašajo do njega, pa je to lahko en res lep začetek novih dimenzij vaše družine.
Vso srečo!
brez veze je, da se obremenjuješ s stvarmi, ki se še niso zgodile in ne veš, kako se bodo zgodile.
Glavno je, da imaš v glavi pošlihtano kdo ima prednost. Vse ostalo se bo uredilo samo po sebi.
Seveda lahko pričakuješ en kup postov, kako moraš staršem ustreči, ker bo otrok brez bivanja v okolju, ki do drugih ljudi ne zna pokazat osnovnega spoštovanja, blazno prikrajšan. Očitno je treba vsakemu otroku dozirat svoj kup dreka, ki ga bo lahko predeloval celo življenje.
Naredi pač, kot misliš, jasno.
Samo najprej si razčisti, da tvoj otrok ni del tebe, ampak je samostojna in (kmalu) neodvisna
oseba. Kot tak si ima pravico sam ustvarjati odnose in mnenja o ljudeh.
Jaz razumem, zakaj si se tako odločila, starši so te prizadeli in zdaj imaš končno priložnost,
da jim vrneš. Imam samo pomislek, ali bi bilo ZA OTROKA res slabo, če bi bil sam z njimi, ali
pa je to samo tvoje maščevanje? To veš samo ti, torej bo odločitev na tvoji strani.
A veš, da sem se jaz znašla v obrnjeni situaciji se pravi v vlogi tvojega partnerja. Jaz bi si želela, da bi moj mož tako ukrepal, kot sedaj ukrepaš ti. Res je grozen občutek, ko te nekdo ne mara in ni ga načina, da bi te sprejeli pa tudi če se na trepalnice postaviš…in sploh, da te nekdo sili v stike z njimi. Ti si lahko še kako prijazen, a če te nekdo ves čas psihično maltretira in ponižuje, je zares bedno.
Ni pošteno do otroka, da zaradi tega nima stika s starimi starši. Predlagam ti, da počakaš vsaj toliko da se rodi, potem boš pa že videla. Če se bosta lepo obnašala in ne bosta grdo govorila o očetu, potem ne vidim zakaj bi omejevala stike…saj se gre za otroka, ne za vas in vaše zamere.
Takšna naj bi bila idealna situacija. Če si optimistična, pusti to trenutno pri miru in počakaj.
Jaz sem bolj pesimistična: če že sedaj tako blatita tvojega moža, se najbrž ne bosta kar tako spremenila. Mislim, da nobena uravnovešena mama ne bi smela pustiti otroka tam, kjer ni prepričana, da bo zanj poskrbljeno tako kot mora biti – fizično in čustveno.
Jaz mislim, da je tvoja skrb upravičena. S takšnim načinom bosta izpodrivala tvojemu partnerju avtoriteto pri vzgoji otroka in ravnala bosta vse nasprotno s prepričanji tvojega partnerja. Kakšen otrok bo iz tega zrastel, si lahko predstavljaš. Ampak jaz menim, bolje da ni odnosa, kot pa da je izkrivljen.
Postavi meje že zdaj in razloži staršema, da če bosta želela videvat otroka bosta morala sprejeti in spoštovati njegovega očeta, tvojega partnerja. Se že zdaj potruditi zanj, preden se mu vse skupaj zameri. Vi boste kmalu nova družina in delovali boste skupaj. Dobijo vas v paketu -vse tri ali nobenega! in zapomni si, bolj, ko popuščaš, dlje gredo. Če nihče ne postavi meje se lahko na koncu celo razdre družina…potem pa razdeli ubogega otroka po delih, malo starim staršem malo staršem… 🙁
Moja babica ni bila pijanska zločinka in me je, ko sva bili sami, z zgodbicami in vizualnimi pripomočki zlorabljala s sexom in kot otrok sploh nisem vedela, kaj sex pomeni, zato svojih občutenj nisem znala izraziti drugače, kot da ne želim k njej. Nič ni pomagalo. Mama me je vedno silila k njej in to se je nadaljevalo dokler nisem bila dovolj stara, da sem se lahko sama uprla. Sedaj ko sem odrasla se teh zlorab zavedam, na dan sem jih priklicala in na glas zaupala šele svojemu partnerju.
Imava otroka in še vedno se ne morem otresti grdih spominov na mojo babico, vzbujajo mi totalen gnus, kako se je pred drugimi delala lepo in ubogo, na samem je bila pa cel hudič. Zase vem, da v kolikor mi bo moj otrok samo enkrat rekel, da noče k babici/dedku, ali pa, da se pojavi le majhen sum, da mu v odnosu ni ok, bom pustila vse iz rok in našla drugo varstvo.
Tako da prosim ne govorit, da stari starši morajo bit prisotni v vzgoji, če se obnašajo v škodo otroka je bolje, da stikov ni.
Tessoro žal mi je in grozno, da se kaj takega lahko zgodi in hvala za tak dober komentar, saj se zaradi vcepljene mentalitete, da so starši neoporoečne svetinje pogosto zgodi, da se je njihovim željam ali zahtevam težko upreti … in ob tem preslišati lastnega otroka in spregledati njegovo stisko. Verjamem, da si odlična in srkbna mama, ki kaj takega ne bo ponovila.
Je pa vseeno stvar malo nepovezana, saj nesprejemanje partnerja res ne moremo enačiti s spolno zlorabo otroka, ki je gunusna in tudi razumljena kot zločin v vsaki družbi.
Tudi jaz podpiram, da otrok sam pove kaj mu ni všeč in da se ga ne sili, če nekam noče. Seveda, pa kot majhen tega še ne zmore in mislim, da avtorica sprašuje bolj za tak primer.
Se mi zdi da se že pogosto zgodi, da straši silijo otroke, da objemajo ali poljubljajo stare starše, tudi če jim to ni všeč, samo da bo dedek/babica vesela. Ni potrebe- če se stari starši lepo povežejo in so do otroka nežni in spoštljivi, jih bo on sam objel!