Že nekaj časa se borim z bolečino, bolečino ki je nastala v preteklosti in posledicami, ki jih čutim še danes. Po tolikih letih bi želela, pričakovala da bo tega manj. Žalela bi si da bi manj bolelo, da se ne bi ta film v glavi še naprej vrtel, da bi končno enkrat to lahko odmislila.

Sedaj pa se sprašujem, ali je to sploh mogoče. Ali ta bolečina kdaj izvene, izgine, se pozdravi? Ali se ti slabi spomini, nadaljevanke brez zadnje epizode, kdaj končajo? Ali se to kdaj konča? Ali obstaja način in rešitev za nas, ki smo ujeti v bolečo preteklost?

Spoštovani,
verjamem, da po tolikih letih človek začne dvomiti, če se bo kdaj končala epizoda bolečine. Lahko bi v prispodobi rekla, da za vsako bolečino raste ena rožica. Torej za vsako bolečino, tako fizično kot psihično, obstaja nekaj kar jo odpravi. Verjamem v to. Pa vendar so ljudje, ki vse življenje trpijo. So si temu res sami krivi, ker ne znajo npr. dovolj pozitivno razmišljati, ker imajo slabo karmo….ali kaj podobnega? Mislim, da ne. Ne verjamem, da je rešitev vdati se v usodo in ne iskati svoje rožice. Brezglavo poskušati vse, samo, da bi pomagalo, po mojem mnenju tudi ni prava pot. Naučiti se sobivati s to bolečino in obenem premišljeno iskati možnosti za njeno ublažitev oz. odpravo, to se mi zdi prava pot.
Ljuba gospa ne vem, kaj vse ste že poskusili, da bi se vaša notranja rana pozdravila in kaj še ne. Vendar ne obupati na iskanju poti iz svoje bolečine. Poiščite pomoč tam, kjer jo še niste iskali. Povprašajte ljudi, ki so se jim zgodile podobne stvari in so se rešili notranje bolečine. Če takih ljudi še ne poznate, poskušajte z njimi navezati stik preko raznih skupin za samopomoč ali društev. Obstaja veliko oblik pomoči, tako skupinskih kot individualnih. Take dolgotrajne težave je težko rešiti sam, tako da vam predlagam, da se obrnete po pomoč. In ne obupat.
Želim vam, da bi kljub svoji boleči, zmogli opaziti lepe trenutke življenja, ki pa obstajajo, ne glede na to, kako nam je hudo. Vem, da je to težko, a pomaga. Pomagajo vsi trenutki,ko se lahko poglobimo v lepoto in globino življenja, bodisi, ko opazujemo brezskrbno otroško igro, bodisi, ko občutimo veter na koži, ko gledamo zvezdnato nebo, ko beremo čudovito poezijo, ko se nežno dotikamo mehkobe kože,…ko se iz možganov spustimo v srce in odklopimo možgane.
Iz vsega srca vam želim, da bi vam uspelo, da bi ponovno živeli brez bolečine.

Mateja Debeljak