uredit si življenje
Pozdravljeni,
smo 5 članska družina, jaz mož in trije majhni otroci. Trenutno živimo pri njegovih, imava svoj stanovanje vendar ga oddajava, tako je lažje finančno. Mož je brez službe, občasno dela in takrat dobro zasluži, večji del financ je na meni ker nima rednih dohodkov.
Drugače je dober, tudi kot oče. Moti me to da nima ne reda ne discipline. Ne moti ga kaos, on komot živi v neredu mene pa to blazno živcera. Premalo je aktiviran oz četudi je nered on lahko leži zraven nereda in spi. Ko pridem domov znorim ko ni nič narejeno pa čeprav je tisti dan imel cel dan časa da mi perilo da prat ga zloži skratka da je malo gospodinja glede na to da je doma in ne hodi v službo, ne poleg službe vse to čaka name.
Ko mu povem svoje potem vse pospravi ampak to je enkrat na teden recimo. Ne vem to me moti tak način življenja. Sploh ker so trije otroci red disciplina mora biti, tako sem navajena od doma. Sedaj ko imamo malo prostora se ta nered hitro naredi. Ko smo živeli sami sem imela jaz vse pošlihtan. Rada vem kje je kaj in vse zapisan kdaj ima kak otrok zobarja itd npr. Mož da premalo od sebe, zmeraj čaka na mene da jaz vodim vse in poskrbim za vse poleg vsega. Moti me tudi da se premalo aktivira za službo kar čaka in čaka. Včasih mi od plače ostane zelo malo ko poplačam vse…ne vem. Sanjam o tem da se odselim nazaj domov in živim sama. N i slab človek ampak te navade so moteče in jaz teško živim s tem. On lahko komot presedi za računalnikom in kadi pije kavo tud cel dopoldan če nima drugega dela ali pa spi. Skratka ni mu hudega.
Nočem živeti tako. Ne da se mi več pregovarjati z njim kaj hočem itd itd. Kaj naj naredim ali naj upam čeprav dvomim da se bo spremenil dokler bomo tu, saj doma ima tudi potuho. Zakaj bi če mu ni treba.
Hvala.
Vse kar lahko, je, da mu daš tole za prebrat in se potem odločita, kako bosta nadaljevala, skupaj ali ločeno.
Sicer dvomim, da je krivo le to, da je en vajen reda, drugi pa ne, menim, da se je nasploh vajin odnos ohladil, da sta se odtujila. Morala bi se usest skupaj in povedat kaj si kdo želi od drugega in potem sklenit, kolk sta si pripravljena prit en drugemu nasproti. Ampak, ko so odnosi enkrat ohlajeni, se partnerji med sabo tud pogovarjat več ne znajo z občutkom, tako da so potem možnosti za kompromis oziroma rešitve, minimalne ali nične.
On se ne bo spremenil sam od sebe, ker mu je tako čisto ok. Torej je na tebi, da predlagaš nujne ukrepe. Kar bo zate kar težko, če te tovrstno dogovarjanje utruja oz. v njem vidiš konfliktnost. A se da – le včasih se moraš pač resno odločit, da nočeš več tako naprej. Če ne ponavljaš tega vsakodnevno, bo imel ukrep ustrezen efekt – še sploh, če ob vsem pustiš, da nekaj dni stopicate čez kupe, v katerih nihče ničesar ne najde. Bolje danes, kot čez 20 let – le da se bodo takrat enako ignorantsko obnašali tudi otroci, ki bodo imeli v očetu ‘svetel’ vzgled. Otroke pa moraš pripraviti na samostojnost, saj ne boš vedno ob njih.
Ja, sigurno mu ni lahko zdaj, ko nima službe, občasno delo pa le delno zapolnjuje njegov prosti čas. A nenazadnje ni tudi vam, saj ste se z dajanjem stanovanja, v katerem ste bivali, v najem, morali vsi prilagoditi na nove razmere. Dejstvo je, da te delo in aktivno gibanje krepi v občutku potrebnosti, kar je tisto, kar mož v tem hipu potrebuje. Ne spanje (kot pobeg oz. zabijanje časa), ne sedenje za računalnikom (če ne gre za iskanje službe oz. izobraževanje), ne odrivanje kupov perila, da lažje sediš in buljiš v TV. Zato ga ne ‘šparaj’, tudi on se bo v končni fazi bolje počutil.
Če uspeš imeti ob treh malih otrocih vse pošlihtano, pomeni, da imaš dober sistem. Zdaj ga je treba predstaviti še njemu in mu odstopiti del zadolžitev. Sedeta, vzameta v roke papir (da ga pripneš na stenski koledar za morebitno kasnejšo osvežitev spomina) in se zmenita: “Ok, najprej dorečiva tisto, kar se dela vsak dan. Če ti je zoprno pranje perila, bi prevzel likanje? Če ti je zoprno kuhanje, bi pomival posodo? Če ne maraš sesanja, bi pomival okna? Če ne maraš delati na vrtu, bi hodil v trgovino?” Ko vama sistem ‘zalaufa’, mu povej, da ti je fino, da sta tako dober team in da imate zdaj več skupnega, prostega časa ob popoldnevih. Podobno boš morala ukrepati tudi, ko bodo odraščali otroci, saj – če živiš v primarni družini, kjer otroci niso imeli zadolžitev, še kot odrasel računaš na to, da te je dolžna pedenati žena. Očitno ti ne misliš tako, saj sicer ne bi pisala sem.
Vse je lažje izpeljati, dokler se imata rada. In le tako, da slišita drug drugega in vsak nekaj naredi za to, se bosta lahko imela tudi vnaprej.
a nit fajn, moški lahko izbirajo, kaj bi radi delali, za ženske pa ves drek ostane. Je pa res zanimivo, da je avtorica pogruntala, da ima božjega voleka doma, potem ko si je z njim umislila tri otroke. Fajn je, če človek malo vrstni red zamenja.
Rešitev pa je v bistvu ločitev, potem bo avtorica imela svoj mir in red v stanovanju, tačas, ko bodo otroci pri očetu pa bo še fajn frej.
Česa pravzaprav (ni)maš rada? Da se je skozi evolucijo oblikovala taka delitev dela med spoloma, kot se je? Da je gospodinjsko delo še vedno v domeni (predvsem) ženskih in da so sinovi še naprej vzgajani v tem duhu? Da je v določenih okoljih takšno sobivanje logično, saj moški npr. opravlja glavnino težkih del zunaj hiše, še sploh, če ima kmetijo. Če pa živi v bloku, se največkrat pozablja, da je današnje življenje naravnano tako, da je ženska ravno tako, kot moški, dopoldne že oddelala en ‘šiht’. A lej, tako vzgajajo mame svoje sinove in samo one lahko kaj v tem duhu spremenijo. Tudi sinovom bo to prišlo prav pri samostojnejšem življenju.
Če boš še tako razumsko zastavila vrstni red pri izbiri očeta svojim otrokom, se ne boš mogla izogniti sklepanju kompromisov in iskanju skupnih rešitev za probleme, ki jih prinese življenje. Morda ti posledično ne bo nikoli treba videti, kaj za otroke pomeni ločevanje staršev.
Ja bom poskusila še enkrat vse predebatirati z njim in tokrat napisat na list papirja. Rada bi da otroci odraščajo v družini in da ne pride do ločitve, ker vem da so plusi in minusi. Meni se nekatere stvari zdijo samoumevne pač nekaterim ne. Upam da bo tokrat držalo. Moti me to da vem da mi je dober prijatelj v dobrem in slabem in to veliko šteje v zakonu res pa je da nekatere navade človeka hude in jih je teško sprejeti, ampak ne za to ker nočem ampak enostavno ne morem, ne zdržim več, tudi jaz sem utrujena in nisem robot. Ne morem biti za vsakim sesalec, čistilka in sobarca. Res je tudi trije otroci so in je na nama oz na meni da se naučijo dolžnosti. Ne zahtevam veliko, pomembno mi je da sva oz smo samo srečni in zadovoljni. Vem pa da v tem trenutku nisem in da je treba nekaj urediti. Hvala za odgovor.
Ta tvoj predzadnji stavek je ključen – nisi srečna in zadovoljna in če nam je kaj do partnerja, nas to zanima in skušamo pripomoči, da bi bil srečnejši in bolj zadovoljen. Če pa to lahko dosežemo s tako banalno malenkostjo, kot je, da svoje lenobno dopoldne deloma zapolnimo z gospodinjskimi opravili (in nam še ostane časa za posedanje), bi pa vsak normalen človek z vsemi štirimi pograbil tako enostavno rešitev.
Namig (rešitev je sicer sposojena pri depresivnem prijatelju): mogoče bi se tvoj mož laže aktiviral, če bi mu vsak dan napisala spisek opravil, ki naj jih postori, ko ste vi zdoma. Seveda ne pretiravaj in mu ne stresaj leče v pepel, ampak eno žehto oprat, obesit, posesat in skuhat kosilo bi pa menda zmogel.
Mogoče gre res enostavno za to, da dela ne vidi iz katerega koli razloga že.
Tosi dobro napisala na začetku. Moški pač ne vidijo dela in potem je stvar zanje zaključena. Prah sicer je, ma jih ne moti 🙂 Perilo je nezlikano, ma jih tudi ne moti 🙂 Posoda je za pomit, ma jih ne moti 🙂 …Evolucija je zgleda naredila svoje :)[/quote]
Na teh forumih je leta nazaj znal biti precej duhovit en poba, ki je povedal, da že v pradavnini moški niso imeli enakih pravic oz. ugodnosti kot ženske. “Medtem, ko so moški tvegali življenja v boju z mamuti, so si ženske prešerno prepevale ob obiranju robidnic.” 🙂 Takrat me je prav nasmejala njegova domislica – pustimo pa v ozadju, da je bila to le iztočnica, da mu replicira bojevita kuharica sarm. 🙂 Hej, če tole slučajno prebereta: upam, da imata na tiste čase predvsem luštne spomine.
Glede razlik, ki obstajajo med moškimi in ženskami oz. zaradi neenakih pričakovanj, ki jih ima družba velikokrat do enih in drugih, imaš več možnosti reagiranja. Lahko si v silni jezi pred tem, da eksplodiraš. Lahko se odločiš za “pravično borbo za pravo stvar”. Lahko poskrbiš, da krožijo vsi tisti vici, ki znajo te – tolikokrat medsebojno različne načine – reakcij duhovito razmejiti. Lahko pa si rečeš, da je v vsakemu nekaj dobrega in da velikokrat tako, kot jing/jang, oba pola vendarle tvorita celoto.
P.S.
Avtorici se hkrati opravičujem za ta medklic…