Pozdravljeni vsi, ki se spopadate z motnjami hranjenja. Rada bi na kratko predstavila svoje mnenje o njih in predlagala, kaj se meni osebno zdi najboljši način, da jih premagate.
Na prvem mestu je seveda, da si težavo priznate. Šele nato jo lahko poskušate rešiti. Proces se začne, ko boste prišle do točke v razmišljanju, da je svet večji kot vaša samo – povzročena težava in da problemov s samouničevanjem ne boste rešile, nasprotno – le večjo jamo si boste izkopale. Nihče ne vidi vaše notranje bolečine in je tudi ne bo, dokler ne boste ˝porihtale˝ svoje glave, torej nehale gledati na hrano kot na igračo, ampak kot na sredstvo za preživetje. Le takrat boste lahko svoj notranji svet primerno predstavljale drugim ljudem in iskale druge oblike sproščanja. Hrana ni nekaj, s čimer se lahko brez posledic igramo. Preprosto potrebujemo jo.
Nato boste morali izbrati primerno prehranjevanje, ki pa za vsakega pomeni nekaj drugega. Pomembno pri tem pa je, da jeste in ob tem izklopite vaša čustva, torej spremljate popolnoma fizično, kaj se ob vsakem grižljaju dogaja v vašem telesu in se osredotočiti na prijetne občutke, ki jih hrana povzroča. Tako boste hitro postavile meje in izbirale hrano, ki vam ustreza. Predvsem pa se prehranjevanja lotite počasi, pojejte raje manj in postopoma večajte obroke. Ko vas napade ˝slaba vest˝, jo ignorirajte. Pojedle ste namreč nekaj hranljivega, dobrega za telo. Le – to bo zaradi tega ohranjalo svojo funkcijo.
Ker imate motnje verjetno že kar nekaj časa in je zaradi tega vaša prebava slaba, boste to pač morale vzeti v zakup, dokler se ne boste znova naučile ˝normalno˝jesti. In če vam to uspe, potem se bo telo porihtalo samo od sebe, saj bo želelo živeti in dihati, verjetno pa bo trajalo kar nekaj časa, preden vam bo uspelo. V vmesnih stopnjah se fizično najbrž ne boste marale (ampak vprašajte se, če se fizično marate sedaj), prej ko slej pa boste začele razmišljati in gledati nase popolnoma drugače.
Vse je v trdni volji in odločenosti vzeti življenje v svoje roke, ne pa ostajati pri enih in istih težavah celo življenje. Pa lep pozdrav!