smrt očeta
Lep pozdrav vsem tistim, ki veste kako je ko izgubite bližnjo osebo.
22.10.2015 mi je umrl oče, 62 let star, bolan že skoraj celo moje življenje (štejem jih 21let). zbolel na pljučih, sladkorna, zadnjih 5 let invalid brez ene noge, hudo je res hudo… ampak je res bil borec. Umrl mi je v bolnišnici (odpoved vseh organov, sepsa, …) ne bi na dolgo o tem..skratka hudo mi je blo.. tolažim se s tem, da je rešen vseh bolečin, ampak jaz sem edina njegova hčerka. Med nama je res bila lepa vez, imel me je zelo rad me ščitil in vse..sedaj sem ostala sama z mamo ki tudi ni popolnoma zdrava..živiva na kmetiji tako da dela je dosti..ampak pogrešam…tako zelo…jočem se na samem, vera mi nekako pomagam sanjam ga skoraj vsak dan, mislim vsako minuto nanj, vidim ga vsepovsod…boleče zelo…:(
ko bi se vsaj kdo našel na tem forumu, ki ve kako je ob tej izkušnji in da bi se pogovorila v živo na kavi (meni to pomaga)..aja sem pa iz savinjske(velenje)…lp…
Danes, sem povsem nepričakovano, nenapovedano, izgubila očeta. Vem, da je za žalovanje potreben čas. Trenutno sem v fazi zanikanja, da to ni res, pa vem, da je. Zaspati ne morem, ledeno me zebe. Občutek imam, da še vedno držim z očetom nevidno vrvico in če jo spustim, ga za RES izgubim. Kot če držiš balonček na vrvici in če vrvico spustiš, ga izgubiš, odplava v nebo. Že od otroštva, sem imela SMRTNI STRAH, da bi mi starša umrla. Vedno sem si želela umreti pred starši, pred možem, pa mi ni bilo dano. Oče je bil naš voditelj, tiha lokomotiva, ki nas je varno vodila skozi življenje in vse prepreke. Strah me je, ali bomo zmogli finančno, oče je vedno vse uredil, zmogel. Torej dvojni strah pri meni: izpustiti ga in grozovit strah za preživetje. Nisem materialist, nikoli nisem bila. Vedno raje podarjam, kot sprejemam, a s pokojnino 350€ (invalidska), me res skrbi. Vedno sem in še verjamem v ČUDEŽE, v moč vesolja, a tokrat mi noben čudež ne more vrniti očeta. Bog daje, Bog vzame in proti temu, se ne morem boriti.