Pozdravljeni.

Upam, da mi lahko pomagate. Sem namreč obupan … Zdi se mi, da ima moja punca motnjo hranjenja, vendar ne vem kako pomagati oz. kaj narediti.
Težko rečem, kdaj se je vse skupaj začelo, ampak ko sva začela hoditi je imela 48 kg in 157 cm. Prej je imela ogromen kompleks, da je predebela in je baje imela okoli 54-55kg, zato je celo poletje hujšala in prišla do te teže. Takrat je bilo vse “super”. Potem je po nekaj mesecih zaradi neredne mensturacije (policistični jajčniki) predlagala, da začne jemati kontracepcijske tabletke. BIla sva tudi zelo spolno aktivna, tako da je bila to nekako “logična” poteza. Po parih mesecih pa so se pojavile težave. Najprej zato, ker ji je zdravnik rekel, da mora imeti nad 50kg … Malce slabe volje, ampak dokaj hitro ji je uspelo preseči ti magično mejo, vendar se je zelo bala, da se ne bo spet zredila nazaj. Prišla je do 51 kg. Že takrat je bilo prisotno veliko nedolžnega nerganja, češ, zredila sem se, poglej kako sem debela, vendar ker vem, kako zelo se znajo punce obremenjevati s tem, sem ji samo mirno odgovarjal, da je lepa itd itd. Dejansko je prečudovita in teh kilogramov sploh nisem opazil.
Potem pa je sledilo obdobje okoli meseca in pol, v katerem se je zredila do sedaj 54 kg. Ves ta čas je jedla zelo zelo malo, tako da sem ji večkrat, tudi prej ko je še imela, po njenem “malo” kil, govoril, da je premalo. Tako da hrana res ni bila razlog, najverjetneje posledica tabletk, kakšna kila pa je šla verjetno tudi v prsa, saj so se ji povečale za skoraj 2 košarice. Vsemu temu je sledilo nevrotično nerganje nad vsem, predvsem pa se je postopoma v njen vsak dan prikradlo nerganje nad odvečnimi kilogrami. Kontrolira ji življenje, ne glede na to kaj se dogaja, vedno bo vse privedlo do njenega komentarja “joj kako sem debela, joj koliko preveč sem pojedla (pa ne poje praktično nič), ne bi smela pojesti tistega onega, debela debela, kako sem se zredila”.
Lansko poletje, ko je tudi tako zelo shujšala, je veliko tekla, po 40 km na teden, to poletje pa skorajda nič, tako da ji tudi to ne paše, vendar pa se hkrati ne spravi tečt, “ker se ji ne da” … Tako se vrti v začaranem krogu, ko več ne ve kaj naj, prav tako pa se ji ne da še enkrat skozi vse to, ko je lani z ogromno truda prišla na tistih njenih magičnih “49” kilogramov.
Sedaj sem jo nekako prepričal, naj neha jemati tabletke, da odstranim en možen vzrok teh “problemov”, med katerimi so tudi zelo opazna razpoloženjska nihanja, vendar pa me vseeno skrbi zanjo, ker ne vem v katero smer lahko to gre. Se mi zdi, da je padla v depresijo, edino meni jo še uspe nekako razveseliti, pri vseh drugih stvareh in ljudeh je zgubila tisto energijo in dobro voljo. Razen ene prijateljice, s katero se občasno vidita in mojih par kolegov, s katerimi se dobro razume. In seveda njena mačka, ki jo obožuje. 🙂
To je tudi zelo obremenjujoče za najino zvezo, česar pa nočem pokazati oziroma povedati, saj bi se potem sekirala še zaradi tega.
Svetoval sem ji že marsikaj, vendar na koncu ne naredi ničesar. Ostaja samo tista depresija in pritoževanje. Bila je močen karakter že prej, vendar je imela nekaj ventilov, kot so pisanje poezije, prijateljice, tek … Sedaj pa je vse to zamrlo, prijateljice so jo “odkurčile”, poezija se ji je ustavila že kakšno leto nazaj, tek pa je, kot sem povedal že prej, nekako zašel z njenega urnika.
Nekaj krivde za to prevzemam tudi sam, ker je bilo obdobje, ko sma bila skupaj cele dneve, ali pri meni ali pri njej. Namesto, da bi takrat držal distanco, sem podlegel temu. Tako da zdaj tudi več ne zna biti sama, ker je npr. branje več ne veseli, za poezijo ne najde materiala, teč se ji ne da… Pritoževanje nad kilami pa nekako ostaja njena stalnica.
Sedaj sem se že konkretno razpisal, se opravičujem, ampak resnično prosim za pomoč, tako naprej več ne morem. Ne moreva. Rad bi ji pomagal, pa ne vem kako.

Zdravo,

verjamem, da vam ni lahko. Očitno je, da vam ni vseeno za vaše dekle.
Kar lahko naredite vi je, da se skušate z njo iskreno pogovoriti o tem kar opažate, da ji poveste, da vas skrbi zanjo, da jo imate radi in da bi bilo dobro, da si poišče strokovno pomoč. Pričakujete lahko, da bo ob prvem takšnem pogovoru prišlo do zanikanja z njene strani, lahko tudi do upora, da se o tem sploh ne bo hotela pogovarjati. Vendar, če vam bo pripravljena prisluhniti je že to velik korak. Ponavljajte kot pokvarjena plošča – da njeno vedenje in način ravnanja s hrano ni običajno, da je to nekaj kar se da rešiti. Vprašanje je, če ona sama to že vidi kot problem, ki ga je potrebno reševati in če ga bo hotela.
Lahko se tudi pripravite na ta pogovor s pomočjo terapevta. Je kar nekaj možnosti kamor se lahko obrnete po pomoč tudi za enkratni pogovor. Le toliko, da dobite smernice kako pogovor speljati, lahko pa greste tudi večkrat, če ugotovite, da vam koristi. Pomembno pri vsem tem je, da ne pozabite tudi nase. Vi želite podporo dajati punci, nič ni narobe, če imate ob sebi nekoga, ki bo podporo dajal vam. Če na internetu odtipkate psihološka pomoč, vam bo prikazalo različne rezultate. Poiščite tistega, ki bo vam najbolj ustrezal.
Problem pri dajanju nasvetov je v tem, da prihajajo iz nas. Kadar jih oseba ne želi slišati ali videti gredo v prazno. Motnje hranjenja povzročijo, da oseba vidi sebe popačeno, ne dojema sveta okoli sebe realno (se vidi kot debelo, pa je suha, povečana občutljivost, razdražljivost,…). Zato tudi toliko več časa traja preden ugotovijo, da potrebujejo pomoč. Če jo uspete pregovoriti, da bi si poiskala pomoč, je prvi korak lahko že to, da gre k osebnemu zdravniku ali pa v kakšno psihološko svetovalnico. Lahko ji ponudite, da bi jo spremljali, šli z njo v ordinacijo, bili prisotni zraven pri pogovoru, če ji bo to dalo več volje, da bo kam šla.
To, da imate svoje življenje ni nič narobe. Tudi, če bi bili vi z vašim dekletom 24 ur na dan ne bi pomagalo. Njena slika sveta trenutno ni realna. Vzroki zakaj pride do tega so različni, pomembni pa le toliko, da oseba ugotovi kako bi lahko drugače reševala težave s katerimi se sooča kot s hujšanjem ali s hrano na sploh.
Upam, da vam bodo smernice, ki sem jih napisala kaj koristile. Vedno ste dobrodošli, da ponovno pišete, če boste to potreboval.

vse dobro,

Tatjana