Obupana
Sem obupana. Enostavno ne vem več kaj naj naredim.
Imam prijatelje in družino na katere se lahko zanesem in jim zaupam, mogoče zaprosim za nasvet, pa venomer dobim enake odgovore. Mogoče, ker me poznajo. Zato pa pišem vam, popolnim tujcem, ker ne vidim več izhoda.
Stara sem 30 let, s partnerjem sva skupaj 8 let. Doživela sva veliko vzponov in padcev. Jaz sem bolj ”glasna”, se hočem vedno pogovorit, če pride do problema, partner pa je bolj tihe sorte, jaz se sekiram, on je pa flegmatik. Sva si različna, ampak sva vedno našla rešitev, neko srednjo pot. Skupaj nama je bilo lepo.
Predlani sva se odločila, da bi pa mogoče bil čas za otročka in januarja lani sem zanosila. Presrečna sva bila. Žal pa je bila nosečnost zelo naporna. V 20. tednu sem imela prometno nesrečo, zato sem mogla večinoma časa počivati. Vsak teden sem hodila v Ljubljano, v ambulanto za patološko in rizično nosečnost. Medenične vezi sem imela tako oslabljene, da včasih niti hodit več nisem mogla. Res je bilo naporno in sem večinoma prejokala, ker sem bila vedno od nekoga odvisna in ker sem imela neznosne bolečine. Tudi sam porod je bil travmatičen. V porodni sobi sem bila 23ur, v groznih bolečinah, na koncu pa so naredilo urgentni carski rez, ker nisem več imela plodovnice. Ko sem prišla iz porodnišnice domov pa se je postavilo vse na glavo. Kakšne 14 dni sva bila s partnerjem vsa presrečna, nato pa sva se začela oddaljevati eden od drugega. Jaz vsa zaspana, utrujena, brez energije, on pa ves hladen. Vedno več sva se kregala, jaz sem nonstop jokala on pa je tolažbo našel v delu. To se je ponavljalo 4 mesece, dokler se nisva sprla do konca. Vedno več je bil zdoma, hodil s prijatelji in sodelavci na pijačo po službi in hodil domov pijan. Jaz vsa nesrečna, postala sem prava živčna razvalina. Ko sem ga vprašala zakaj to dela, mi je rekel da zaradi mene. Da me noče več ne poslušat in ne gledat. Da ne ve kaj bi. Da nima več čustev do mene kot jih je imel. Pravi, da me ima rad ampak ne kot prej. Jaz mislim da je to normalno po 8 letih. Mislim da zaljubljenost mine, ljubezen pa ostane. Jaz si želim malo nežnosti on pa hladen kot špricer.
Sem mu rekla da si morava vzeti čas zase, da se morava potruditi oba, in s tem se strinja naredi pa nič. Jaz bi včasih potrebovala samo objem (sem mu tudi povedala) in potem me objame, nato pa zopet pozabi. Že to bi bilo dovolj, da zvečer ko sinek zaspi pogledava skupaj kak film, kakšno rečeva ob pivičku ali greva mogoče enkrat mesečno sama kam ven. Ampak se mi zdi da njemu ni do nič. Je rekel da je nekaj časa trajalo, da sva prišla do te točke in da bo tudi nekaj časa trajalo, da se on pomiri. In da sploh ne čuti ničesar ko ga vsa objokana prosim in sprašujem zakaj je tako. En dan je ves sladek, prijazen, me objema, stiska mi reče da me ima rad, drugi dan pa kot da sem tujec. Ne vem več. Zaradi vsega sem živčna razvalina, kar se pozna tudi pri sinčku, ker je zaradi mene ves razdražljiv. Prosim pomagajte mi kaj naj naredim. En dan sem odločena, da grem po svoje, pa čeprav vem da bo težko, drugi dan pa se hočem boriti za svojo družino, za njega, ker ga še vedno ljubim.
Spoštovana Tisaa!
Tako je res težko živeti. Prestali ste kar nekaj šokov in težkih preizkušenj preden ste dočakali otročka, kar je moralo biti gotovo zelo stresno, boleče in fizično ter čustveno zelo naporno. Čutiti je,kot da ste bili za vse bolj ali manj sami, in da ste in verjetno še vedno od partnerja težko računate na podporo in razumevanje (ne vem koliko morda tudi konkretno, fizično pomoč in koliko na čustveno razumevanje in telesno bližino). To vas boli in žalosti in čutite, da se vam dogaja krivica. Kar morda lahko prebuja zamero in jezne odzive.
Očitno je, da sta oba kot mlada starša vsak v svoji stiski in da tudi vsak po svoje rešujeta te situacije, ki pa vaju vedno bolj razdvajajo. Pot k drugačnemu razumevanju in morebitnemu zbliževanju vidim v obojestranski odločitvi in iskanju terapevtske podpore, najbolje za oba. Sicer tudi ta pot ne bo enostavna in bo potrebno obema vložiti precej napora, vendar se bodo sicer vajine poti verjetno še bolj razhajale in bosta še težje prepoznavala svoj delež odgovornosti za odnos. Domnevam, da bosta brez relacijske družinske psihoterapije še bolj drug v drugem zgolj iskala krivca za svoje nezadovoljstvo in se posledično obtoževala ter napadala in branila na najrazličnejše načine. Kar pa vsekakor ne vodi v izboljšanje odnosov, pač pa v nove začarane kroge.
Iz vašega pisanja je čutiti razdraženost in jezo, pa tudi občutke krivde, nevrednosti in strah vzeti svoja občutja resno. Ter narediti in »zahtevati« spremembe. Pri sebi in od partnerja. Morda bi bilo za začetek dobro, da bi zmogli začeti prepoznavati svoja čustva in spremeniti načine reakcij nanje. Ne vem kako konkretno zgleda biti glasna in kako živčna razvalina (torej kako izražate svojo razdraženost, občutke nemoči in bes…) in kaj ste sami pripravljeni narediti za to, da se lahko umirite. In da začnete prepoznavati odkod vam takšni vzorci reagiranja in kako jih lahko preoblikovati v funkcionalnejše…
Ob tem pa bi bilo nujno dobiti partnerjevo pripravljenost za spreminjanje svojih odzivov. Zgolj umik (tudi če v delo, kaj šele v opijanje!) je popolnoma nesprejemljiv in neodgovoren. Pri tem še tako »tečna« partnerka ni in ne more biti izgovor za iskanje lagodnejših bližnjic in izmikanje odnosom. Tako glede partnerske kot tudi glede očetovske vloge (pri negi in skrbi za dojenčka in njegove potrebe). Da se prav razumeva – torej odgovora, da zaradi vas počne vse to, kar vam ni sprejemljivo- ni (več) potrebno vzeti kot svojega občutka krivde. To, da se umika, je torej nekaj njegovega. In je njegova odgovornost in (nezavedna) izbira, čeprav mu verjetno tudi ni enostavno v takšnih situacijah (morda se boji vaše jeze in psihičnega nasilja?). Pomembno je kaj on s tem stori. In kaj se bo (če se bo) odločil preoblikovati v funkcionalnejše vedenje. In če se ne bo nič spremenilo, do kdaj boste vi tolerirali takšen (ne) odnos?
Na drugi strani pa bo pomembno tako pri njem kot tudi pri vas najti tudi globlje podlage vseh teh doživljanj (ki izhajajo iz vajinih najzgodnejših odnosov). Tako glede njegovega verjetno težjega besednega izražanja čustev ali njegovih reakcij ob vašem joku in občutkih nemoči… Pa tudi glede vašega obupa in razdražljivosti, za kar se morda zdi, kot da bi bila ob odhodu od partnerja kar čudežno rešena, pa se bojim, da se bi to samo preusmerilo, morda sčasoma tudi do otroka, ki vas bo kasneje znal jeziti na precej podobne načine… (ko se boste počutili podobno obupani in ujeti…) Torej, vaš obup in razdražljivost in druga doživljanja ter obnašanje ob njih pa je nekaj vašega. S čimer boste slej ko prej »prisiljeni« priti v stik… (ne glede na to ali se boste odločili oditi od partnerja ali ostati z njim)…
Pomembno pa bo poiskati tudi vire moči in vse dobro, kar je v vas. Mamica ste in osredotočenost na dojenčka in na to kaj on doživlja in občuti ter kako mu ustvariti čim bolj varno okolje za razvoj je prvenstveno. In kar bo vas umirilo, bo najboljše tudi za otroka.
Vse dobro vam želim. In veliko poguma.