Dolgoletna zveza, zaljubljena v drugega
Živjo. Prosim pomagajte! 🙁
Sem študentka in sem v resni zvezi že od prvega letnika srednje šole, sedaj sva s fantom skupaj že 6 let. Je moj prvi resni fant.
Do letošnjega leta ni bilo nobenih problemov, rekla bi da sem imela popolno zvezo. Fant mi je všeč tako vizualno, kot karakterno. Sedaj pa se mi je zazdelo da sva padla v nekakšno rutino oz. mi je postalo dolgčas v zvezi. Ne slišiva se več toliko, tega niti ne pogrešam. Fant to ve in sva se skoraj že razšla, vendar ko sva se o tem pogovarjala mi je postalo zelo hudo. Tako sva ostala skupaj. Problem je v tem, da sem spoznala fanta, ki mi je prav tako v vseh pogledih všeč. Nanj mislim vsak dan in ga ne morem pozabiti, kljub temu da se nisva videla že več kot en mesec. Slišiva se po sms-ih, govoriva o vsakdanjih temah. Zdi se mi da sem tudi jaz njemu všeč, glede na to kakšen je do mene. Ve da imam fanta, ve kako se počutim v zvezi zato se mi zdi da noče biti v moji bližini. Kaj naj storim? Naj potlačim čustva do tega fanta, ki mi je všeč, in upam da vse to mine? Ali je to pokazatelj da ljubezen do mojega fanta ugaša?
Ne znam si razložiti svojih čustev, saj se mi do zdaj to še ni zgodilo.:(. Pravijo mi naj poslušam srce. Kaj pa če tudi srce ne ve?
Zanimajo me Vaša mnenja, izkušnje glede tega, a je bil že kdo v podobni situaciji? Hvala:D
sedaj si stara 22 let, razmišljaš pa kot stara baba, ki samo še na trugo čaka.
Narobe je to, da se od 15. leta greš izvenzakonsko skupnost kot kakšna zagamana muslimanka in se sedaj treseš, kot da bosta morala skupno premoženje in otroke delit.
Vajina zveza s fantom se je izpela, sedaj je čas, da ugotoviš kdo si in najdeš kompatibilnega partnerja.
To je normalno. Vse srednješolske zveze kasneje razpadejo. Če mene vprašaš, je za adolescente najbolje, da sploh ne vstopajo v resno zvezo, ampak uživajo svojo svobodo, le tako so lahko kasneje bolj na mestu. Če ne jim pa kasneje utrga in tisto je dosti bolj tragično. Je pa po drugi strani res, da kar se Janezek nauči, Janez zna in tisti, ki v mlajših letih nismo bili v zvezi, v zvezi niti ne znamo živeti kar je spet problematično.
Sem mama najstnikov, ki se seveda ubadajo tudi z ljubezenskimi težavami. Najstarejša je najpametneje naredila, ko v srednji šoli ni imela fanta in je v miru uživala, potovala, trenirala, hodila na tekme, žurala, frendice, tu pa tam kaka simpatija. Ena njena prijateljica je imela resnega fanta že v srednji šoli in je pol tega izpustila, če je pa že kam šla (tudi na šolsko ekskurzijo, na primer), je bila pa tečna in čist boga, ker je kao pogrešala fanta. Res brez veze. Itak je ta zveza pozneje razpadla, je pa vrgla stran skoraj celo srednjo šolo, ker je bila tako navlečena nanj.
Pri 22 bi morala šele začeti resno zvezo, ne da jo že – kot vse kaže – zaključuješ. Menda ja veš, kaj čutiš in kaj si želiš. In za božjo voljo, ne skači že takoj v naslednjo zvezo, daj si malo lufta, uživaj, hodi ven s prijateljicami, hihitaj se, flirtaj, pojdi na kak dopust sama oz. v ženski družbi, malo zaživi. Da ne boš potem pri 35 po dveh otrocih, kreditu in psu ugotovila, da sploh ne veš, kdo si, ker sploh nisi živela kot ti, ampak vedno samo kot dvojina.
Saj to imam non stop v mislih. Vse kar ste mi napisali. Da se je zveza mogoce res izpela. Potem pa prebiram razne forume in odgovore psihologov kjer pisejo da je to normalno da ni vec kot na zacetku. Da to pomeni ljubezen. In da jo moras negovati. Pa cimvec biti skupaj…kako pa bo potem ko bom v sluzbi? Ko ne bova skupaj? Zaradi vsega sem potem spet v dvomih. Ker se vedno me je strah da boljsega ne bo. Ali pa da ce me slucajmo ta drugi fant neha zanimati..kaj ce bom potem videla da sem ga polomila..po drugi strani pa ce ostanem z njim..in potem celo zivljenje mogoce gledam druge. To pa tudi vem da ne bo slo.