Pozdravljeni!
Stara sem 15 let in imam resne tezave.. Pred enim letom so se mi zacele tezave s hrano. Nikoli niswm bila ravno debela, ampal pred enim letom sem se na enem potoavnju zredila 4 kile in to se mi je zdelo katastrofalno in zacela sem hujsat.. Vse super, hujsala sem in hujsala poznalo se mi je ravno tako da sem bila spet taksna kot pred potovanjem potem pa je zacela teza po pol leta kar naenkrat drasticno padat, in shujsala e 14 kil kar je ogromno glede na to da sem jih za svojih 166cm mela ze prej samo 54, kar sploh ni prevec.. Ampak ko sem tako shujsala sem imela obdobja prenaziranja, ki ao bili prisotni samo en dan na dva tedna potem nasledn dan pa itak nisem jedla in se no poznalo.. Letos ko se je pa sola zacela e pa zacela normalno jest, ampak zdej sem sla v drugo skrajnost-kompulzivno prenajedanje. Ne vem kaj naj naredim, ne vem. Ne vidim vec smisla, pocutim de katastrofalno, samo prenaziram se s hrano, gabim se sama sebi.. Starsi mi itak ne vrjamejoin pravijo da se itak morem mal se zredit ampak sploh ni to fora, js se pocutim GROZNO! Pomoc potrebujem,pa si ne upam nikogar prositi.. Prosim vas, ce bi mi kdo pomagal.. Kdorkoli..

Draga Lory,
za čestitat ti je, da si tako kmalu ugotovila, d je tvoj odnos do hrane reen problem, ki ga ne boš sama rešila. In napisala ti bom podobno, kot je pred časom odgovorila kolegica dekletu, ki je imelo podobne težave: Razmišljaš v pravi smeri. prvi pomembne korak si že naredila nekaj korakov naprej – priznala, da imaš težave s hrano in da rabiš pomoč.
Obstajajo različne oblike pomoči – skupine, inividualna svetovanja, psihoterapija. Nekatere so dostopne preko napotnic (v Zdravstvenem domu, npr. psihologi,ipd.) drugi so plačljivi.
Glede na leta bi ti priporočila, da se oglasiš ali pri šolski svetovalni delavki ali splošni zdravnici, da te napoti na ustreznega strokovnjaka.
Vprašanje pa je tudi, kje se ti vidiš? Bi delala na sebi v skupini, kjer si z drugimi deliš svoje izkušnje ali rajši ena na ena skupaj s svetovalcem ali terapevtom?
Nekaj kontaktov lahko raziščeš v knjižici kam po pomoč pri MH. Če napišeš, iz katerega kraja si, ti lahko morda tudi jaz posredujem kakšen kontakt, če boš želela.
Za konec bi ti napisla še to, da je pomoč ponavadi dalj časa trajajoč proces, da ne gre samo za “instant napaotke”, ker je prenajedanje odvisnost. Ampak prej ko začneš – več možnosti je, da boš prej “rešena”.

Upam,da si dobila kakšen odgovor zase. Če boš rabila, pa se kaj še oglasi.

Najlepsa hvala za odgovor!
Sem iz Celja in mislim, da bi mi odgovarjalo tako skupinsko srecevanje, kot s posameznikom. Edin problem je, sa si ne upam iti do solske socialne delavke in tudi zdravnice ne, eprav sem to ze veckrat razmjsljala.. Vbistvu k solski svetovalni delavki hodim, vendar se ne pogovarjava v tej smeri, ampak glede moje druge tezave-panike pred testi, ki nima veze s prehranjevanjem ..

Draga Lori,
poskusi zbrat pogum, da se obrneš na katero od omenjenih, ali na katero od organizacij za mlade v Celju – npr. Mladinski center ali kaj podobnega, ker – poznajo že motnje hranjenja in najbolj bodo vedeli, kaj obstaja v vašem okolišu za pomoč. Mogoče si lahko pomagaš tako, da gresta prvič s prijateljico? Ali da jim napišeš mejl? Poskusi zares, ker čakanje samo krati spanec, se mi zdi in krepi zaskrbljenost, lahko pa tudi vzdržuje težave:(