Pa sem v JU. Ne, ne jamram, res ne. Rada delam, uživam v delu, ampak kar je preveč je pa preveč. Obseg dela so nam povečali za 1/3, delam po 10 ur na dan, nimam časa za družino, otroka … So me siti doma … Otrok joka, da nikoli nimam časa … Jaz vsak dan utrujena, zdi se mi, da se vlečem kot megla. Za vikend zajamem sapo, pa že spet nori tempo …
Pa ne počutim se samo jaz tako, tudi sodelavki sta enakega mnenja. Ena pravi, da ji je mož zagrozil, da se bo ločil, če ne bo iz nje nič. Še kuhati mora on (pride prej iz službe). V službi zaradi tega niso najboljši odnosi, ker smo vse tri, ki smo zapolene utrujene (pa smo se prej dobro razumele).
Garamo za 1.100 eur brez malice, VII. stopnja.
Zdi se mi, da je to novodobno suženjstvo.
Saj vem, da je mariskje še tako … samo moram slišat.
Povejte, je sploh še kakšna druga možnost kot zamenjati službo, kar je pa zelo težko, ker služb ni. .. Kako naj preživim, da ne bom od stresa in izgorelosti (se mi zdi, da sem stalno na meji) škodila svojemu zdravju?
Vsaka izkušnaj bo dobrodošla.

vsem je težko, nehej jamrat in bodi vesela, da maš službo, ki tudi ni tako slabo plačana, glede na še višje izobražene. so še hujše službe, kot sedenje v pisarni. vsak misli, da je njemu najhuje. pa tudi stopnja izobrazbe gor/dol. danes jo ima že vsak, ki si jo kupi na primorski univerzi in podobnih kvazi fakultetah. hočeš nočeš, tako je. raven so ohranile le redke ljubljanske fakultete – pa še diplomanti iz teh v službah ne gledajo v zrak.

NIč ne pretirava. Jaz jo čisto razumem, ker sem bila na podobnem v gospodarstvu. TOliko so nas priganjala in pritiskali, da se nam je že mešalo od službe. Vsak dan 10-12 ur, nosili delo domov, delali nadure brez plačila.
Pa kaj ti misliš, da je človek stroj in naravnan tako, da bo delal vsak dan kot mašina? Dolgročno to ne gre, izčrpaš se, postaneš živčen, nezadovoljen, kronično utrujen, razpade se zakon + delodajalec konstantno krši delovno zakonodajo, saj bi namesto tega, da delavci neprestano delajo nadure, zaposliti dodatno delovno silo.
Nadure so omejene – maksimalno 20 nadur na mesec, v našem podjetju so pa delavci delali tudi po 8 nadur na dan.

A tebi je to normalno????? Meni ni in mi nikoli ne bo.

Sem učiteljica in v tem šolskem letu ne pridem iz šole pred 16.00.Potem pa se pripravljam še zvečer in ponoči, ko moji spijo. Imam že 13 let delovne dobe, tako, da nisem čisti začetnik. Obhajajo me dvomi, da bom vztrajala v tem poklicu do penzije. Pa imam otroke rada, samo v petek jih imam vrh glave skupaj z njihovimi starši. Vikendi so prekratki za rehabilitacijo.

Praviš da garaš za 1100. Pa veš da samo10% ljudi v sloveniji ima takšno plačo ali več?

Ker garamo tudi tisti za 560€ neto. Pa tudi jaz imam 6-2 stopnjo

In to naj mi bo tolažba? Ti to resno?

NIč ne pretirava. Jaz jo čisto razumem, ker sem bila na podobnem v gospodarstvu. TOliko so nas priganjala in pritiskali, da se nam je že mešalo od službe. Vsak dan 10-12 ur, nosili delo domov, delali nadure brez plačila.
Pa kaj ti misliš, da je človek stroj in naravnan tako, da bo delal vsak dan kot mašina? Dolgročno to ne gre, izčrpaš se, postaneš živčen, nezadovoljen, kronično utrujen, razpade se zakon + delodajalec konstantno krši delovno zakonodajo, saj bi namesto tega, da delavci neprestano delajo nadure, zaposliti dodatno delovno silo.
Nadure so omejene – maksimalno 20 nadur na mesec, v našem podjetju so pa delavci delali tudi po 8 nadur na dan.

A tebi je to normalno????? Meni ni in mi nikoli ne bo.[/quote]

Kako se je pa rešilo? A si šla stran?

tisti, ki res nimajo popolnoma nič časa, zagotovo ne visijo na forumih. če imaš težave, poišči specialista in mogoče dobiš invalidsko upokojitev. če jih nimaš, raje izkoristi ta čas za svoje najdražje.

Avtorica, razumem te. Tudi jaz sem zaposlena v negospodarstvu, zelo rada imam svoje delo, ampak enostavno ga je iz dneva v dan več. Enkrat poči vsaka meja zmogljiosti, pri meni ni več daleč stran. Delam na dve izmeni, vsaj 1x na teden se zgodi še kakšno podaljšanje delovnega časa ali celodnevno delo ali prihajanje zvečer nazaj (pač narava dela). In ves čas občutek, da te čaka še gora neopravljenega dela. Ko sem pri enem na zeleni veji, me čaka kopica neopravljenega na drugem. Imam že 30 let delovne dobe, 7. stopnjo izobrazbe, dela pa več kot kdajkoli. Skoraj ne zmorem več. 🙁
Pa – poudarjam še 1x – imam rada svoje delo in edino to me drži pokonci. In v tempu.

Ali lahko malo več napišeš, kaj delaš, vsebinsko? Lahko prirediš zadeve zaradi anonimnosti, ampak poskušaj biti realna. Prosim, ker me res zanima, pa ne mislim zlonamerno.

To postaja že pravilo, ponekod pa imajo za povrhu še “motiviranje” zaposlenih s prav bizarnimi amerikaniziranimi prijemi, kar ustvarja dodaten stres, nezdravo tekmovalnost in razprtije med ljudmi. Naša kratkovidna oblast (ne mislim le trenutna), ki dopušča tako izžemanje, se ne zaveda posledic za zdravstveno blagajno, ki jih povzročajo posledice takšnega izžemanja na zdravju ljudi. Pa tu ni zajeto le aktivno prebivalstvo. Preutrujena delavka tudi ne more dobro poskrbeti za otroka (kvalitetna hrana, dovolj gibanja z njim …), ostarelega starša (ki zato prej starostno nazaduje kot bi sicer)..
Nasvet? V prostem času videti predvsem sebe in svoje bližnje. Spustit kriterije čiščenja, kuhanja, obveznih obiskov, družabnih stikov, ki te ne izpolnjujejo, opravil zaradi neke navade – sploh zdaj med prazniki. Rajši kupit star kot nov avto in prihranjen denar porabiti za rekreacijo in sprostitev. Brez slabe vesti celo nedeljo preživet v pižami in lenarit ter si naročit pico na dom. Namesto TV meditacija ali joga. Bolj preprosta hrana, ki zahteva manj časa in je tudi bolj zdrava. Če le finance dopuščajo, pomoč v gospodinjstvu.

Za 1100 eur se jaz ne bi pritoževala, res pa verjamem, da je naporno. Jaz delam v gostinstvu in sploh december je nor, delam pa za 600 bruto osnovne plače, tudi po 240 ur mesečno. Otrok skorajda ne poznam več, ko pa jih vidim, pa sem tako ali tako utrujena in sitna sama sebi, ker sem prejšnji dan delala od 14 do 2 zjutraj. O dveh prostih dneh na teden lahko samo sanjam, če imam srečo, sem prosta en dan v tednu, se Večja sreča pa more bit, da je ta dan v vikendu… Obicajno ni…

Ojoj. 10 ur na dan? Majkemi, konec te bo. Saj ne, da preostanek zahodne Evrope dela toliko v povprecju, in da se potem se uro vozi v vsako smer v sluzbo, ane?

Delovniki – taki, spodobni, za nadpovprecne place – so po 12+ ur… Tudi 20 so ze bili ko je bilo treba. Sicer pa – kaj ti preprecuje, da odpres svoje podjetje, gres na svoje, in si mega-super uspesna? Ne? Ne bi?

Potem je pa se par stvari za naredit, preden gres domov.

Jaz pa sem brez sluzbe in mi je dolgcas. Sluzbo si res zelo zelim, res škoda, da morajo eni pregorevt od dela, drugi bi pa radi pomagali, pa ne smemo. Avtorica zdrzi in upaj, da bo nekoc bolje.

Res je, v tujini delajo po 10 ur, plača 500 eur, vzdušje v službi po balkansko, brez motivacije…

Drugače pa malo za tolažbo, meni se že meša od iskanja dela, drugi delajo enako št ur ali še več in so na minimalni…lahko pa stremiš k boljšemu, vsak dan pred spanjem poglej razpise.

Jaz tega ne razumem. Kako lahko rečete ženski, da naj bo kar lepo tiho in naj potrpi, ker pač tako je in da danes če hočeš 1000 eur na mesec, se pa že spodobi da delaš brez premora kot suženj po 10 ur na dan.

TO NI NORMALNO. In ne flozat nekaj o zahodni evropi, kjer vsi delajo po 10-12 ur na dan, da dobijo 1000 eur. Saj nismo po župi priplavali.

Normalen delavnik je 8 ur. 8 ur in niti minute več. Ne rečem, da se kdaj zgodi, da je kak teden ali dva v letu, ko podaljšaš, ampak da bi bilo pa to konstantno… nesprejemljivo.

In nesprejemljivo je, da mora toliko delati, da se to vse skupaj odraža na njenem osebnem življenju, mož ji grozi s skorajšnjo ločitvijo, otroci je ne poznajo, sama sebe ne pozna več, saj je nenehno sitna in utrujena. In potem naj bo vesela, da ima službo. Da dela samo 10 ur na dan, ostali čas se sekira, ker še ni vsega naredila in to za jurja na mesec.

Ja, boh pomagi no.

Kaj narest, draga avtorica. Če imaš za NDČ, enostavno začni manj delat. Naredi svojih 8 ur, vse vestno popiši, kaj vse si naredila, kako si naredila, v kakšnem času si naredila in ko se bo začelo nalagati, pojdi do šega in ga pelji do tistega kupa in povej, da delaš vse kot zmoreš, kot ti dovoljuje 8 ur, da pa še vedno delo ostaja. Ne ker ga ti ne zmoreš, ali ker si lena, ampak ker ga je preveč.

Kakor grozno se bo zdelo vsem tistim izven JU, kar tako te ne morejo odpustiti, če si za NDČ, sploh, če delaš ko si tam polno in 100 %.

Ne pustit, da ti služba uniči zakon in družino. V službo hodiš, da dobiš denar za družino, ne pa zaradi službe same.

Jaz sem, ko je tak tempo zacel vplivati na moje zdravje, zamenjala sluzbo in sla drugam. Zdaj del mojega dela dela novozaposlena, del pa se servis. In ob odpovedi sem mislila resno in to tudi izpeljala, pa ceprav so mi zaceli ponujati dodatne dneve dopusta (kot da ga imam cas izkoristiti) in tudi obcutno povisanje place.

NIč ne pretirava. Jaz jo čisto razumem, ker sem bila na podobnem v gospodarstvu. TOliko so nas priganjala in pritiskali, da se nam je že mešalo od službe. Vsak dan 10-12 ur, nosili delo domov, delali nadure brez plačila.
Pa kaj ti misliš, da je človek stroj in naravnan tako, da bo delal vsak dan kot mašina? Dolgročno to ne gre, izčrpaš se, postaneš živčen, nezadovoljen, kronično utrujen, razpade se zakon + delodajalec konstantno krši delovno zakonodajo, saj bi namesto tega, da delavci neprestano delajo nadure, zaposliti dodatno delovno silo.
Nadure so omejene – maksimalno 20 nadur na mesec, v našem podjetju so pa delavci delali tudi po 8 nadur na dan.

A tebi je to normalno????? Meni ni in mi nikoli ne bo.[/quote]

Kako se je pa rešilo? A si šla stran?[/quote]

Ker je imelo podjetje zaradi nesposobnega vodstva vse manj posla, so začeli vse bolj pritiskati na zaposlene, in sicer tako, da do začeli odpuščati ljudi. Tisti, ki smo ostali, pa smo dobivali še delo od odpuščenih sodelavcev + znižali so nam plače, in tako garali za dva ali pa tri delavce skupaj. Posledica: uničeno zdravje, živci. Podjetje se kljub tako idiotskiim prijemom ni rešilo in je šlo v stečaj–logično.

Sem pa šla pred kratkim na en razgovor v Ljubljano -urejeno podjetje, lastniki Nemci in me vodja kadrovske vpraša: “Ja pa kako za boga svetega ste vse te naloge ( kadrovska dela in obračun plač ), delali sami in to za 400 zaposlenih? Pa saj to ni mogoče. Pri nas imamo v kadrovski službi zaposleni 1,5 osebi za 150 zaposlenih. Če se pri nas obseg dela poveča, zaposlimo novo osebo in nihče ne rabi delat nadur.”

No, pol, ko greš malo na razgovore v druga podjetja vidiš, koliko si delal: v bistvu sem delala za 3 osebe, plačo sem imela pa za eno, nobenega spoštovanja, samo zaničevanje in tretiranje ljudi kot smeti in številke. Pa zdaj mi naj še kdo reče, da je to normalno. Ni in nikoli ne bo.

avtorica: ko berem, kako jamraš, ker moraš delati po 10 ur na dan in se čez vikende komaj spočiješ, mi gre na smeh. Moji starši so delali po 12 ur na dan, velikokrat tudi ponoči, čez praznike, prosti vikendi so bili luksuz. Kolikokrat sem morala biti sama doma z bratom, poskrbeti, da sva bila oba sita, poskrbeti za domače živali, vzdrževati čisto hišo in zraven najti čas za treninge in seveda šolo. Pa je šlo. Sem bila utrujena, včasih sem imela vsega dovolj, ampak mi je uspevalo. Zakaj? Ker sem vedela, da moji starši počnejo isto. Da garajo po 12 ur, zato, da si lahko privoščimo lepe obleke, ogromno hišo, drage avtomobile (ja imeli so dobro plačo, ampak verjemi, da je bil vsak cent trdo prigaran). In jih nisem 1x slišala, da bi se pritožila. Če jima je uspelo priti domov nista stokala, kako sta utrujena, nista tečnarila ali se smilila sama sebi, preprosto stisnila sta zobe in naredila vse, kar je bilo v njuni moči, da sva otroka čim manj čutila njuno odsotnost. In danes smo v odličnih odnosih, jaz ju spoštujem, občudujem in sem na nek način hvaležna, ker sta me naučila samostojnosti.
Moj point? Vse se da, če se hoče. Zato se nehaj smiliti sama sebi, stisni zobe in uskladi delo z družino. Če je pretežko pa daj odpoved. Verjemi, vsak je zamenljiv.

To ni normalno, avtorica, in nikakor ni prav, so pa to pogoste razmere, ki jih s pridnostjo le se podpiramo. V tujini jih ne bi, ceprav poslusamo drugace. Ce se vse sodelavke zmenite, da delate po 8 ur, bo mogoce kaj uspelo.
Meni so take pohlepne razmere v sluzbi unicile zdravje, propadla mi je scitnica, dobila sem rano na zelodcu, zdaj imam se preiskave za MS. Saj sem garala par let kot nora, se cez vikende in hkrati poslusala ocitke direktorja, da sem neucinkovita.
Zdaj delo opravljava dve, pa kljub temu je za obe za 9 ur in sva pogosto v zaostanku … pohlep. Smo pa firma v drzavni lasti, v oceh mnogih je prepricanje, da se cohamo. Mislim pa, da povsod, kjer so taksni nori urniki, je pohleb, neeticno on sebicno vodstvo, ki oma zaposlene le, dokler se ne iztosijo, potem pa po druge.
Placaavtorice je skromna. Pa tdi ce bi bila dvpjna, to ne ppmeni, da mora delati nad zakonsko dovoljeno mejo ur, si unociti udravje, zakon in druzino.