Zanima me, ali je, če se naveličaš življenja in bi želel umreti, vedno bolezensko? Ali se zdrav človek nikoli ne naveliča življenja, pa če mu je v življenju še tako dolgčas, monotono, vsak dan isto, brez raznoraznih izzivov?

Pozdravljeni,

no tole je pa kar zapleteno- tako rekoč filozofsko- bivanjsko vprašanje. Volja je tista, ki nas poganja naprej in če jo izpolnjujemo težko, da nam je dolgčas…Lahko pa poveste kaj več oziroma malo osvetlite svoje razmišljanje,
lep pozdrav,

bernarda

Tudi sama se zadnje čase ukvarjam s podobnim vprašanjem. V čem je sploh smisel, da se človek toliko žene, se bori, se sam prepričuje da je vredno živeti, da bo enkrat boljše, da bo …..da bo…..da bo ….. nekaj enkrat, ko pa je vse ena iluzija. Volja, ki naj bi nas gnala naprej ali upanje kakor tudi mnogi rečejo, je dejansko ena iluzija s katero se sami lažemo zato da preživimo danes, jutri, pojutrišnjem ipd.

Zakaj se izguba volje do življenja v resnici obravnava kot bolezen, početje hudobnih ljudi ki se na kulturen in prefinjen način izživljajo nad drugimi (tukaj govorim o kriminalcih, ki so uničili marsikakšno firmo, posledično življenja mnogih ljudi) se ne obravnava kot bolezen in se jih ne pošlje v umobolnico. Tistega, ki reče da nima volje za življenje ker je izgubil službo, nima za hrano za otroke ipd, pa se takoj napoti na psihiatrično zdravljenje?

Spoštovana “tudi mene zanima”,

povsem se strinjam s tem o čemer pišeš, to je res ironija življenja. Ljudje doživijo izgube in nekeko je človeško, da izgubljajo voljo do takšnega bivanja, ki ni radostno…Zakaj se to obravnava kot bolezensko stanje? Ker si želimo ohraniti človekovo življenje kot nekaj dragocenega in mu pomagati, da se izvleče iz najhujšega. Ker tudi vsak samomor zaznamuje z bolečino še veliko drugih iz človekove okolice…
Ja, človeško je, če izgubljaš smisel, ko s težavo nahraniš otroke…Vsekakor pa mora obstajati rešitev tudi za to- že zavoljo otrok,
želim vse dobro, lp
Bernarda