Uživala sem v življenju, in bila srećna saj sva z možem res imela lepo zvezo . Sezidala sva hišo vse nama ješlo v redu potem pa ene noči se življenje sesuje ….. mož mi je umrl za kapjo . Bila sem mocno navezana nanj tako da se dve leti nisem mogla navaditi na to da ga ni . Seveda nisem bila v veliko oporo svojim otrokom saj sem se sama komaj prebijala iz dneva v dan . Sedaj je malo bolje samo moja neodločnost da uspem spremeniti moj vsak dan me ubija . Otroci si ustvarjajo svoje življenje jaz pa ne najdem cilja da bi spet se veselila novih dni . Kako naj si pomagam.

Lp, S

Lepo pozdravljeni,
izguba življenjskega sopotnika pomeni za žalujočega veliko spremembo. Ob žalovanju za vašim možem, se je z njegovo smrtjo tudi veliko spremenilo v vašem življenju. Vse kar sta prej počela skupaj, sedaj počnete sami ali pa sploh ne počnete več. Hišo sta sezidala za vaju oba, sedaj ste v njej sami. Verjetno so se zmanjšali finančni prilivi, morda se z določenimi ljudmi ne družite več ali pa ste se še močneje povezali. Naštela sem nekaj možnih sprememb. Vsem spremembam, ki so se pojavile, se je potrebno prilagodili, za ta proces pa je potreben čas. Gre za proces, ki traja več mesecev, včasih ta čas merimo tudi v več letih. Pri tem so žalujoči pogosto neučakani, sploh če se slabo počutijo in se težje veselijo življenja.
Mož vam je umrl nenadoma za kapjo, kar pomeni, da je bila izguba po vsej verjetnosti za vas nepričakovana, na njegovo smrt se niste uspeli pripraviti in zato je lahko šok ob izgubi toliko večji. Verjetno se od moža tudi niste uspeli posloviti. Življenje se vam je spremenilo v trenutku. Navajate tudi, da sta bila zelo navezana in da se kar dve leti niste mogli navaditi na to, da ga ni. Povsem normalno je, da je stiska ob izgubi osebe, na katero ste bili zelo navezani, velika. Da je pri vas prilagajanje na izgubo dolgotrajnejše, je razvidno iz tega, da ste se šele po dveh letih navadili, da vašega moža več ni.
Izpostavljate tudi, da niste bili v oporo otrokom, kot ste si želeli, ker niste zmogli. Ko boste pripravljeni, se lahko o tem z otroci pogovorite in si oporo v okviru svojih zmožnosti medsebojno še zmeraj nudite. Otroci si ustvarjajo novo življenje, iz tega sklepam, da se osamosvajajo in da so tudi toliko odrasli in samostojni, da niso potrebovali tako veliko opore kot bi jo, če bi bili mlajši (vrtec, osnovna šola, srednja šola).
Osamosvajanje otrok je prav tako povezano z žalovanjem, ki prinaša spremembe v kvaliteti odnosov z njimi, v načinu bivanja (selitev otrok od doma), prihod novih družinskih članov (partnerji, vnuki) … Stiska ob izgubi je lahko večja, če se žalujoči istočasno sooča tudi z drugimi zanj pomembnimi situacijami, ki so zanj stresne.
Najti smisel v tem obdobju ni lahko, je pa možno. Do izgube vašega moža sta veliko stvari počela skupaj, sedaj je pred vami izziv, da najdete smisel v aktivnostih brez njega. Pomembno se je vprašati, kako si lahko najbolj pomagate sami? Kaj bi vam svetovali vaši najbližji? Kaj ste počeli pred izgubo in bi vas sedaj spravljalo v pozitivno razpoloženje? Ste si kdaj želeli početi nekaj, kar vam ni uspelo realizirati? Morda je sedaj priložnost, da si izpolnite kakšno neuresničeno željo.
Glede vaše neodločnosti, kako preživeti vsak dan znova čim bolj kvalitetno, pa sem pomislila, da bi bilo smiselno premisliti, ali se pri vas pojavljajo negativne misli, pretirano opuščanje aktivnosti, umiknje v samoto, pomanjkanje energije, intenzivna in dolgotrajna žalost, morda tudi nespečnost … V tem primeru bi vas usmerila na obisk k osebnemu zdravniku, da se pogovorita o vašem počutju.
V upanju, da boste našli smisel v življenju in da vam bo pri tem vaša odločnost v pomoč, vas lepo pozdravljam.
Polona Ozbič