V otroštvu sem bila v rejništvu.Lahko bi rekla,da so lepo skrbeli zame.Imela sem hrano,obleko tudi pretepal me ni kdo.So se pa vrstila občasna zasmehovanja,kot naprimer:iz tebe ne bo nič,nič ne znaš,pri mizi cmokaš itd….Večkrat se mi je primerilo,da me je postalo zaradi teh izjav pošteno sram oziroma ta občutek sramu me spremlja tudi danes.Nekje so morali v mojem ranem otroštvu zelo prizadeti mojo dušo.Največji problem pa je osamljenost,ki me spremlja že od mladih dni.Občutek imam,da mi ljudje niso s srcem naklonjeni so le vljudni do mene.Tu ne gre za osamljenost,da bi naprimer nekje tavala sama,samevala in ne imela nikogar,gre le za občutek,da nikomur prav ne pripadam zato imam tudi težave v navezovanju trdnih temeljev z ljudmi.Občutek imam ,da se ljudje nikoli prav ne angažirajo v primeru kakšnih težav zato se kakšnih resnejših težav že v naprej bojim.Rada bi se ločila,ker moža že dolgo ne ljubim več,zakon me pravzaprav zelo obremenjuje pa se bojim premajhne pomoči s strani ljudi in s tem tudi podpore.Praktično ne zberem moči za resnejše podvige.Enako sem sem se počutila tudi kot majhna deklica najrajši sem šla stran od ljudi,saj sem bila prepričana da sem jim odveč,kje sem to pobrala in kdaj še sama ne vem.Morala bi sprejeti pomembne odločitve pa ne znam narediti koraka naprej, edino verjeten se mi ta hip zdi zakon z možem,ki pa mi postaja breme.Ne verjamem vase ,da bi mi sploh kaj uspelo trenutno tudi redne službe nimam le začasno.V podobnih težav je bila kolegica,ki pa je kljub brezposlenosti prekinila zakon,ki ni peljal nikamor .Enostavno že od otroštva ne verjamem v pomoč ljudi in njihovo razumevanje,čeprav sama komu drugemu takoj ponudim pomoč in so mi ljudje zato hvaležni.Se mi zdi,da se vrtim v začaranem krogu in ne vem kaj me tako tlači dol….

Pozdravljena mely neely,

Ja, verjetno so nekje v otroštvu res močno prizadeli tvojo dušo in ta bolečina še vedno vztraja s tabo. To si zelo lepo opisala- to je res prtljaga, ki jo nosimo s sabo in nam otežuje sedanjost. O tem je lepo pisala Alice Miller v knjigi Drama je biti otrok in tudi v Upor telesa- priporočam v branje.
Priporočam pa tudi, da si poiščeš pomoč strokovnjaka s katerim boš lahko predelala svojo bolečo preteklost in se tako rešila nepotrebne prtljage. S tem boš osvobodila tudi dovolj energije za spremembe v svoji sedanjosti. Psihoterapevtsko obravnavo je možno dobiti tudi iz naslova zdravstvenega zavarovanja- potrebuješ pa napotnico.
Vsekakor si zaslužiš, da razrešiš “dramo svojega otroštva” in greš naprej- samozavestna in brez bremen preteklosti. Pogumno!
lp
Bernarda