Naš ata ima čisto fuč obe koleni. In se je šel pogovarjat, da bi mu jih operirali. Do tu vse lepo in prav. Seveda ga podpiramo.
Ampak… Mene, ki z njim (skupaj z družino) živim, je strah, ker nima nobenega interesa, da bi se kaj potrudil. Strah me je, kako bo potekalo okrevanje, ker si sama tako predstavljam, da če sam nisi zagnan, te nihče ne postavi na noge. On pa kar računa, da bo nekdo drug nekaj naredil namesto njega. Star je 80 let in se mu počasi ne da nič več. Saj ne rečem, v resnici je v življenju veliko predelal, veliko hudega doživel, ampak vse spustiti z rok in čakati, da se bo naredilo samo, pa verjetno ni dobra popotnica za tako operacijo…
Konec koncev me je strah, da bo operiran, potem pa bo kar obležal. Je sploh takega človeka smiselno spodbujat k operaciji, ali je bolje pustiti? Že nekaj let težko hodi, zdaj je pa iz meseca v mesec slabše in ga bolj boli. Prigovarjamo mu že kakih 5 let, pa se je skoz zgovarjal, zakaj “še ne bi”. Zdaj je pa sicer sam nekako pristal oz. celo predlagal, da bi zadevo sprožili. Samo vseeno ni prvega interesa. Kako zgleda po taki operaciji z zares starim človekom?

Samo na kratko; pustite ga pri miru, če se le da.
Starejšim lahko narkoza sproži demenco in boste imeli z njim več dela, kot če ga imate na vozičku, pa normalnega.

Po nekih izkušnjah s svojimi mu te operacije ne bi svetoval. Tudi slaba kolena so lahko še dolgo uporabna (sicer z bolečinami)
Slabša kot bodo kolena, več bo potreboval vaše pomoči in vsectisto nujno, bo lahko še dolgo opravljal sam.
Je pa 80-85 let neka starostna meja, ko bi se naj vsak-vecina starostnikov odločila za odhod v dom in bi s tem nehali obremenjevati mlajše.

ja res, tam do 80 let so ponavadi še koristni, sploh ženske, potem pa je samo delo z njimi.

jaz o očetu nočem razmišljat, kot o bitju, ki je “nehalo biti koristno”. Konec koncev je vse življenje trdo delal in mi vzgojil najboljšega moža na svetu. On je svoje naredil. Pošteno in dobro. Zanima me samo konkretno v zvezi s stanjem po operaciji. Če nima taprave volje, je smiselno, ali je potem prehudo za vse? Zdravniki pravijo, da če ne gre operirat, prej kot v dveh letih ne bo več hodil. Tako, da nas tudi v tem primeru ne čaka nič dobrega. Ampak smo v tem skupaj.

čisto možno je, da je očetu vse dol padlo zaradi konstantnih bolečin, ki še mladega človeka spravijo na rob obupa. Če je tako slaba prognoza, potem se splača poskusiti. po operaciji jih dajo takoj na noge, potem sledi rehabilitacija v zdravilišču, tako da če dobro prestane operacijo, so možnosti za kvalitetno življenje zelo velike.

Se strinjam, kako naj imaš voljo do česarkoli, če te nekaj boli. Če te boli vsak korak – ali se ti ljubi hodit? Ne.
Oče ima pravico do svoje odločitve, vi pa moralno dolžnost, da ga podpirate in mu pomagate.
Saj praviš, da je cel lajftrdo delal. V čem je torej problem… očitnores v tem, ker nočeš imet dela z njim. Star je in imela boš delo z njim. Sprijazni se. pa z umetnim kolenom ali ne. Lahko letos, lahko čez eno leto, lahko čez 5 let… Lahko nikoli, če ga na lepem kap.
Tkod a… ne razumem kako ste nekateri lahko nehvaležni (če je bil dober oče).

Moja mama je šla na to operacijo (eno koleno) pri 78. letih in je zdaj popolnoma ok. Dobro, včasih, če se pripravlja na slabo vreme, jo še boli, drugače je pa super. Je pa res, da je bila takrat zelo vitalna, po operaciji je trajalo par mesecev, da je prišla v staro formo (ne spomnim se pa, koliko časa je bila na berglah, ampak prav dolgo ne). Zdaj je 84, pa gre vsak dan na bližnji hrib, eno uro kar fajn navkreber.

Ne razumem, ali nisem dovolj jasno napisala, da ne gre za to, da nočem imeti dela z njim? Imam delo, veliko dela z njim, ampak ga opravljam z veliko hvaležnosti!
Gre za stanje po operaciji, ali stanje brez operacije. Če ne bi bil operiran, bo po napovedih slej ko prej na vozičku. Če pa se gre operirat, ampak čisto brez vsake lastne volje, se bo pa samo matral z bolečinami. Kolikor vem je treba kar stisnit zobe na začetku in trdo delat. To pa ne vem, če je pripravljen. Glede na to, kako se odziva zdaj, je najbolj zadovoljen, če sedi in se ga streže. Jaz tega ne počnem 100%, ker sem mnenja, da je zanj dobro, če ima svoje delo, opravila, ki jih zmore in je zanje sam odogovoren. Ne gre pa za štihanje vrta, da se razumemo. Mleko zjutraj si pa že lahko sam segreje, ali pa za jest vzame, če je lačen med obroki. Se preobleče, da umazano perilo v koš in take. Saj hujšega nič ne dela.
A če ga po operaciji bolelo (in to vemo vsi, da ga bo), a se mu tudi ne bo ljubilo? Ali sem jaz (ali mož, saj je vseeno) moralno odogovorna, da se grem dolge mesece njegovo fizioterapevtko in mu dvakrat na dan težim, da mora migat? Ali naj fizično razgibavam njegovo nogo? Kje so meje podpore in pomoči?
Ker to, da bo njegova rehabilitacija odvisna samo od mene, se mi pa vseeno ne zdi prav.

Strinjam se, da vsak tujek v telesu je riziko, jaz sem pred 11-timi leti zamenjal koleno pri svojih 34 leti starosti in če nebi bi danes bil na vozičku in zato sem se nekako rešil bolečin. Res pa je da vedno lahko pride do zapletov ob kakšnem padcu ali pa infekciji a tega ne razmišljam in nekako grem naprej. Moram priznati, da ne tečem maratonca sem pa brez bolečin in do neke mire gibčen in sedaj se pripravljam še za drugo.LP