Odrasla pri 11-ih letih
Pozdravljeni,
sem dijakinja drugega letnika srednje veterinarske šole in sem stara 16 let. Prihajam z velike kmetije (170 glav živine, 90 krav molznic), imam 2 sestri (29 in 7 let) ter enega brata (26 let). Oče je pred petimi leti prebolel depresijo, ped dvema letoma pa še raka na mandljih. Vse se je začelo ko je oče zbolel za depresijo. Nenehno vpitje in obsojanje. Nikoli nismo bili dovolj dobri, nikoli nismo prav naredili stvari v hlevi, nikoli nismo bili pohvaljeni. Vsi smo bili ničvredni, ničvedni, samo on je bil tisti, ki je vse vedel in vse je moralo biti po njegovo. Včasih je ponoči sedel na moji postelji in jokal. Jokal celo noč ker ni mogel spati, drug dan pa je bil spet isti; vpitje in obsojanje. Ker sem bila stara 11let sem seveda mislila, da je vse to normalno. Mislila sem da se to dogaja v vseh družinah. Vendar sem se motila… Vedno pogosteje in vedno več odgovornosti sem morala prenašati nase. Pri 12-ih letih sem sama pomolzla in poskrbela za 90 krav, teličke, psa,… Ljubosumna sem bila na svoje sovrstnike, ki so med vikendi hodili na rojstnodnevne zabave, jaz pa nisem smela, ker mi je oče govoril da sem lena in da nič ne delam –> sepravi si ne zaslužim iti nikamor. Nevem kje naj tukaj omenim mamo. Bila je tam. Bila je prisotna. Seveda je skrbela za družino in tudi v hlevu. Vendar je bila nekako odsotna, vse jo je preveč prizadelo. In ko sedaj pogledam nazaj jo čisto razumem. Oče je po cele dneve spal, ponoči pa pri vsakemu posebaj sedel na postelji in jokal. Depresijo je nato prebolel vendar nikoli več ni bilo kakor je bilo…
še vedno sem bila lena, nesposobna in ničvredna. Bila sem grda, debela in zaničevana. Sčasoma sem se navadila vseh žaljivk in nenehnega vpitja, vendar zdaj po 5ih letih kar vre v meni. nevem komu naj se zaupam. najboljši prijateljici –> nevem. pri 16-ih letih ne smem hoditi ven s prijatelji. še vedno molzem krave a ne dobim nič denarja. ne zahtevam veliko. hvaležna sem da mi plačata vse za šolo, vse strožke zame za elektriko in vodo, mi dajeta vsak dan hrano in vodo, a vednar saj me razumete kajne? Zadnje čase veliko razmišlam o tem, kako bi bilo meni če bi bila v njegovi koži. nekako ga razumem. svet se mu je čez noč obrnil na glavo, ni več videl smisla v življenju. in vem zakaj. vse kar ga je morilo je Kmetija. vse kar je bilo v njegovi glavi je bil denar, denar, denar. stroški, stroški, stroški. naj še povem da živimo samo od kmetije. oba starša sta zaposlena doma na kmetiji; nihhče ne hodi v redno službo… in od vsega denarja in vseh stroškov ki pridejo s tako veliko kmetijo se mu je seveda zmešalo če na gorbo povem. seveda sem jezna. neizmirno jezna, ker ničesar nism še nikomur povedala. jezna jezna jezna jezna. vendar staršev ne sovražim, vseeno ju imam rada in sem jima hvaležna, da sta mi podarila 11 let otroštva in otroške radosti, ki jih marsikdo ne doživi.. najbolj hudo pa mi je za mojo mlajšo sestrico. stara je 7 let, in vedno jo poskušam nasmejati in biti pozitivna ko sem z njo. govorim ji da moramo biti v življenju potrpežljivi, da moramo delati dobro in to se nam bo prej kot slej vrnilo pa še nagrajeni bomo, pravim ji da je najbolj močna in pridna punčka na svetu. vse to govorim njej, medtem ko jaz sama večino časa preživim zaprta med 4-imi stenami, zaklenjena od zunanjega sveta in stika z resničnostjo. plavam v svojem svetu in nevem kaj naj s svojim življenjem.
Ljuba mladenka, saj mi ne zameriš, če te tikam. Kako veliko srce imaš! Kako neizmerno veliko! Upam, da se zavedaš tega in kljub besedam, ki jih poslušaš od svojega očeta, veš, da si dragocena in čudovita. Seveda, da si jezna. Imaš vso pravico biti jezna, vsekakor. Tako kot praviš, čutiš se prikrajšano. In si prikrajšana. Prikrajšana si za brezskrbnost, ki ti naj bi pripadala glede na tvoja leta. In ne samo za to, prikrajšana si za podporo, čustveno bližino in še marsikaj.
Nihče ne more oporekati, da je delo na kmetiji naporno. Že tako je življenje z vsemi preizkušnjami, ki nam jih pošilja, naporno. Ob napornem vsakodnevnem delu na kmetiji pa je še bolj naporno. Ne predstavljam si, kako je to, da pri dvanajstih letih skrbiš za devetdeset krav in teličke.
Glede na to, da praviš v pretekliku, da ti je oče govoril, da si lena, grda, ničvredna. Srčno upam, da teh obtožb ne poslušaš več. Naj bom saj malo protiutež tem besedam. Čeprav vem, da v sebi veš, pa vendar, če nekaj poslušamo dan za dnem, to začnemo verjeti. Ljubo dekle zelo delovno si, zelo in nikakor nisi grda in ničvredna. Naj ti še enkrat, tako kot sem na začetku, povem, da si čudovita. O tem kako čudovit oseba si, se da razbrati že iz tvojih besed. Si zelo srčna, razumevajoča, topla oseba.
Prav je, da iščeš poti ven iz situacije,ki te ne osrečuje ampak te bremeni. V šoli imate gotovo svetovalno delavko. Kaj če bi mogoče šla najprej do nje in ji povedala o svoji situaciji tako kot si jo meni napisala: da ji poveš, da imaš starše rada, da pa kljub temu čutiš, da se ti godi krivica in da bi rada govorila o svojem življenju z njo. Najprej potrebujemo, da nas nekdo posluša, da nam nekdo da vedeti, da nas razume, razume naš pogled na situacijo potem pa naredimo korak naprej.
Ne vem, kakšen odnos imaš do knjig. Priporočila bi ti, da bi v roke vzela in seveda tudi kaj prebrala iz nje knjigo Alenke Rebula in Josipe Prebeg: Vera vase. Ne se ustrašit njene debeline, naj te navdahne njen naslov. Takih knjig oz. priročnikov ni potrebno brati od začetka. Najbolje jih je prelistati in jih začeti brati tam, kjer nam je naslov najbolj domač, nas najbolj vabi k branju. Dala ti bo tisto kar ti starša ne moreta dati: vero vase.
Mateja Debeljak
Ballpythongirl
Dragi otrok,
vedi, da si najlepši dragulj kar jih je na tem svetu. Pošiljam ti topel objem in se ti zahvaljujem, da obstajaš. Takšnih kot ti, je zelo malo. Bila bi ponosna in najbolj srečna, če bi bila moj otrok.
Verjamem vate in vem, da boš zmagala, ker si rojena za zmago. Življenje ti je namenilo hude preskušnje in vedi, da sledi nagrada. Našla boš in dobila vse kar potrebuješ.
Prosim te poišči si pomoč v kakšni skupini, v združenju, na CSD, kjerkoli. Nisi sama in obstaja način, da si pomagaš. Dovoli si to in boš videla, da bo vse lažje in boš hitreje našla izhod.