Ne morem pozabiti svoje prve velike ljubezni
Pozdravljeni,
pišem na ta forum v upanju, da bom dobila kakšen objektiven konstruktiven nasvet ali pa morda spoznala nekoga, ki je že imel ali ima podobno izkušnjo in bi jo bil pripravljen deliti.
Sem 30 letnica, že dobra 4 leta v resni zvezi s fantom, s katerim tudi skupaj živiva. Z njim imam zelo stabilno zvezo, nekako sva najboljša prijatelja, razumeva se fino, on je zaupanja vreden, pošten in odgovoren fant in vem, da je najboljši fant, saj se z njim počutim varno, sproščeno….. ni težav in ni nobenih dram. On je tudi moja druga večja ljubezen, vmes sem imela kar nekaj fantov še. Verjela sem tudi, da bom z njim, kokr se grdo sliši, končno prebolela svojo prvo ljubezen, saj me je to pestilo kar nekaj let preden sem ga spoznala in mi je bilo vse skupaj neizmirno težko…. poskušala sem preboleti s športom, žuranjem, psihologom… pa nekako ni šlo. Naj vam opišem mojo zgodbo. Pri 18ih letih sem se zaljubila nesmrtno v fanta, ki je bil 10 let starejši od mene, živel pa je v tujini, kjer sem jaz tudi imela sorodnike in sem mesto včasih obiskala. Nikoli nisva bila v resni zvezi ampak je najino “mutenje”, če se lahko tako izrazim trajalo kar dobre 8 let…. celotno moje obdobje odraščanja in faksa je nekako povezano v vseh pogledih z njim. Vsak dan sem po faksu dobesedno visela na msnju in skypu in živela samo za to. Čeprav uradno nisva bila v zvezi, on ves ta čas ni imel nobene punce…. in je še danes nima, pri 38ih letih. Pred kratkim sem se selila in naletela na cel pok starih pisem, kar me je res zadelo v srce. Rekel mi je, da ve, da bova izgubila stik takrat, ko bom jaz našla resnega fanta. In res je bilo tako. Do mojega 26. leta sva imela še vedno redne tedenske stike, parkrat me je obiskal, nato pa sem spoznala fanta in čez noč so se odnosi spremenili. Ker mi on ogromno pomeni, si želim ohkraniti stike z njim in ga zelo težko spustim stran, saj je ogromen del mojega življenja. Ampak on je potegnil ogromno črto med nama. Piše mi več ne, razen če jaz njemu prva, in tudi odgovori so drugačni, ne želi se vrivati v mojo zvezo in tudi moji prijateljici je rekel, da ne želi posegati v mojo srečo, da sem mu pomembna in da si to kar imam danes tudi zaslužim. Jaz to zelo spoštujem, ampak me boli, da nimava stikov. Trpinčijo me spomini, ki jih nikakor ne morem izbiti iz glave in tudi njega ne. Nekako se mi zdi, da je cela preteklost, vse kar sem do danes bila in delala, vezana nanj. Vse sem mu zaupala, morda celo več kot sedanjemu fantu, saj sva bila zaradi razdelje prisiljena v virtualni odnos, ki je temeljih na komunikaciji. Definirala sva se zadnjih 8 let kot “nekaj vmes”, med prijateljema in zvezo…. ker sva bila “skupaj skupaj” ko sva se srečala in držala avtomatsko za roke ter poljubljala, vendar sva se zmenila, da se nebova držala nazaj, če spoznava kogarkoli v najinem kraju. Zaupala sva si iskreno in odkrito, če sva se s komerkoli dobivala in kako napreduje. Potihem sva si namreč oba želela, da se nebi ampak to bi bilo nemogoče in egoistično od drugega za pričakovati. Govorila sva vsaj 6x tedensko več ur na dan zadnjih 8 let. Ve vse o meni kot nihče drug. Vem, da najina zveza najbrž nikoli ne bi bila resnično možna zaradi razdalje in zato je bolje, da je tako…. čeprav sva se vedno zafrkavala, da bova gotovo nakoncu skupaj pristala, saj se najboljše stvari ponavadi dolgo časa razvijajo. Izbrala sem si lažjo, morda pametnejšo pot. Fanta, ki ni kompliciran, ki mi da vse, ki je tukaj, ki živi z mano. Namesto fanta, ki je bil zaprt vase, ki je bil kompliciran, ki mi je težko pokazal ljubezen čeprav me je ljubil… ki ni znal izrazati svojih custveh in zaradi česar sva danes tukaj kjer sva. Toliko let sem čakala, da bi nekako definirala najin odnos ali vsaj nekaj poskusila…. rekel mi je, da me ljubi….. odklepala sem se njega in ga rabila dobesedno kot vodo, tudi če le kot prijatelja. Rabila sem pogovor z njim. Rabila sem stik z njim. In on tudi. Verjamem, da drugače ne bi bil samski celo življenje. Ampak on je orto kompliciran, nima vse poštiman v glavi in ne zna izražat čustev (ima neko vrsto avtizma). Meni je to vse skupaj izjemno težko. Skušam nadaljevati svoje življenje in it čez preteklost in živet v sedanjosti, ampak me je to preveč zadelo. Danes, težko rečem, da kar čutim je ljubezen, ker ga nisem videla 4 leta, govoriva pa 2x letno in še to zelo posplošeno “kako si, dobro, ti” , čutim pa še vedno potrebo, odvisnost od njega…. želim ga videti, čutiti, in to ker ne morem me ubija. Mogoče bi kdo rekel, da ga idealiziram, ampak ponavadi idealiziraš nekoga, ki ga ne poznaš dobro… jaz njega poznam zelo dobro, in tudi njegove težave… in sem precej na realnih tleh. To, da je potegnil distanco od mene, spoštujem, ker me želi spustiti in tudi sebe, vendar me tudi boli. Vedno sem mislila, da bom nakoncu pristala z njim….. in če bi me samo enkrat vprašal…. ne bi pomislila dvakrat. Mislim, da bi izbrala njega. Vendar, ker vem, da do tega ne bo nikoli prišlo, da se mi nikoli nebo približal, skušam živeti svoje življenje in se odrezati od njega in graditi svojo prihodnost z drugim moškim. Upam, da mi bo uspelo.
Ekola, tako sem se zelo iskreno izpovedala…. pisala sem direkt in srca in upam, da nihče tega nebo obsojal. Ne vem točno kaj narediti in kako nadaljevati…. ker me matra tudi slaba vest (sedanji fant sicer zgodbo pozna, vendar ker nimam nič kaj stikov z njim in on živi drugje se kaj dosti s tem ne ukvarja….) po drugi strani pa ne morem iz svoje kože. Ne morem si pomagati, ne morem pa tudi nehati živeti zaradi njega in čakati še eno desetletje, da bi se on odločil, da morda pa bi en dan bil z mano…. se mi zdi, da sem dovolj čakala. Kako torej naprej? Hvala in lep pozdrav, Veronika
Življenje včasih res ni enostavno, pa tudi ljubezen ni, čeprav naj bi le ta – če je tista prava- šla čez vse ovire. Tako pravijo. Pride pa čas, ko je za vse veze, ki se nekako ne morejo pošlihtati tako, da bi bile prav tako za enega kot za drugega, potrebno potegniti črto in jih zaključiti. Konec, nič več upanj in sanjarjenj, kako bi bilo, če bi bilo…Ti tega še nisi naredila in seveda te potem preganja ta misel, kako lepše bi bilo z njim kot pa se imaš sedaj s svojim fantom ( s katerim seveda ni po tvoje nič narobe, samo očitno kemija, povezanost ni tako taprava kot s tem prvim fantom). Ampak kot si sama rekla- tvoj prvi fant najbrž nikoli ne bo tisti “dečkoizsanj” ki se pojavi nepričakovano na vratih in te po vseh teh letih nepričakovano zaprosi za roko. Torej, ti preostaneta dve možnosti- pustiš sedanjega “varnega fanta” in greš do tvojega prvega fanta in mu poveš, da lahko ostaneš pri njem in z njim, če si tega on zares želi. Druga možnost je pa ta, da pač se soočiš z situacijo, veze na daljavo pač doloročno niso uspešne- ne glede na to, kako sorodna je ta tvoja duša na v drugi državi/na drugem kontinentu, ohraniš z njim stike, ne pa sanjarjenj, se še enkrat vprašaš, če je ta tvoj sedanji dečko res pravi zate ( lahko te muči ta prvi tudi zaradi tega, ker pač ta drugi ni pravi zate, ne glede na to, koliko je formalno ok) in zaživiš v danih okoliščinah tako kot najbolje moreš. In ja, tega svojega prvega fanta do določene mere res idealiziraš, ker čeprav misliš, da ga poznaš in verjetno ga res poznaš dokaj dobro , sama mislim, da se veliko stvari razjasni šele takrat, ko z nekom živiš nekaj časa. Razmisli. Postavi se v dejansko situacijo, če bi prvi fant res izrazil željo, da bi bila skupaj. Bi se preselila k njemu, če on ne bi prišel sem? Bi tvegala vse, kar pač imaš tukaj za to, da bi šla preizkusit v drugo državo, če bi se veza z njim obnesla? Če bi- potem ne odlašaj in ga vprašaj. Če ne veš- potem nehaj sanjarit in začni živet tukaj hkrati razmisli, če imaš tega (sedanjega) fanta dovolj rada, da ostaneš z njim oz. se vidiš z njim tudi v prihodnosti.
Čustva so pomembna…niso pa vse. Mora zadeva funkcionirati tudi v realnem življenju. Upam, da se boš prav odločila…srečno.
1. zanimivo, ti 18 let, on 10 let starejši, torej 28. Nato ti 30, on pa 38. Je lahko srečen, ker leta zanj tečejo počasneje 🙂
2. čiiisto preveč živiš v preteklosti in to nikakor ni dobro, ne za ljubezenska dogajanja, ne za vse ostalo
3. pišeš, da ne idealiziraš? O, pa še kako idealiziraš in tudi vem iz česa to izhaja. Koliko si dejansko v tistih 8 letih z njim skupaj živela? Ne šteje sedaj tistih nekaj dni, ko sta občasno preživela skupaj, ampak živela, živela. Nič, ane? Ampak po drugi strani pa si vsak dan na chatu nekaj ur preživela z njim. Od tukaj prihaja ta idealizacija. Lahko malo po internetu pobrskaš, imaš že kar dosti zgodb na to temo. Najlažje je idealizirati in biti zaljubljen v predstavo o nekomu, če si takole intenzivno s to osebo dopisuješ o vsem. Dejansko skupaj s to osebo ne živiš, ampak samo tipkaš in na podlagi tega si predstavljaš točno tisto kar si želiš o njem predstavljati in v to predstavo se zaljubiš. Kajti, če bi želela vedeti, ali je on res tako super in wau, potem bi dejansko morala skupaj z njim tudi živet. Pa ne samo nekaj dni, ampak mesece, leto. Takrat bi po vsej verjetnosti ugotovila, da na dolgi rok sploh ne ustreza tej idealni predstavi in da je le ta izkrivljena, ustvarjena na iluziji o njem, katero skrbno gojiš, ker se ji toliko posvečaš.
Ce razmisljas o tistem tipu bi bilo pravicno do sedanjega fanta da mu poves da ljubis drugega. In se nekaj, tvoja matematika ne gre cisto skupaj razen ce si nam na priblizno napisala kok sta stara. Ti si bla stara 18, on 10let vec. Zdej si ti baje 30, on 38. Mutila sta do tvojega 26.leta, sedaj si 4leta s sedanjim, pravis da umes si imela se nekaj fantov. Ti res ne zdrzis brez tica? Tvoj fant si zasluzi boljso!
Mene je zmotilo to, da praviš da že nekaj let nimata stikov…za moje pojme je to, da se slišita dvakrat na teden-stik. In na mestu tvojega fanta bi me precej bolelo to spoznanje :/
Če moški pri tok letih še ni mel neke resne veze, je po vsej verjetnosti že nekaj čudno. Tudi če bi bil ves ta čas vate nesmrtno zaljubljen, to ne pomeni, da nebi probal z drugo žensko. Tudi ti si poskusla z drugim moškim. (tukaj samo ugibam, ne vem če je blo kje omenjeno da ni mel zveze)
Se pa sprašujem zakaj si vsa ta leta čakala, kot sama praviš. Kje pa je akcija? Je treba kaj narest, da dobiš kar si želiš, ni tako?
Všeč mi je, da on pravi, da te pusti živeti svoj lajf. Ne sili nazaj v težave. Moški, ki ve kaj hoče in kaj si zasluži bi se boril zate…probaval..tako pa.. Ne bodi zadovoljna z drobtinicami, ki ti jih daje!
ps: se opravičujem, če sem kaj anpak razumela, je blo res veliko vsebine 🙂
-Mene je zmotilo to, da praviš da že nekaj let nimata stikov…za moje pojme je to, da se slišita dvakrat na teden-stik. In na mestu tvojega fanta bi me precej bolelo to spoznanje :/
-Če moški pri tok letih še ni mel neke resne veze, je po vsej verjetnosti že nekaj čudno. Tudi če bi bil ves ta čas vate nesmrtno zaljubljen, to ne pomeni, da nebi probal z drugo žensko. Tudi ti si poskusla z drugim moškim. (tukaj samo ugibam, ne vem če je blo kje omenjeno da ni mel zveze)
-Se pa sprašujem zakaj si vsa ta leta čakala, kot sama praviš. Kje pa je akcija? Je treba kaj narest, da dobiš kar si želiš, ni tako?
-Všeč mi je, da on pravi, da te pusti živeti svoj lajf. Ne sili nazaj v težave. Moški, ki ve kaj hoče in kaj si zasluži bi se boril zate…probaval..tako pa.. Ne bodi zadovoljna z drobtinicami, ki ti jih daje!
ps: se opravičujem, če sem kaj anpak razumela, je blo res veliko vsebine 🙂
Ma tebe samo daje- kaj bi bilo, če bi bilo.
Če se je tip odmaknil, ker ve, da si izbrala drugega, je to to. Kaj pogrevat preteklost? Nič novega ti ne bo povedala. Imaš partnerja- raje se vprašaj ali ga res iskreno ljubiš. Kajti že vajin začetek, ko si šla v vezo z njim z namenom, da preboliš tega prvega.. totalno zgrešen. sedaj imaš možnost, da dobro premisliš.. da ne zapleteš zadeve, če se vama pridruži še otrok.
vsi imamo kako neizpolnjeno ljubezen iz preteklosti.. a to je le to- preteklost.
Če pa imaš možnost preteklost vpeljat v prihodnost in je to to, kar želi tvoje srce.. ga pa le poslušaj.