Pozdravljeni!

Imam problem, ki ga že zelo dolgo rešujem. Bojim se odnosov. To se vleče že od otroštva, ko sta se v moji mladosti starša skregala. Mama je izvedela, da stari oče nekako zlorablja otroke – nas. Zaradi tega sem se bolj skrivala, ker se starši o tem niso hoteli pogovarjati. Poskušala sem že tudi preko psihologinje vključiti mamo, ampak ona govori da nič ne ve. Torej starši se nočejo o tem pogovarjati. So me pa vedno imeli zelo pod nadzorom. No vsega ne bom pisala, stara sem 43 let. Pri 22 letih sem šla k fantu, za katerega sem se ” krivila “, da mi nekako ni všeč, da je čuden. Pa vendar sem sebe krivila, da sem ” napačna “. Potem se je oče vmešal, tako da sem imela občutek, da misli, da delam stvari brez glave in naenkrat se mi porodila misel : kaj pa če bi imela res tako, naivno otroka, pa ne bi nič skrbela za sebe, da bi naivno zaupala ; partner pa je bil tako naiven, ali pa tudi ne – ampak naenkrat sem sebe zasovražila, svojo spolnost in sem se hotela ” kaznovati ” z otrokom. Od takrat imam probleme. Imela sem jih pa v sebi tudi takrat, ko sem končevala študij in bi morala iti v ” življenje ” – z delom in se dokazati. Takrat me je ” stisnilo “. In v tistem času sem tudi partnerja spoznala in sem se kar bi rekla bolj na silo k njemu preselila.Menila sem, da bova lepo živela, on pa je po svoje razmišljal.Če bi ugotovil, da jaz drugače, veliko drugače razmišljam, bi morala iti stran oz. domov. Tega pa nisem želela, ker potem bi morala pred starši priznati, da sem se zmotila. Mama je bila glede tega zelo stroga.
Potem sem hodila na psihoterapije, dobrih deset let. Službe nisem imela, bila sem tri leta v javnih delih.Končno sem se zaposlila, vendar sem se morala pritožiti, da govorijo, da rabijo delovno silo in da so zadovoljni, nočejo me pa zaposliti. Zaradi tega imam že dobrih deset let slabi občutek, da delam z ljudmi, pri katerih sem ” na silo “. Rabila sem delo, da sem lahko šla na svoje in da skrbim za otroka, ki bo sedaj star 18 let. Ampak moje zdravje je vseskozi slabo. Že 6 let jemljem antidepresive in nesoglasja v službi me vedno bolj motijo. Kot da sem jaz tega kriva, ali pa nisem prava oseba, ki bi lahko sodelovala. Bojim sem iskati drugo delo, saj sem že tega tako s težavo dobila. Sodelavka ki dela skrajšani delovni čas, mi je rekla, da je samo v pisarni in da nič ne gre ven, da bi se pogovarjala, ker ima delo. Tudi sama bom tako delala, da se ne bom več pogovarjala z drugimi. Saj ni bilo tega toliko. Kar naprej nekdo umira od sodelavcev in saj to je življenjsko. Nimam nobenega rešpekta pri moji vodji in to me moti, ker imam taki čuden odnos. To me najbolj moti. Samo sem v mladosti že poskušala dobiti kje drugje službo, vendar sem bila neuspešna, zato se bojim, sploh glede na brezposelnost, na menjavo službe. Dejansko bi pa zelo rada kje drugje delala. To je skoraj iluzija. Glede na moja leta. Vendar nimam nič. Vsak dan hodim v službo, popoldan sem brezvoljna, za vikend me boli glava, zdaj trenutno ne, ker sem povečala dozo zdravila. Ne vem, na koga naj se obrnem, ker me je sram pred ljudmi.

Naredila sem napako, ne vem če je to napaka, zaradi denarja sem šla na silo v službo, kjer me niso sprejeli, s pritožbo in tako nimam dobrih odnosov. Rada bi bila ljubljena, rada bi bila prijazna z ljudmi. Naj pustijo moje življenje na miru in moje starše. Rada jih imam rada. Ko sem šla od doma, sta delala take težave, ker sem jih zagovarjala, ker sem bila finančno odvisna od njih. Tudi v službi zagovarjala sem mojo vodjo, ker sem finančno odvisna in to je jezilo mojo mamo, da nisem drugam upala iti, ampak – saj je moja mama. Zdaj v službi pa mi je groza, ker vsi svoje šefe kritizirajo, jaz pa ne, včasih jo sodelavki, potem pa ona vse spreobrne in dela cirkuse. Ne morem biti fer do ljudi, počutim se, da sem preveč zanemarjena, da me itak ne bi vzeli v službo, da nisem primerna za to delo, a me zaenkrat še imajo. Vedno bolj se počutim, da delo v službi sploh ni pomembno in nimam občutka za delo. Naenkrat tako malo zahtevajo od mene, vse je dobro, potem se pa zdim sebi nemarna, neurejena. Pravijo, da veliko naredim, meni pa je to malo, nočejo se pogovarjati o mojem delu, debatirati, dati vsebino, kot da oni ne znajo. Delam tako, kot sem delala doma, ko sem vodila knjigovodstvo enostavno za starše. Mama se je naredila, da ona nič ne zna in je bilo vse prepuščeno meni. Tako rada bi bila v kolektivu, kjer bi sodelovala, tu je pa to tako grozno. Nimam partnerja, kar naprej mi govorijo o starših, njih spoštujejo, da jih pozdravim, starši pa z nobenim izmed nas otrok niso bili zadovoljni. Kako jim naj povem, da me starši ne podpirajo? Ki si enkrat 18 star si samostojen, si sam odgovoren za sebe, nimam se kaj s starši za pogovarjati, v službi tudi ne, moja zavrtost je pripomogla, da so se vsi skregali, večni proglem je bil, da partnerju nisem zaupala, pa sem bila z drugimi bolj prijazna, kar mi je grobo očital, pa sem vedela, da je to narobe, ampak enostavno nisem mogla biti odkrita z njim. V službi imam isti problem, z ljudmi, ki so mi sodelavci, nisem mogla biti odkrita, iščem samo mame, materinski čut, potem pa imajo sodelavke težave. Moja vodja pa nima nekega materinskega čuta, ali pa pri vseh drugih vidim, samo pri njej ne, ne morem biti pridna, stara sem 43 let pa mi pravijo pridna bodi, ena ki je pač starejša, odpor imam, včasih sem znala delati, tudi pospravljati, sedaj že 20 let ne, ne upam se moškim zaupat, samo ženskam, nočem pokazati, da sem v svoji biti neodrasla, res bi najraje za kakim strojem delala, 15 let sem vztrajala v tem odnosu, ker se je hčerka šolala, sedaj bo 18 let stara, nočem biti več s to vodjo, nočem več imeti stikov z njo, ne vem kaj hočejo od mene.

Pozdravljena!

Ta post je ena velika zmešnjava. Občutki nemoči, občutek nezaželjenosti, nepripadnosti. Z eno besedo bi lahko rekla, da si oseba, ki ni imela ljubezni v primarni družini. Da nisi občutila prave ljubezni pri starših, njihove pripadnosti oz.bližine. Ne veš kaj pomeni, odkritost, iskrenost in ljubezen. Če v otroštvu nam starši ne dajo tega, vedite vsi, ki prebirate te vrstice, da se nam pozna vse to v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih situacijah. Vsako tematiko imamo lahko za zapostavljanje ali ogrožanje nas samih. Povsod vidimo in občutimo napad na nas. To je naše videnje, ki je izkrivljeno zaradi otroških ran na duši.
Pišeš, da si hodila k psihologinji. Nista nič se pogovarjali o tvojem otroštvu? Nista nič prišle do bistva, da takrat si bila otrok in si dojemala tako po otroško ? Takrat nisi razumela teh situacij, danes pa bi jih lahko !
Si odrasla ženska in mama, ki ima otroka. Vse te vzorce hote ali nehote predajaš svojemu otroku. Si želiš, da je tudi nesrečen kot ti?
Nekje je potrebno potegniti črto. Ja, prav prebrano. Potegniti je potrebno črto.

Čimprej, tem bolje !
Enkrat za vselej !

Za voljo svojega miru, za voljo življenja, ki ga imaš še pred sabo.

Praviš, da jemlješ antidepresive. Ti koristijo ali te še bolj medejo ??

Zakaj to sprašujem ? Ker sem jih nekaj časa imela tudi sama. Zase lahko zatrdim, da v začetku so mi pomagali, da sem lažje začela razmišljati in se spravljati v red oz. vsaj poskušala sem.
Kasneje pa, so bili ” motilci ” v smislu razsodnosti, razmišljanja in hotenja, da nekaj naredim zase.
Prekinila sem z njimi, na svojo roko. Morda boste rekli, zakaj pa, ali pa to ni dobro !?!

Zdravniki nam milo rečeno skoraj takoj predpišejo antidepresive, nikoli pa nas ne poslušajo. Tudi s psihologi in psihiatri, nimam dobrih izkušenj.
Ko smo v takem ” stanju ” predvsem potrebujemo poslušalca in ne nekoga, ki nam ponudi čudežno rešitev v obliki tabletke.

Torej, da nadaljujem. Prekinila sem s tabletami, ker sem tako čutila da je prav. Ker sem vedela, da le tako bom primorana narediti nekaj zase in ne bom zapadla v še bolj depresivno stanje.

Seveda se v začetku ni premaknilo nikamor. Pa sem kljub vsemu vztrajala in vztrajala. Seveda sem tudi klonila občasno vmes. To je čisto človeško. Vsi vemo, da v življenju lahko večkrat pademo in objokujemo, vendar pomembno, zares pomembno je to da VSTANEMO in se POBEREMO.

Kot tudi vemo, da nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha !

Zato, draga uporabnica te strani, vzemi se v svoje roke. To je tvoja pravica, pravica, da boš nekoč v sebi očutila mir, spokojnost in veljavo, da nekaj veljaš!
Vsi si želimo biti srečni, vsi si želimo biti ljubljeni in nekam pripadati. Zato zavihati rokave in na delo.
Podati se v nekaj novega in drugačnega, je lahko izziv in ne padec nazaj v depresivno stanje.

Kar pogumno !
Nisi edina, ki se sooča s tem !

Za morebitna vprašanja ali misli, sem na voljo !