Pred nekaj leti se mi je na skrivaj začela pojavljati misel, da sem bila spolno zlorabljena. Prišla je nepričakovano, zahrbtno in nenapovedano. Nikoli prej v življenju nisem imela tega občutka, sedaj pa se mi kar naprej pojavlja ta misel, kateri ne morem ubežati in jo ne morem ignorirati.

Kot otrok sem preživela marsikaj grdega, različne vrste nasilja ipd. Ko sem šla od doma sem se začela postavljati na noge in živeti svoje življenje. Vedno sem bila nekako tiha, zaprta in odtujena. Nikoli se nisem rada izpostavljala. Najraje sem imela, da me vsi pustijo pri miru in me nič ne sprašujejo. Domov me nikoli ni vleklo, najraje sem bila v šoli. Povsod drugje je bilo boljše, kot doma. Ko smo se vračali domov iz izleta sem jokala – ker sem se vračala domov.

No, leta so minevala, zdaj sem odrasla in samostojna. S starši nimam veliko stikov, ker me še vedno boli. Vsak stik z njimi me boli in zato jih ne maram in ne želim imeti stikov z njimi. Se mi zdi, da si zaslužim vsaj enkrat živeti mirno življenje. Prav je, da nobenemu ne dovolim, da mi uničuje moj dušni mir. Preveč hudobije sem doživela od njih, da bi jim še naprej namenjala svoj čas in svoje življenje.

Nekaj let nazaj, so se mi začele pojavljati čudne misli, ki jih nikoli prej nisem doživljala. Kar na enkrat sem dobila občutek, da sem bila spolno zlorabljena. Dejstvo je, da pretirane potrebe po moških nimam. Ne sovražim moških, samo enostavno nimam potrebe po moškem. Vsake toliko se telo javi, imam potrebo po spolnosti, vendar mi to nič ne pomeni. Nikoli recimo si v takšnih trenutkih nisem poskusila potrebo potešiti z moškim in enostavno poiskati vsaj ljubimca, če ne moškega za resno zvezo. Tudi samozadovoljevanje je bilo ok. Največkrat pa potrebo enostavno prezrem. In to zato, ker se mi spolnost in sex zdita nekaj grdega, nekaj umazanega. Ne vem zakaj. Nikoli se nisem niti ukvarjala s tem zakaj, enostavno tako je bilo. Imela sem odnose z moškimi, vendar z nobenim nikoli nisem doživela orgazma niti sem bila čustveno in spolno potešena. Vedno sem se počutila kot predmet na katerem se je en spraznil in to je to… Zame je to bilo bolj dolžnost in nekaj kar moram narediti, nikakor pa ne zadovoljstvo in nekaj lepega zame. Imela sem fante in tudi s kakšnim živela, vendar je spolnost zame bila nekaj nujnega – nujno zlo. Vse drugo sem raje delala, kot npr. seksala.

Do sedaj se nikoli nisem niti spraševala zakaj nimam potrebe po moškem. Dejansko me moški niti ne privlačijo tako zelo, nimam tega nagona da npr. opazim lepega moškega, ga pogledam, ga zapeljujem in podobno. Velikokrat, ko sem opazila, da me kakšen moški opazuje s poželenjem, sem bila užaljena in sem ga grdo pogledala.

Sedaj pa so se mi začele pojavljati še ene misli, ki jih ne razumem, ne vem od kod prihajajo, zakaj prihajajo, kaj to pomeni. Opazila sem, da ob misli na spolnost takoj pomislim na očeta. Sama spolnost me takoj aoscira nanj in se mi pred očmi nariše njegova slika. Težko preusmerim misli na kaj drugega. In mi sploh ni jasno od kod zdaj to, kaj zdaj to…. in takrat mi je slabo, se mi gnusi, sploh zato, ker me sex asocira na lastnega očeta. To se mi zdi obupno in sem čisto v šoku.

Ne vem kako naj si to razlagam, kaj se z menoj dogaja, od kod zdaj to vse, kaj to pomeni? Se mi meša ali pa mi podzavest sproža alarm?

V kolikor je kdo doživljal enak problem, bom vesela komentarja, predvsem napotkov kako si pomagati in kako ukrepati, kaj raziskati…..

Pozdravljena!

Me veseli, da si napisala svojo zgodbo. Je nekako odraz tebe, tega kar si potlačila globoko v podzavest. Navajaš, da ne veš od kje imaš vse te občutke in čemu ? Priporočala bi ti, da začneš delati na sebi. Najprej seveda lahko posežeš po branju knjige POGUM ZA OKREVANJE ( Ellen Bass in Laura Davis ) ali pa knjiga NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE IN NOVO UPANJE ( Tanja Repič ). Obe sta dokaj težki knjigi, saj opisujeta občutke nemoči, občutke zanikanja in bralca odpeljeta v najbolj skrite kotičke možganov. Soočita z dejstvi. V nadaljevanju morda tudi knjiga STRUPENI STARŠI ( Susan Forward ) ali pa prva, da vidiš kje si v vzorcih. Po prebrani knjigi ali vseh treh knjigah, boš drugačna v razmišljanju in reagiranju. V tebi se bo marsikaj sprožilo, kar bo želelo, da pride na plano. Polagam ti na srce, da se ne zaviraš. Četudi se ti bo zdelo brezizhodno ali morda, da se tebi to ni dogajalo. Občutki te naj preplavijo. Če bo potreba po jokanju, se zjokaj. Vse to bo delovalo čistilno nate.

Za morebitna vprašanja, sem na voljo.

Srečno!

Draga ‘kaj’

Lahko rečem, da se tudi sama najdem v tvoji zgodbi.
Vesela bom če mi napišeš svoj kontakt, da si zasebno napiševa kaj več.
Te zelo dobro razumem.
Srčno bom vesela tvojega odziva.
BODI MOČNA. Nisi sama v tem.

Pozdravljena Čustvena.
Lahko mi pises na [email protected].
Lp.