Nekdo ti ponuja odgovore….
Velikokrat doživim odgovore zaradi katerih se vprašam kdo je oseba, ki mi je dala takšen odgovor, kakšna je ta oseba in kaj mi sporoča.
Če nekdo kar naprej ponuja zlizane fraze in odgovore s katerim si človek ne more kaj dosti pomagati, kot npr. saj si si sam kriv da živiš tako, je treba biti prijazen do tistih ki te ne marajo ker edino tako lahko nekoga zabiješ v tla, niso ti drugi krivi, žival čuti kdo jo ima rad (čeprav oseba, ki ti to reče ni imela priložnosti ugotoviti in videti ali res imaš rad živali ali pa jih ne maraš), ipd.
Kaj se skriva za takšnimi odgovori? Kako vi razumete takšne odgovore in kako doživljate ljudi, ki se do vas tako postavijo?
Gre za osebo, ki nekaj reče samo zato da te se znebi oz. te da hladno ker se ji ne da ukvarjati s teboj? Gre za nekoga, ki v osnovi ima slabo mišljenje o tebi in potem s takšnimi komentarji to daje vedeti? Ali pa gre za nerazgledano osebo, ki nima življenjskih izkušenj niti je kdaj imela prave odnose z ljudmi iz katerih bi se tudi naučila empatije in spoštovanja drugih, čeprav ji niso všeč ali nima interesa za prijateljevanje?
Mo prvi vtis je ta, da oseba ki se poslužuje takšnih komentarjev, ne glede na to kaj s temi hoče doseči, v resnici nima nobenih pravih življenjskih izkušenj (se ni kaj dosti namučila v življenju če lahko tko po domače rečem) in se zato poslužuje nekih for iz forumov, časopisov ipd. – nima pač lastnega mišljenja niti stališča ker ni dala v življenju nobenih izkušenj ali pa se ni nič naučila iz lastnih izkušenj. Gre za osebo, ki nikoli ni imela tesnih odnosov z drugimi in ne premore empatije v tej meri, da začuti in oceni kdaj je nek komentar primeren / nepremeren in ni sposobna imeti en globok odnos, ker ga tudi sama ni nikoli imela. Nekdo, ki pač ohranja površne odnose…. Ali pa mogoče tako nastopa samo do določenih ljudi s katerimi ne želi imeti odnosa?
Pozdravljeni,
to bi pa zelo težko povedala, kar takole, ne da bi poznala osebo, o kateri govorite, oz. ne da bi imela zapise konkretnih pogovorov. Lahko so taki odgovori posledica vseh razlogov, ki jih omenjate, lahko pa nobenega od naštetih in so taki odgovori posledica kakšnih drugih razlogov.
Svetovala bi vam, da se vprašate, kako se vi počutite ob tej osebi. Si sploh želite imeti stike s to osebo. Če si želite, potem je dobro, da ji poveste, kaj si želite v komunikaciji z njo in kaj ne, in ji poveste, kako se počutite, če vam odgovarja na tak način. In se potem ponovno glede na njeno reakcijo na vaše besede, odločite, če si še želite imeti stik z njo ali ne. Če pa se stikom ne morete izogniti, pa omejite komunikacijo na tisto nujno oz. na teme, ki so vam ljubše.
Če pa se vam to pogosto ponavlja in ob različnih ljudeh, pa se mogoče vprašajte, če kaj v vaši komunikaciji sproža take odzive. Kaj, česar se sploh ne zavedate in delate bolj kot ne nezavedno. Ali pa vam s tem, da vedno znova srečujete take ljudi oz. odzive, življenje sporoča, da imate neko nezavedno nefunkcionalno prepričanje znotraj vas. Ki pa ga lahko odkrijete z nepristranskih opazovanjem sebe in svojih občutkov v takih situacijah. In ga po odkritju lahko tudi odstranite oz. zamenjate in s tem bodo tudi taki ljudje oz. odzivi izginili iz vašega življenja.
Torej rešite situacije je v vprašanju: Kako se počutim v takih trenutkih, ko doživim tak odgovor? Po postavitvi vprašanja, pa doživeti odgovor, občutiti ga in ga sprejeti . To spreminja nas in svet okoli nas. Občutenje, sprejemanje….in potem stvari, ki jih ne potrebujemo več, izginejo.
Srečno!
Mateja Debeljak
Pozdravljeni gospa Mateja.
Najlepša hvala za odgovor. Ste mi dali en nov pogled s katerim sem definitivno lažje razumela kako naj si pomagam.
Žal navedeni komentarji prihajajo od osebe s katero sem na nek način prisilno pristala skupaj. Je gospa, ki mi pomaga in kateri se na vsak način poskušam oddolžiti. Zadeve so na začetku bile precej bolj pozitivne. Sedaj sem opazila, da ima gospa določena lastna prepričanja s katerimi me sodi in ocenjuje, čeprav dejanskega razloga za njeno obnašanje ni. Nisem z nobenim dejanjem povzročila ali izzvala sumnjičavost ali kaj pd. Tisto s psom pa je bil rezultat tega, da me ni mogla zmanipulirati, da bi naredila nekaj od česar bi ona imela korist.
Od tistega dne, ko sem napisala Post do danes sem opazovala dogajanje, o čem se pogovarja, njene reakcije, in sem ugotovila, da je zelo površna oseba, ki jo nekaj na meni moti – to pa je moja iskrenost in samostojnost. Ji nisem vdan suženj, ne more me zmanipulirati da mislim in delam tako, kot njej odgovarja zato je alergična name.
Je pa res, da se ob njenih ravnanjih takoj spomnim lastne matere, ki je celo življenje skrbela, da sem naredila to kar njej ustreza in tako kot ona želi, čeprav to ni bilo prav niti dobro zame. Njej je bilo vedno pomembno, da je za njo dobro, tudi če mora lastnega otroka žrtvovati. No, in ta gospa od katere doživljam negativne komentarje je zelo podobna moji materi – v odnosu do lastnih otrok.
Res je, to si tudi sama priznam, da sem preveč popustljiva do ljudi, ki mi kakorkoli pomagajo ali naredijo kaj lepega zame. Čeprav sem se že velikokrat oddolžila tej gospe, tudi finančno, se še vedno na nek način počutim dolžno in zaradi tega velikokrat ne povem tako kot mislim in se ne spuščam v razprave, ker imam občutek da to ni prav, ker mi je le pomagala ipd. In seveda, to je narobe, predvsem zato, ker sem že vrnila pomoč, če lahko tako rečem, in ker nisem tako nespoštljiva do nje niti ji namenjam negativne komentarje. Res pa je tudi, da so moji starši vedno skrbeli za to, da sem se kar naprej čutila dolžno jim kar naprej dajati, pomagati, ustreči ipd. čeprav je bilo tako, da sem jaz njim kar naprej dajala oni pa meni ne. In vedno je njim uspelo obrniti stvari sebi v prid, in mene prepričati, da sem jaz njim kar naprej nekaj dolžna…..
Hvala za mnenje. Mi je odprlo oči in dalo nov vpogled s katerim spoznavam tudi kakšne ljudi imam okoli sebe. Ob pisanju prvega posta sem prišla do spoznanja in na nek način odločila, da bom druženje s to gospo zreducirala na minimum ker negativno vpliva name, pa takrat ko sem z njo, bom psihično pripravljena, tudi za obrambo pred bombami. 🙂
Pozdravljeni.
Moram priznati, da sem se nasmejela, ko sem prebrala vaš odgovor. Kako hecno je to kaj sami vidimo – beremo, in kako nas drugi vidijo-berejo. Jaz imam občutek, da sem bosa na področju odnosov, velikokrat nasedem na kakšne brezvezne finte in se takrat počutim tako naivno 🙂 :). Je pa res, da je tega čedalje manj, ker se trudim pravočasno zaznati situacijo in jo zatreti v kali.
Svoje delovanje, kaj mi ustreza, in kaj ne, mislim da dokaj dobro poznam. Obstajajo določena področja katera šele zdaj odkrivam, drugače pa sem precej ˝dodelana˝, če lahko tako rečem. Mi je pa všeč prebrati in slišati mnenje od koga drugega, včasih znane osebe, včasih pa strokovnjaka, ker iz vsakega odgovora pridem spet do enega novega zaključka, ker vsak vidi stvari iz svoje perspektive, iz svojih življenjskih – poklicnih izkušenj.
Trenutno se ubadam s tem kako ostati priseben. Zaradi določenih travm, sem velik del svojega življenja bila odsotna. Malo stvari se spominjam. Moj največji in najtežji projekt je ostati/biti tukaj in sedaj….. Zelo hitro odtavam nekam daleč…. zakaj to počnem, pa tudi še ne vem. Raziskujem.
Lahko noč!
Biti tukaj in zdaj, v tem trenutku z vsem zavedanjem, z vsem občutenjem…. Zelo preprosta in zelo težka naloga. Odtavate, ker imate v sebi travme in prisotnost vaše zavesti, prisotnost v telesu, te travme zdravi. Nekaj v vas se trudi, da bi se travme pozdravile in nekaj se trudi, da ne bi prišli v stik s tem. To da odtavate, je tisti drugi del, ki vas brani, da bi občutili kaj, kar bi lahko preveč bolelo. Najboljša pot, meni osebno je, iti počasi v občutenje, počasi nazaj k sebi, v prisotnost trenutka. In pustiti, da še vedno kdaj odtavate in se potem ponovno vrnete k sebi, tukaj in zdaj. Vračanje k sebi, je dolgotrajen postopek, za katerega je potrebna potrpežljivost, senzibilnost in ljubezen do sebe. V vas je velik potencial vsega tega zato kar pogumno. Sem vesela za vas, da se vračate k sebi, k svojemu bistvu, v svoje srce.
Lahko noč tudi vam.
Mateja Debeljak
Dobro jutro, dober dan!
Začenjam se bolj ukvarjati z vračanjem in budnostjo in iščem načine kako se ohraniti budno tudi v najbolj težkih trenutkih..
Opazila sem, da takrat, ko sem zaposlena, s čemerkoli, ko sem v službi, ko grem na sprehod, ko grem ven, ko berem knjigo, me kakšne nepredvidene bolečine ne obremenijo toliko. Me zaboli, ko me kaj spomni na kakšen pretekli dogodek, predvsem mislim na to ko se zaradi nekega dogodka v sebi čustveno vrnem nekam nazaj. Vendar se v takšnih situacijah tudi hitro vrnem nazaj, če lahko tako rečem.
Po drugi strani, ko sem recimo na dopustu ali pa nimam nobene načrtovane aktivnosti npr. za tisti dan, ali ko nisem v stresu zaradi trenutnih obveznosti, avtomatsko zapadem v neka razmišljanja, v bolečine ki jih sprožijo spomini na travme, se spomnim dogodkov, ki me bolijo in potem o tem premlevam, kar naprej da potem sama sebi grem na živce. In potem v sebi včasih premlevam kaj vse bi rekla tistim, ki so mi povzročili bolečino….včasih se mi vrtijo scene kaj jim bom rekla / naredila, če mi še enkrat rečejo / naredijo nekaj kar so mi že….
Jaz imam največ težav povezanih s travmami iz otroštva. Moji starši se niso premaknili niti za en milimeter, njihovo obnašanje, njihov besednjak je popolnoma enak. Tepejo me ne več, zato pa me še vedno zmerjajo in ponižujejo. Ko nisem v stiku z njimi, me tudi podobni komentarji drugih ljudi ne zabolijo toliko – se jih zavem, vendar tudi enostavneje odbijem od sebe, lažje grem prek tega, lažje to prebavim. Tudi zaradi tega, ker sem se začela spraševati kdo mi kaj reče – ali je to oseba, ki je res boljša od mene, ali je to nekdo ki mu je res mar zame, ali ta oseba ima pravico da mi govori tako kot govori, ali me ta oseba pozna, ali je sama zrela, ali to osebo želim imeti ob sebi, ipd. To mi pomaga da odbijem od sebe te negativne komentarje, ki so identični komentarjem mojih staršev.
Obstajajo žal situacije, ki jih enostavno ne znam odkloniti / iti čez – mislim na situacije, ko tako zapadem v razmišljanje, da nisem sposobna dnevnih opravil, ki bi jih morala biti sposobna. Ko gre za vsakodnevne obveznosti (delo, kuhanje ipd., skratka obveznosti) sem še dosledna, ko pa gre za moje osebne in neprijetne stvari, ki bi jih morala rešiti – ne vem, poklicati koga, da vidim kaj in kako se da rešiti nek problem (moj osebni problem), pa zapadem v pasivnost, v takšno da se z lepa ne premaknem, težko naredim prvi korak. In to me boli in jezi. Zakaj mi je tako težko izstopiti iz tega kroga in se vrniti nazaj v sedanjost in reševati te stvari, ki jih imam zdaj in tukaj? Ali je res nekaj lahko tako močno, da se nisem sposobna tega odbraniti? Aktivnosti in nekaj kar drugi zahtevajo od mene izpolnjujem, problem nastane ko bi jaz mogla delovati za moj lasten interes, ko bi mogla kaj narediti zase, kar zadeva samo mene in ni nobenega ki bi od mene zahteval / mi postavil pogoj kaj moram narediti…..
Trenutno npr. bi se morala posvetiti učenju enega tujega jezika, ker ga res potrebujem in je pomembno, da se ga naučim, pa se sploh nisem sposobna osredotočiti in spraviti k učenju. Kot bi bilo ne vem kaj…. In to me seveda jezi.
Kako naj se npr. namesto premlevanja o neki travmi, o preteklosti, spravim nazaj in se posvetim tistim rečem, ki so potrebne danes, kako naj se zmotiviram da delam stvari ki so pomembne zame in da delam nekaj zase – tiste stvari, ki jih jaz želim. Zakaj je tako težko slediti svojim nagonom in delati tisto kar si sama želim…. Imam občutek kot da me mora kdo ali kaj prisiliti, da nekaj začnem delati, ko gre za izpolnjevanje mojih želja / ciljev…
Na kakšen način si lahko pomagam? Kako dovoliti in preboleti te travme, pa vseeno ostati dovolj priseben in aktiven da te travme ne ovirajo mojega življenja sedaj?
Pozdravljeni,
Težki trenutki pridejo na vrsto na koncu. Takrat, ko smo že natrenirani in učvrščeni. Čestitam vam, da ste se naučili tako učinkovito vračati iz bolečine. Da si jo dovolite občutiti in da, ko zaznate, da imate dovolj, da se znate vrniti ven iz bolečine. To je pomembno za proces okrevanja. Biti v stiku z bolečino in jo s tem izpuščati skozi občutenje in pozabiti na njo, da si duša in telo oddahneta.
Dobro je, da opažate razliko, ali se skozi možgane vrnete v preteklost ali pa skozi srce-občutenje. In dobro je, da opažate, da če razglabljate skozi možgane o neki situaciji, da temu kar ni konca in da se stvari ne premaknejo. Ja bistveno je občutenje. Seveda lahko veliko nepredelanih občutij znotraj nas, (če se lahko tako izrazim), predelamo sami. To pomeni, da si dovolimo občutiti nekaj, kar se zbudi v nas. Toda določena občutenja znotraj nas, ki pripadajo preteklosti, so tako močna in tako težavna, da za to, da jih spustimo na površje, (da nas potem, ko jih ozavestimo, zapustijo), potrebujemo prisotnost druge osebe, ki nas podpira in nam stoji ob strani. Nam nudi prostor zavetja, da lahko v polnosti občutimo tudi najtežja občutenja in se jih s tem osvobodimo. Torej pri reševanju travm je zelo dobrodošel dober terapevt.
Zelo dobra metoda izpuščanja potlačeni občutij je tudi, pisanje pisem, ki jih nikoli ne pošljemo. Samo napišemo jih in s tem iz sebe damo na varen način svojo jezo, bes, razočaranje….Nekaj kar v odnosu s to osebo v realnosti ne moremo izraziti, ne da bi to imelo za nas negativne posledice. Pisanje nam pomaga, prav tako risanje in drugo ustvarjanje, vse to nam koristi in nas zdravi, saj s tem izražamo našo resnico, našo notranjost, po čemer pa imamo vsi ljudje potrebo.
Prav tako vas iz srca pohvalim, da ste se začeli spraševati in presojati, kako se ljudje obnašajo do vas in če si sploh želite imeti stike z njimi. Verjamem, da je to za vas velik in pomemben korak.
Kaj je najboljša motivacija? Kritiziranje in nerazumevanje ali ljubeča spodbuda in razdelitev naloge na majhne korake ter nagraditev vsakega opravljenega koraka, če ne z drugim z ljubečo besedo? Mislim, da je odgovor jasen. Tako se lotite zadeve, s podporo same sebe. Predlagam vam, da si daste obljubo, da se ne boste več obsojali in kritizirali, jezili sami nase ampak, da se boste ljubeče podpirali. Glede na to, kar pišete, da ste doživljali in še doživljate zlorabe s strani svojih staršev, ni nič čudnega, da težko delujete za svoj lastni interes. Saj nekje v vas se skriva nezavedno prepričanje, da niste vredni. Da niste vredni ljubezni, sreče, uspeha…kaj od naštetega ali pa vse. Z voljo, kot jo imate in z vztrajnostjo boste prišli tudi do teh prepričanj , jih ozavestili in nato presegli. Torej naj vam bo osnova ljubeč odnos do sebe, ljubeč notranji monolog, pohvala za vse kar ste že dosegli in pogovori z ljudmi, ki vas razumejo. Pa seveda tudi strokovna pomoč ni slaba odločitev. Upam, da vam tudi tole pisanje tukaj na forumu kaj pomaga.
Srečno!