razočaranje nad prijateljico
Spoštovani!
Pred 8 leti je mladostni prijateljici hči naredila samomor. Ostala je tako sama, mož se je oddaljil, sorodniki so se »potuhnili«, večkrat je razmišljala tudi ona o samomoru.
Res sem ji stala ob strani, nešteto ur preživela z njo jo poslušala, jo tolažila, opomogla si je, kolikor si pač lahko opomoreš, po takšnem tragičnem dogodku. Vendar je v teh letih postala hudobna, rada prizadene ljudi okrog sebe, večkrat sem ji to očitala a vedno ne nek kulturen način, vendar je vsakokrat našla opravičilo za svoje početje.
No pred 14 dnevi me je pa tako zelo prizadela. Spet je namreč žalila skupno znanko in ko sem jo hotela ustaviti, da tega naj ne počne, da ima tudi ta oseba dobre plati, je kot strela z jasnega dejala, da sem tudi jaz se neprimerno vedla, takrat ko ji je umrla hči, da sem si požvižgavala in si pela, ko je bilo njej najbolj hudo. Zaprepadena sem jo poslušala, ji oporekala, vendar je ostala pri svoji trditvi. Mislila sem, je pač popila, pa ne ve kaj govori.
Seveda sem se ohladila, nisem je poklicala in prišla je na vrata, ko sem ji to očitala, je dejala pa saj je to bilo res, ampak jaz se ne jezim zaradi tega, jaz sem ti oprostila, res si mi pa veliko pomagala ves ta čas. In tako je stvar za njo »rešena«.
Mene pa je zelo prizadela, ko se pojavi sem v nekakšnem krču in vidim, da to zelo slabo vpliva na mene. Da probam z njo debato o tem, vidim da je brez veze, saj za njo je stvar rešena, vedno mora biti njena zadnja…
Oddaljila sem se, je ne kličem, vendar ona išče stik, jaz pa se probam izmikat.
No vem da bi bilo najpametneje povsem pretrgat stike z njo, toda kako? Najlažje je rečt, zapri ji vrata povej svoje, vendar v življenju, ko si sam v takšni situaciji to ni tako lahko?
Rabim spodbude, rabim nasvete?
ita
Vedeti moras, da je njen svet zelo drugacen od tvojega. Tega ne mores spremeniti, njene izkusnje so ga naredile drugacnega. vprasanje je, ce ga lahko sprejmes oziroma ce si tega sploh zelis.
Doživela je tragedijo.. njen otrok si je vzel življenje.. njene nočne more so spremenile njeno doživljanje sveta.
Leta take zadeve ne pozdravijo. Nekateri spomini so preveč boleči in vedno znova, ko se pomisli na dogodek, to povzroči bolečino. Imam sorodnico, ki ji je cesta vzela hči.. nikoli si ni opomogla po tem.. njen um se je omračil.. Tudi ona žali večinoma vse okoli sebe.. živi v nekem svojem malem svetu, v katerega sonce ne posije pogostokrat.. to je njena obramba pred krutostjo življenja.
Tvoja prijateljica živi v svoji nočni mori.. ne vem, če ji res lahko pomagaš.. edino zase se lahko odločiš, ali boš del tega ali ne…
vala za spodbudne besede. Res sem bila in sem še prizadeta, saj sem ji edina stala ob strani vsa ta leta. Že pred tem dogodkom me je večkrat žalila, poniževala, vendar sem vse to tolerirala. Zato sem sedaj omejila njene obiske, z njo se ne spuščam v debate in mislim, da se bom počasi izvila iz tega.
Vedno sem jo poskušala razumeti, razumeti njen položaj, po njenih obiskih sem bila izčrpana, vendar nisem polagala pozornosti na ta dogajanja. No ko sem pa začutila, da sem po njenih obiskih, kot v nekem krču, da sem psihično napeta, ko odide, da zvečer ne zaspim, da sem občasno čutila neenakomerno bitje srca (to je trajalo letošnje leto) sem prišla do zaključka, da moram nekaj spremenit. Še kakšen nasvet potrebujem?
Res telo mi je začelo sporočati, da tako ne gre naprej. Hudo je samo to, sama je namreč tudi začutila, da se ji izmikam in pride sama k nam domov, prej je vedno prišla napovedana ali sem jo poklicala. Mislim, da nikoli več ne bo najin odnos takšen kot je bil nekaj let po smrti njene hčere. Ne vem, imela sem energije za prenašanje njenih izpadov, vse sem lahko tolerirala, zdaj pa je to tako moteče.