Imela sem prijateljico, za katero sem že pred leti videla, da do mene ni poštena, da laže, me zapostavlja. Razložila sem ji, da takšen odnos ni pošten, ignorirala me je, poslovili sva se. Bilo mi je hudo, a ne pretresljivo, zadeva je bila preprosta.
V tistem času pa me je prosila druga prijateljica, če imam kaj proti, da se bosta onidve včasih dobili, sicer poredko, ker sta obe zelo zaposleni, kakšna pijača mogoče v pol leta, mi je skušala prikazati ta odnos. Seveda mi ni bilo prav, a nisem nasprotovala, ker naj bi šlo le za “tu in tam” zadevo, in ker vem, da lojalnosti od ljudi ni možno pričakovati, mogoče pa tudi ni umestna, ne vem. Rekla sem, da nimam nič proti in se z zadevo 7 let sploh nisem ukvarjala. Nisem vedela, da bi se morala.
Potem pa sem pred kratkim preko FB odkrila, da sta onidve že lep čas dobri prijateljici, očitno boljši, kot sva bili midve kadarkoli. Skupnih selfijev je nešteto že mesece, podatkov, kje sta bili in kako lepo se imata, prav tako. Nisem si mogla kaj, da ji ne bi povedala, da se mi to ne zdi pošteno, da to izvem na takšen način. Rekla je, da me razume, vendar se distancira od vsega, nič je ne zanima, ker želi ostati prijateljica z obema. Prijateljico skušam razumeti, da potrebuje bolj dosegljive prijatelje (oziroma le eno prijateljico?), s katerimi očitno želi preživeti veliko časa skupaj, jaz pa živim daleč stran, a takšno sprenevedanje se mi vseeno ne zdi pošteno.

Še pred vsem tem, kar opisujem, sem odkrila, da je bivša prijateljica dobra prijateljica še z eno drugo prijateljico, česar sploh nisem vedela, tudi to sem odkrila po naključju. Slučajno sta prišli v lokal, kjer sem bila z drugimi prijatelji, neprijetno presenečenje sem skrila tako, da sem ju povabila k mizi, da sem si malo ogledala to idilo. Tudi zaradi družbe drugih smo vseeno preživeli lep večer. To, kar čutim, sem dojela kasneje. S to prijateljico se ne vidim več, ker si že tako nisva bili več blizu, dvomov in kakšne večje bolečine ni bilo. Za prvo prijateljico, ki sem jo opisala, pa res ne vem, kaj storiti. Po eni strani jo imam zelo rada, po drugi strani pa sem izgubila vse zaupanje vanjo.

Zadeva, ki vam jo opisujem, se mi zdi po svoje otročja, glede na to, da nismo najstnice, smo ženske v srednjih letih in gre za dolgoletna prijateljstva (15, 20 let), a si ne morem pomagati. Nisem ravno posesivne sorte, ne potrebujem stalnega tičanja skupaj, vendar imam lahko le takšne prijatelje, v katere mi ni treba dvomiti, ki so iskreni, vedo, kaj je poštenost, imajo hrbtenico. Že tako se zaradi svoje miselnosti, vrednot, počutim vesoljca, in težko najdem ljudi, s katerimi imam kaj skupnega, zato me takšna zadeva boli še bolj. Čeprav si dopovedujem, da se preveč sekiram, da bo čas naredil svoje, da verjetno ne bom ohranila stikov z njo, se ne znam odločiti. Čas mi ni prinesel tega, da bi znala na zadevo pogledati z distance, zato me zanima vaše mnenje.
Hvala za odgovor, lep pozdrav!

Pozdravljena DobraVolja,
Težko razumem vašo težavo. V kolikor ne gre za neko intimno prijateljstvo, ki bi naj bilo na nek način ekskluzivno in ki bi naj pomenilo zvestobo eni sami prijateljici ( v tem primeru bi lahko govorili o partnerstvu), potem ne razumem kaj bi bilo narobe, če nekdo prijateljuje še s kom drugim. Ali pa česa nisem dobro razumela?
Skrivanje prijateljstva tudi nima nekega smisla saj ne gre za prepovedano dejanje. Tudi ne razumem, kaj ima prijateljevanje z več ljudmi, s poštenostjo in pokončno hrbtenico.
Vsekakor je prav, da si razjasnite pri sebi kaj vas pravzaprav moti saj se mi ne zdi nič narobe, če ima vaša prijateljica poleg vas še kakšno prijateljico ali prijatelja,
Lp
Bernarda

Zdravo, DobraVolja!
Jaz pa te razumem, ker sem prav na istem. Še pred pred meseci sem bila zelo zadovoljna, da imam dve super prijateljici, s katerimi si zaupamo prav vse. Ves čas smo se rekreirale skupaj, kofetkale, obirale tašče, hodile na predstave, brskat po trgovinah in se dobivale doma. Obe sta bili moji prijateljici, a sem ju povezala, da smo skupaj okoli hodile, saj je bilo v treh bolj zabavno. Potem se je pa vse obrnilo… Obe sta me rabili, ko sta se ločevali. Telefon, mail, srečanja… Vse po parkrat na dan, kljub družini sem bila vedno na voljo. Kasneje je zaškripalo nama s partnerjem, pa sem ugotovila, da sta prav navdušeni, da bo šlo tudi tu po vodi… A midva sva se pobotala, njuno razočaranje pa je bilo zelo očitno. Celo nekakšna zamera, saj sta me prav zbadali, češ, kaj bom še z mojim…
Zanimivo, da mi je moja mladoletna hči nekoč obrazložila, da jima grem očitno na živce, ker da mi vse v življenju bolje uspeva, pa ker o vsem razmislim, preden kaj storim… No, nekaj bo mogoče na tem: s partnerjem se spet razumeva, smo dobro stoječi, otroci ok…
Potem je ena prijateljica začela hoditi k pevskemu zboru in se družiti samo še z ljudmi od tam, zame pa ni bilo več časa. Pa to še razumem. Druga, s katero sva bili še boljši prijateljici, pa se je tudi začela družiti z eno drugo, kar pa ves čas prikriva, laže in si izmišljuje bedaste izgovore, zakaj se po prej dnevnih stikih sedaj ne zmore z mano videti niti enkrat v 14 dneh… Ne moti me, da ima novo prijateljico, sem pa pričakovala, da naju bo predstavila in se bomo skupaj družile, kot sem jaz vedno naredila. Očitno pa zame ni več prostora. Zgleda, da je tukaj prisotno ljubosumje, zavist? Nekakšno maščevanje iz teh razlogov? Tudi jaz ne vem, kaj narediti. Oziroma, saj nimam kaj – naj se vsiljujem in poslušam bedaste izgovore?
A veš kaj, draga DobraVolja, prepričana sem, da nama bodo pot prekrižali novi ljudje, pa se bodo stkala nova prijateljstva. Očitno smo se nekateri “prerasli”, morda tudi zasitili. Pa še tole: pravijo, da je pravi prijatelj tisti, ki ti pove, ko kaj delaš narobe. no, moji dve sta ga pošteno svirali, kar ju je stalo npr. tudi zakona, ko pa sem ju opozarjala, kaj lahko rata, pa sem pod nos dobila, da je prava prijateljica tista, ki te pusti pri miru tudi, ko vidi, da ga v ornk sviraš…. Ko se je res zgodilo… Sem pa očitno bila kriva, ker sem ju na to opozorila… Približno tako kot v odnosu starši – otrok….
Je bilo tudi pri vas kaj takega?
Srečno!