Stara sem 48 let, zaposlena v osnovni šoli kot učiteljica. Poročena sem bila 15 let, potem mi je mož umrl. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se postavila na noge in sem se. Razmišljala sem, da pa mogoče vseeno ni dobro biti sam, čeprav sem se imela kar fino. Spoznala sem sedanjega partnerja s katerim sva skupaj štiri leta. On je ločen, ker ga je žena prevarala. In tu se začne prvi del mojih težav. Nikamor ne grem sama, še če grem ven iz stanovanja na sprehod, takoj reče jaz grem pa zraven. Ampak vsak človek potrebuje malo časa zase, še posebej, če si v prosveti rabiš malo, da se umiriš. Imam občutek kot da mi ne zaupa. On je brez službe, je že bil, ko sva se spoznala, zatrjeval je, da si bo našel službo, bil je poln optimizma, kaj vse bova naredila, sedaj pa je lepo doma, piše prošnje preko interneta in čaka »da bo prišel nekdo domov in rekel, a greš v službo«. Dopoldne, ko sem jaz v službi je doma, res je, da skuha kosilo, ampak ko pridem domov mi vedno na dolgo in široko razlaga zakaj je tako skuhal in kako je skuhal, zakaj to in ono..
Pa dobro, nekako preslišim to in popoldan kar mine, jaz si najdem svojo zaposlitev, saj veste dela nikoli ne zmanjka, znam pa tudi poležati pred TV-jem saj delo tudi počaka.
Ampak potem pa pride večer, moje »muke«. Obvezno je potrebno pogledati dnevnik na SLO1, ker so edino oni verodostojni za prave informacije. Mimogrede dnevnik na POP TV sem gledala……ne spomnim se. Po dnevniku pa pride na vrsto akcija. Večer za večerom so na sporedu kriminalke, filmi polni nasilja, policijskih siren, streljanja …..Saj ne rečem tu in tam ampak večer za večerom je pa preveč. Ko se končno sprijaznim, da s kakšnim bolj lahkim filmom ne bo nič, se pač odpravim spat. On sicer nekaj časa še gleda TV ampak potem zraven zaspi in prične smrčati. Nekajkrat ga butnem ampak, ker ne pomaga, se pač odpravim spat v kuhinjo na kotno garnituro. Stanovanje ime samo kuhinjo in sobo, kopalnico seveda tudi. Mimogrede stanovanje je občinsko in sem ga dobila pred 20 leti, ko sem nastopila službo. Stanarino in vse stroške plačujem jaz, zato se mi pa zdi res neumno, da potem jaz v svojem stanovanju ležim na kotni.
Mogoče se boste vprašali, kaj pa spolnost. Spolnosti ni, ker je jaz ne želim. Zakaj? Na začetku je še šlo. Potem pa mi je med seksom začel govoriti, da on najbolje ve, kaj je dobro zame, da ve kolikokrat moram doživeti orgazem, skratka, namesto užitka, učna ura spolnosti. Po sexu je bilo potrebno vedno iti na cigaret, ker saj veste, po dobrem sexu se prileže cigareta, če ne greš, ni bil dober. Skratka, včasih se sprašujem ali je z mano kaj narobe, pa pridem vedno do odgovora, samo malo svobode in mirnega spanca si želim. Poskušala sem se pogovoriti, pa vedno pravi, da vse skupaj sploh ni res in da se moram jaz spravit v red, da je z mano nekaj narobe. Mogoče je kakšna malenkost, saj nismo vsi popolni, ampak za čisto vse pa nisem jaz kriva, čeprav po njegovem sem.
Lepo prosim za pomoč ali nasvet kaj mi je storiti. Razmišljam namreč, da bi ga zapustila ampak ko mu povem, da mogoče le nisva za skupaj, ker sva si preveč različna, noče o tem nič slišati, pa tudi sicer, kam naj grem, mar naj grem iz »mojega« stanovanja.

Najlepša hvala za pomoč.

Spoštovana skorpijonka67!

Razumem, da vam ob takšnem načinu življenja, kot ste ga opisali, ne more biti lepo, saj je čutiti, da se v vsem podrejate in prilagajate partnerju. Dobro bi si bilo postaviti vprašanja v smislu zakaj oz. kako to, da se toliko podrejam, prilagajam? Se ne čutim izkoriščano? S čim v tem začaranem krogu sama sodelujem? Kje se je izgubila moja jeza?…

Kako, da si ne vzamem prostora in časa zase? Kako da mu odločno, a prijazno ne povem, da danes bova pa gledala »moj« dnevnik in da bom jaz izbirala filme, da bom jaz spala na kavču in se ne bom umikala v kuhinjo,da bom šla sama nekam, da ne rabim lekcij iz spolnosti, ker sama zase najbolje vem kaj mi je v redu in kaj ne … Ker mu tako ne bo ok? Ja, zagotovo mu ne bo. Ampak a vi ste pa pripravljeni vse potrpeti? Zakaj že?

Morda bolj ne poskrbite zase, ker se bojite, da boste egoistični? A boste res? Če bo kdaj po vaše? Kdo pa je egoističen? Nekdo, ki hoče, da je vse po njegovo, nekdo, ki hoče imeti vse stvari zase, ki se ne pozanima, če je drugemu tako v redu, ki ne vpraša, če bi drugi rad kaj drugače… V to z egoizmom na eni strani loka in altruizmom na drugi strani se je zanimivo malo poglobiti. Obe skrajnosti nista najboljši možnosti. Verjamem, da je naloga tako enih kot drugih, da se malo » povadi« še v drugi varianti da je prava mera nekje na sredini… In da se da šele potem odločiti za resnično dobro. Ko pri sebi prepoznam in povem, da bi sama rada tako in tako, ko vprašam in preverim kako bi rad partner in ko se nato zaradi sebe odločim in povem, da želim vztrajati pri svoji varianti, (ker mi je res pomembna, ker je nefair, da je prevečkrat po njegovo in premalokrat po moje….) ali pa tudi zaradi sebe in spoštovanja do partnerja povem, da se mu lahko prilagodim in mu danes ustrežem, da lahko gleda po svoje… Seveda pa morata biti za takšno sodelovanje oba partnerja na določeni stopnji zrelosti.

Stanovanje je vaše, samostojni in odgovorni ste, kaj vas zavira, da bi si z njim ali brez njega življenje uredili bolj po vaši meri? Čutiti je, da živita vsak zase, po svoje, pri čemer pa vam takšna situacija počasi postaja nevzdržna. Kje in kaj je tu sploh skupno, vajino?

Vem, da se ni tako enostavno preleviti iz prijazne in ustrežljive »mame« v malo bolj zahtevno, odločno in »tudi kaj zase zahtevajočo« žensko. Verjetno je takšen vaš nezavedni vzorec življenja, ki se ga ne da kar čez noč spremeniti. Ni pa nemogoče začeti s spremembami, še zlasti če vas življenje sili v situacije, ki bi vas brez tega lahko celo izrinile iz svojega stanovanja in kar je še huje, predvsem daleč od same sebe… Pa vam ni treba tega dopuščati. Vaše življenje je in vi imate »daljinec« v svojih rokah… Tudi za raziskovanje same sebe in odkrivanja kaj v vas je takšnega, kar vas »pelje« v takšen način življenja in kje in kako najti moč, da začnete obračati barko…

Vsekakor bo dobro, da bi začeli bolj verjeti vase, da bi si morda s pomočjo relacijske družinske terapije pridobili podporo, da bi lažje prepoznavali kaj se vam dogaja, kje je v tem vaša vloga in kaj lahko začnete drugače. Če vam bo partner pripravljen slediti tudi s spremembami pri sebi in seveda če bo vam tako v redu, bosta lahko morda ustvarila bolj sprejemajoče pogoje skupnega bivanja, sicer pa vam ne bo preostalo drugega, kot da boste delali na svoji odločnosti in ga prej ali slej postavili pred vrata…